Ugledni družboslovci in zgodovinarji so že neštetokrat poudarili, da je enostransko prikazovanje preteklih dogodkov, vpeto v politični jarem, lahko hudo nevarno početje.
Omejila se bom le na francoskega zgodovinarja Marca Blocha in poljskega zgodovinarja Bronislava Geremeka. Prvi, prenovitelj zgodovinske vede v 20. stoletju in avtor t. i. problemske zgodovine, je poudarjal, da zgodovinska dejstva niso objektivni pojavi sami po sebi, ki bi obstajali zunaj zgodovinarja, saj jih ta z lastno interpretacijo podatkov ustvarja sam. Zgodovinar ima zato dolžnost, da razširja svoje znanje. Drugi, nekdanji poljski zunanji minister in evropski poslanec, pa je dejal, da je Evropa konstrukt prihodnosti, ki mora poznati in razumeti lekcije svoje žalostne preteklosti.
Ob nedavnih rdečih bakanalijah na slovenskem ozemlju, od Rožnika prek Ajdovščine do Stožic, in strašljivo pompoznem ruskem paradiranju na Rdečem trgu, se človek upravičeno vpraša, ali smo se iz zgodovine sploh kaj naučili, ali se je vsem akterjem teh cirkuških predstav kolektivno zbledlo ali gre pač za nekaj drugega. Učeno bi rekli temu “agenda komunizma”, pohlep po oblasti in bogastvu na račun drugih, ki jih s totalitarnim nasiljem in z vojno proti človeški naravi uničijo oziroma spremenijo v “zidake revolucije”.
V skupni izjavi, ki jo je od slovenskih evroposlancev podpisal le Milan Zver, so podčrtali, da se “…8. maja 1945 upravičeno spominjamo kot dneva zmage in osvoboditve − poraza nacizma, konca holokavsta ter začetka svobode in obnove velikega dela Zahodne Evrope. Vendar pa resnično skupna evropska kultura spominjanja ostaja nepopolna brez priznanja celotne širine zgodovinskih izkušenj na celini. Vojna se namreč ni končala za vse. Za milijone ljudi v Srednji in Vzhodni Evropi 8. maj 1945 ni prinesel osvoboditve, temveč nadaljevanje totalitarnega zatiranja pod drugim režimom.”
“Konec nacistične vladavine je pomenil začetek sovjetske okupacije, množične represije in uvedbe komunističnih diktatur, ki so trajale skoraj pol stoletja,” opozarjajo poslanci in dodajajo, da so tako imenovano “osvoboditev” Srednje in Vzhodne Evrope s strani Sovjetske zveze leta 1945 spremljale prisilne deportacije, vsesplošno spolno nasilje in posilstva, mučenje, usmrtitve in zatiranje nacionalne suverenosti. “Neodvisne države so bile vključene v sovjetsko sfero in podvržene desetletjem sistematične represije. Oborožena odporniška gibanja v Ukrajini, Poljski, baltskih državah in drugje so se bojevala še desetletje. Disidentske mreže so vztrajale do demokratičnih revolucij v letih 1989−1991. Milijoni so postali žrtve komunističnih zločinov, ki jih ne smemo pozabiti. Danes se Evropa še vedno spopada s posledicami tega, da niso obsodili sovjetskih in komunističnih zločinov.”
Ruska vojna proti Ukrajini in njeni hibridni napadi po vsej EU odražajo nevarno kontinuiteto s sovjetsko dobo. “Rusija še naprej uveljavlja izključno sfero vpliva nad svojimi sosednjimi državami, pri čemer ponavlja logiko pakta Hitler-Stalin in njegovih tajnih protokolov. Tako kot leta 1939, ko je Sovjetska zveza privolila v delitev Evrope in nato napadla Poljsko, današnja Rusija svojo brutalno agresijo gradi na lažeh,” opominjajo poslanci.
“Evropska varnost zahteva, da se upremo takšnemu ponarejanju zgodovine. Potrebujemo skupno in uravnoteženo razumevanje dogodkov iz leta 1945 v vsej njihovi kompleksnosti in raznolikosti. Priznanje, da konec druge svetovne vojne ni pomenil svobode za vse Evropejce, je bistven korak k pristnemu evropskemu spominu,” še poudarjajo evropski poslanci.
Kot sem že mnogokrat poudarila, se moramo pokloniti vsem žrtvam totalitarnih režimov in se zavezati kulturi spomina, ki mora temeljiti na resnici. Le na tej podlagi je mogoče misliti in delati normalno prihodnost.
Dr. Andreja Valič Zver