Zaradi osebne izkušnje razumem proteste pravosodja, ki je ogorčeno, ker so na spletu objavili imena in priimke njegovih predstavnikov in naj bi pozivali k nasilju nad njimi. Zgodilo se je zatem, ko je sodstvo zavrnilo povrnitev škode Janezu Janši, ker je moral zaradi odločitev sodnikov po krivici v zapor in so mu naložili še plačilo 30.000 evrov sodnih stroškov, pri čemer mu niso prisodili tistega, kar določa ustava, in sicer: “Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu.”
Janša je bil po krivem obsojen, prav tako so mu neutemeljeno odvzeli prostost. To je soglasno ugotovilo ustavno sodišče. Zaprli so ga tik pred volitvami, na katerih je bil favorit za prevzem oblasti.
Ko je Janša po zmagi na naslednjih volitvah vendarle prevzemal oblast, smo v Ljubljani potem poslušali pozive, da ga je treba takoj ubiti. Levi protestniki so s tisoči plakatov hkrati pozivali tudi k smrti janšizma, da bi osvobodili narod. Na spletu so organizirali izbor prvega janšista med novinarji in uredniki. Bil sem eden izmed izbranih sovragov. Z imenom in priimkom. Nisem bojazljiv človek. Številni so mi že grozili in pritiskali name, a redko tako javno. Kljub temu imam bližnje, tudi otroke, ki pa jih lahko prizadene dilema, ali je oče res prvi janšist, za katerega je primerna le smrt, da bi zagotovili svobodo tega ljudstva.
Pri pozivih k smrti in anketnih zbiranjih ni šlo za obrobneže na spletu, podobno kot zdaj pri grožnjah sodnikom. So pa aktivisti levih strank takrat enako skrivali svoja imena in priimke. Tožilci in sodniki niso reagirali.
Tožilstvo sem vprašal, kako bo ukrepalo zaradi javnih pozivov Ludvika Tomšiča k umoru Janeza Janše na protestih Nike Kovač in pristašev padle vlade Marjana Šarca in ali bodo sprožili postopek zaradi množice pozivov k smrti s stotinami plakatov, ki so pozivali k smrti janšizma za osvoboditev ljudstva. Današnja generalna tožilka Katarina Bergant mi je odgovorila, da pregona ne bo, ker pozivi k smrti sodijo k svobodi govora. Naj spomnimo, da Masleša te dni ni prvi, ki so ga slikali s piko na čelu. Že takrat so. V navezavi na Tomšičeve pozive k umoru Janše je tožilka sporočila, da ne vedo, kdo konkretno je pozival k umoru, Janša pa sam ni sprožil ustreznega postopka, da bi se zaščitil. Veliki mediji so takrat prikrivali Tomšičeve javne grožnje, smo pa o tem obveščali manjši. V Spletnem časopisu smo poročali tudi o tem, da je k umoru dlje časa, tudi v kamero Vladimirja Voduška, pozival Ludvik Tomšič, ki je na sodišču pozneje povedal, da je protest vodila Nika Kovač, ki mu je po policistu tudi poslala opozorilo, naj neha, ker bodo sicer sledile sankcije. Policisti, kot sta pokazala tožilkin odgovor in Tomšičevo pričanje, tožilstva o protestih niso obvestili, prav tako ga niso obvestili o tem, kaj je počel Tomšič, čeprav so vedeli.
Tako je odgovorila Katarina Bergant:
Pozneje se je sicer pokazalo, da ni bilo čisto res, postopke proti Tomšiču so sprožili varnostniki, ki jih je Janša kot premier že imel. Tomšiču so zaradi javnega pozivanja protestnikov, naj umorijo Janšo, tudi sodili, vendar je bil na koncu oproščen, češ da je neprišteven.
Odziv sodnikov zdaj, ko gre zanje, ni enak. Vodja vrhovnega sodišča ni branil svobode govora in pravice neprištevnih anonimnežev na spletu, da pozivajo k umorom politikov, urednikov, tožilcev in sodnikov ali k požigu njihovih nepremičnin. Prav tako ni opozoril na to, da ne vedo, kdo konkretno grozi, in na to, da zaradi tega postopek ni mogoč. Ni izpostavil, da poziv ni bil čisto jasen in da je morda bil dobronameren, ker je, po sprevrženi logiki, janšizem ali sodstvo dopustno usmrtiti kot nedopustni ideologiji, kar naj ne bi bilo povezano s konkretnimi posamezniki z imeni in priimki. Nenadoma je problem resen, ker zadeva njih same in ne več drugih, ki so bili žrtve prej.
Da bom jasen – pozivanje k nasilju in javne grožnje sodnikom so povsem nesprejemljivi, kot so bili javni pozivi k umoru Janše. V vseh primerih je nesprejemljivo. Sodniki niso svete krave in njihovo ravnanje si zasluži javni premislek. Zakaj to opazijo le pri sebi? Premislek si zasluži tudi njihovo sojenje Janši, ki so ga že dvakrat zaprli, obakrat pa so sodbi pozneje razveljavili – v aferah JBTZ in Patria. Primer Patria je še posebej neroden, ker vanj nista bila vpletena komunistični partiji neposredno podrejeno sodstvo in JLA, opozicijskega voditelja pa so zaprli tik pred volitvami in sodniki, ki so sodili, so njegovi stranki s tem preprečili možnost za zmago. Neposredno so se vpletli v volilni spopad z nepoštenim sojenjem. To ni in ne sme biti “posel kot običajno”. Nismo Belorusija. Ali Rusija. In ne smemo biti.
Deset let po tem dogajanju smo priča še kršitvi ustavne ureditve. Ustava v 30. členu določa sledeče: ”Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu.” Pravosodje ni zagotovilo ničesar od tega. Obratno.
Precej jasno je, da to še okrepi vtis zlorabe pravosodja, celo huje – dogajanje daje vtis, da gre za montirane politične procese in poskuse uničenja opozicije ter da imamo nekakšno belorusko ali celo rusko pravosodje. Naj spomnimo, da je bil eden od zadnjih, ki je obiskal Moskvo tik pred napadom na Ukrajino, slovenski generalni tožilec Drago Šketa, ker so tako dobro sodelovali. Pred tem je potekalo mnogo srečanj vrhov pravosodja obeh držav. Po okupaciji Krima. Ker so tako dobro sodelovali. Tudi v Rusiji in Belorusiji zapirajo opozicijske voditelje. Ti morajo pogosto zbežati na Zahod, ker sicer v zaporih umrejo.
Po vsem tem naše sodišče odloči, da nihče od tožilcev in sodnikov ni ničesar kriv, prav tako ne država, ki je političnega voditelja stlačila v zapor tik pred volitvami in mu prisodila plačilo velikanskih stroškov žrtvi za pomoč odvetnikov. Skupnost je osupla nad dejstvom, da mu po vsem tem ne bodo zagotovili nobene odškodnine. Politična levica je kljub temu navdušena, vsaj njen ne posebej pameten del, ki ne razume, da s tem sodniki streljajo tudi sami sebe. Uničujejo namreč vtis, da živimo v pravni državi in pošteni družbi, in vtis, da imamo sodnike, ki si zaslužijo to ime.
Ta nenavaden vtis političnih zlorab sodstva in sojenj po načelu “roka roko umije” celo okrepi, saj je del ustavnega sodišča v preteklosti prepovedal, da bi parlament smel preiskati očitke o pravosodnih nepravilnostih v primeru velikanske množice propadlih postopkov proti nekdanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju. V njih je bil ključnega pomena tudi nekdanji obveščevalec tajne politične policije prejšnjega režima, pozneje pa eden šefov obveščevalne službe, ko je vladala levica Janeza Drnovška, danes pa neodvisni sodnik Janez Žirovnik. Cilj uničevanja Kanglerja je bil uničiti SLS in zagotoviti oblast levici. Kot pri Janši. Uspelo je. Obakrat.
Prepoved večine ustavnih sodnikov, da bi pozneje to nenavadno dogajanje preverili, je pokazala, da je bilo nekaj narobe. Razlogov za tak poseg sicer ne bi bilo. Parlamenti ne sodijo in ne izrekajo kazni. Le preverjajo, ali bi z morebitno spremembo ureditve bilo mogoče popravili napake v sistemu, če obstajajo. Če poslanci ne smejo preverjati delovanja drugih institucij, med njimi tudi institucij pravosodja in sodstva, zanje prav tako ne morejo sprejemati pametnih zakonov. To, da so tožilci in sodniki svete krave, katerih ravnanj poslanci ne smejo preverjati, je pač odločila večina na ustavnem sodišču in odločitev velja. Kot velja odločitev, da za to, da se je šef opozicije v času kampanje pred volitvami nenadoma znašel v zaporu, kar so pozneje povsem soglasno razveljavili ustavni sodniki, ni kriv nihče. Janša mora kljub temu plačati še veliko vsoto, ker si je drznil tožiti.
Sam nič ne dvomim, da bo Janša od ljudi, ki ga podpirajo, s prostovoljnimi prispevki zbral dovolj denarja, da ga sodniki ne bodo uspeli dodatno uničiti s tem svojim ravnanjem, za katerega tudi sami vedo, da v javnosti ne bo obveljalo za primer pravičnosti in neodvisnega sojenja. Sodili so v korist političnih strank z leve in potem zaščitili sami sebe. Ne prvič. Pri Kanglerju je bilo enako.
Janšo so obsodili z udarcem po žepu že tedaj, ko je na družbenem omrežju kritiziral politični aktivizem urednice na RTVS Mojce Pašek Šetinc. Označil jo je za odsluženo Milanovo prostitutko, ko so njegovo stranko, ki je bila takrat v opoziciji, na državni televiziji označili za fašistično. Sodba se je postarala, saj je bila princeska Milana Kučana med novinarji s Kučanovo neposredno podporo na zadnjih volitvah izvoljena za poslanko. Podtikanje fašizma je bilo res del levičarskih kampanj smrti, pozivov k smrti janšizmu, ki zdaj, ko gre zanje, moti sodnike.
Nekaj je kritika in iskanje boljših rešitev, nekaj drugega pa grožnje in pozivi k nasilju in smrti. Vmes je pomembna meja, ki jo številni prestopajo tudi takrat, ko gre za reakcije na dogajanje na Bližnjem vzhodu. Tam so vladne stranke s svojo enostransko politiko spodbudile, da je rasistično blatenje Izraelcev in tudi Palestincev postalo normalno, prav tako spodbujanje k nasilju zaradi verskih prepričanj. Po Ljubljani so udeleženci protestov vpili od reke do morja, kar ni daleč od “Juden raus”. Med protestniki so bili tudi vladni politiki iz Levice.
Nacionalistično in versko sovraštvo so pri nas v preteklosti spodbujali že komunistični režimi, zato ima na naših tleh globoke korenine. Poleg tega smo že imeli politiki podrejeno in zlorabljeno sodstvo, ki je obsojalo zaradi interesov partije. Kam vse to vodi, prav tako vemo še iz časov propadanja Jugoslavije, kjer je oblast, politična in sodna, ravnala podobno nespametno.
Spletni časopis, Peter Jančič