Grafični prikaz, ki ga je objavil časnik Delo, domnevno prikazuje ideološko samoopredelitev volivcev različnih političnih strank v Sloveniji – od leve, sredine do desne. A namesto raznolikosti političnega prostora razkriva nekaj precej bolj zaskrbljujočega: samooklicani “liberalci” v resnici tvorijo jedro sodobne slovenske levice, ki se skriva pod tančico sredinskosti.
Po podatkih grafa je kar 51 odstotkov volivcev Gibanja Svoboda – stranke, ki se navzven predstavlja kot moderna, progresivna in liberalna – samoopredeljenih kot levih. Le 46 odstotkov se jih umešča v sredino, desno usmerjenih pa je zanemarljivih tri odstotke.
To pomeni, da je večina njihovih volivcev izrazito levo usmerjenih, kar postavlja pod vprašaj njihovo deklarirano “sredinsko” ali “liberalno” identiteto. Uporabnik omrežja X je ob tem cinično zapisal: “Več golobčkov se samoidentificira kot levih kot v bivši Partiji. To ti je ta slovenski liberalizem…”
Več golobčkov se samoidentificira kot levih kot v bivši Partiji. To ti je ta slovenski liberalizem. pic.twitter.com/uWzA99qlnO
— Svoboda (@SvobodaBlog) April 15, 2025
In res, primerjava s preteklimi časi ni pretirana. V nekdanjem enopartijskem sistemu je bila levica samoumevna, danes pa se skriva pod drugimi oznakami – najraje pod “sredino” ali celo “liberalizmom”.
Pri interpretaciji grafa hitro postane jasno še nekaj: tudi tisti, ki se imajo za “sredinske” volivce, pogosto podpirajo stranke z izrazito levim političnim programom. Gibanje Svoboda, SD in celo del volivcev “neopredeljenih” se nagiba k levim pogledom, čeprav se v raziskavah sami umeščajo v sredino. To kaže na prevlado levičarske paradigme v javnem diskurzu, kjer sredina v resnici pomeni kompromis z levico – ne pa uravnoteženosti med obema poloma.
Podobno tudi Socialni demokrati (SD) in Levica krepko utrjujeta svojo pozicijo na levici – pri slednji se kar 88 odstotkov volivcev identificira kot levičarji, pri SD pa 42 odstotkov, medtem ko je sredinskih volivcev kar 56 odstotkov. Tak delež kaže, da tudi pri tradicionalnih levih strankah sredina pogosto pomeni le blažjo obliko iste ideologije.
Na drugi strani sta SDS in NSi skoraj edini stranki z močno prisotnimi desno usmerjenimi volivci. SDS ima kar 70 odstotkov desnih volivcev, NSi pa 54 odstotkov – kar je indikator, da so te stranke ideološko precej bolj jasno profilirane.
V takem kontekstu postavljamo vprašanje, ali v Sloveniji sploh še obstaja resnična liberalna politična opcija. Če več kot polovica volivcev t. i. “liberalnih” strank v resnici pripada levi, potem slovenski liberalizem ni nič drugega kot levičarstvo v sodobni embalaži. Prava liberalna vrednota – svoboda posameznika, gospodarska svoboda, pluralnost in odgovornost – izgublja prostor, saj jo nadomeščajo kolektivistične in redistributivne politike, ki jih mnogi volivci dojema(jo) kot “sredino”. Graf v Delu, četudi gre za javnomnenjsko oceno, in ne absolutno resnico, kaže na ideološko enoličnost, ki v imenu napredka zavrača resnično politično raznolikost.
A. H.