Slovenski ekonomist in publicist Rado Pezdir, znan po svojem preiskovanju arhivov nekdanje Službe državne varnosti (SDV), je bil v nedeljo gost Jožeta Možine v oddaji Intervju na TV Slovenija, kjer je razkril doslej še neslišana dejstva o delovanju t. i. Udbe oz. partijskega omrežja, ki je v času rajnke Jugoslavije vzpostavila tako ekonomski kot tudi bančni paralelni sistem, s katerim se je pripravljala na razpad države in obdobje tranzicije. Ko se je v Sloveniji in drugih jugoslovanskih republikah gradil socializem, so njegovi snovalci v tujini ustanavljali črne fonde in off-shore podjetja, prek katerih so po vzoru ultra kapitalistov služili s tihotapljenjem cigaret, preprodajo drog in pranjem denarja. Večina poslov slovenskih Udbovcev je potekala prek slovenskih podjetij v Trstu, ki so po umiku jugoslovanske vojske po letu 1945 ostala v drugi državi, a v rokah Udbe. Pezdir je predstavil tudi dokumente, ki pričajo, da se je SDV financirala iz zaslužkov italijanske mafije v slovenskih igralnicah, za kar je moral vedeti tudi tedanji politični vrh. Denar se je stekal v podjetja pod nadzorom udbovcev, med katerimi je verjetno najbolj razvpito podjetje Safti – slednje je še danes aktivno v tujini, njegove sledove pa je moč najti vse od Nove Ljubljanske banke do tednika Mladine. Tudi večina največjih slovenskih bank ima že desetletja off-shora podjetja v tujini in poslujejo s podjetji v lasti visokih predstavnikov nekdanje Službe državne varnosti (SDV).
Naj spomnimo. Strokovnjaki ocenjujejo, da je danes praktično 90 odstotkov vsega arhivskega gradiva o poslih in operacijah nekdanje Službe državne varnosti (SDV), ki bi lahko njene vidne predstavnike kazensko bremenilo, uničenega. Gre predvsem za tisti del gradiva, ki bi najbolj bremenilo nosilce režima, ki so se preselili v novi čas po osamosvojitvi. Zanimivo pa je, da je tudi iz preostalih ohranjenih 10 odstotkov gradiva mogoče priti do zaključkov o kriminalnih dejanjih partijskega vodstva in Udbe.
Zakaj se je majhen del gradiv sploh ohranil? Verjetno je vodstvo podcenilo informacijsko vrednost, ki ga to gradivo prinaša, še posebej v detekciji t. i. črnih fondov, torej računov na švicarskih bankah in drugo v tujini ter off-shore podjetij po celem svetu. “Ohranjeni so predvsem tisti arhivi, ki so bili preneseni v Sovo, sicer pa je po mojih informacijah še precej gradiva, vezanega na ekonomijo in gospodarstvo, pod klavzulo, saj bi razkritje lahko pomembno ogrozilo tuje državljane, ki so sodelovali v udbovskih poslih, danes pa sedijo v mednarodnih uglednih službah. Ta nerazkrita gradiva bi lahko močno načela ugled Slovenije,” je Pezdir opozoril, da še zdaleč nima dostopa do vsega ohranjenega gradiva, čeprav z Arhivi Slovenije po svojih besedah lepo sodeluje.
Rdeče plemstvo je začelo bogateti prek udbovskih podjetij v zamejstvu že takoj po koncu vojne
Zanimiva je zgodba o tem, kje je bila prvotna akumulacija kapitala trga, kar imenujemo nova elita oziroma rdeče plemstvo, ki se vzpostavi po letu 1945. “Ko je jugoslovanska vojska zapustila Trst, so tam ostala podjetja Slovencev. Gre bolj za lupine, saj ta podjetja nimajo pravega kapitala, ta podjetniška mreža pa se začne uporabljati za pridobivanje za obveščevalno dejavnost,” razlaga Rade Pezdir. Udba je začela po vojni pridobivati kapital prek tihotapljenja cigaret in preprodaje droge. Že leta 1946 so iz Neaplja uvozili 46 ton semen za konopljo in marihuano, ki so jih pretihotapili v Slovenijo. Ker Udba ni imela denarja za nakup, ga je zaslužila s prodajo tobačnih izdelkov v Trst, tam pa so jih prodajali naprej skozi slovenska podjetja.
Pezdir je celo pokazal dokument o poročilu ekonomskega oddelka uprave SDV, v katerem je tedanji šef Niko Kavčič intenzivno poročal, da je trg tihotapljenja cigaret osvojen vse do Ancone na sredini Apeninskega politika. Denar od prodaje je šel v podjetja v Trst. Pezdir opozarja, da se je udbomafija, če je doma gradila socializem, paradoksalno, takoj čez mejo, spuščala v trde kapitalistične posle. V arhivih je namreč Kavčič veliko govoril o deviznih razlikah, o izogibanju obdavčitvi, pomenu prelivanja kapitala v off-shore središča vrste Liechtenstein. “Bizarno je, da so ti isti ljudje, ki so v dopoldanskem času preganjali vsakogar, ki si je drznil razmišljati podjetniško, popoldne pa so se dobili na neke vrste ultra-kapitalističnem zborovanju,” pravi Pezdir.
Pripravljali so se na razpad države in težko obdobje tranzicije – denar so prek off-shore podjetij kopičili v davčnih oazah
Sicer pa je v večino predvojnih podjetij, ki so bila po letu 1945 prekonstruirana, tako ali druga vstopila Udba. Pezdir opozarja, da moramo ločiti dve skupini takšnih podjetij. V prvi skupini so slovenska podjetja v Italiji, Nemčiji, Švici, Liechtensteinu in kasneje tudi v Luksemburgu ter na Deviških otokih. S temi podjetji je neposredno upravljala Udba, medtem ko v drugo skupino spadajo slovenska podjetja, ki so delovala v skladu s politiko Udbe.
Pezdir je prišel do arhivskih dokumentov, ki prikazujejo letno poročilo Petrolovega off-shore podjetja na Cipru, ki je bilo ustanovljeno konec osemdesetih let – Cypet Oils. Njegov obstoj je Slovencem praktično nepoznan, saj je bilo podjetje izjemno dobro zakrinkano – Petrol je namreč ustanovil hčerinsko družbo na Dunaju, ta družba pa svojo hčerinsko družbo na Cipru, zato na prvi pogled s podjetjem v Sredozemskem morju ni bilo nič narobe.
Zanimiv je predvsem seznam letnih dobavitelj podjetju Cypet Oils, iz katerega je razvidno, kam je prek podružnice na Cipru dejansko odtekala nafta. Veliko dobaviteljev je prihajalo s Hrvaške, s tamkajšnje vzporedne firme podjetja Ina, ki jo je nadzorovala hrvaška Udba. Slednja je ob koncu osemdesetih let vzpostavljala paralelni sistem na Karibskih otokih in se na ta način pripravljala na tranzicijo . “To je bila akumulacija kapitala za pripravo na slabe čase, ki so jih pričakovali,” pravi Pezdir.
Rade Pezdir: Za vse udbovske posle je moral vedeti tudi Milan Kučan
Obstaja celo dokument, v katerem je eksplicitno zapisano, da je Centralni komite Komunistične partije Slovenije leta 1989 sprejel sklep, s kateri se slovenskim podjetjem naroči, da svoj kapital zadržujejo v tujini – da se ga skrije pred Beogradom. Leta 1988 je bilo tako nakazanih dobrih 340 tisoč evrov iz podjetja Iskra v njegovo liechtensteinsko podružnico. Nihče do danes ni vedel, da je to podjetje sploh kadarkoli obstajalo, kot tudi nismo vedeli za številna druga podjetja. Novi pridobljeni arhivi tako celo razkrivajo, da je imela tudi Ljubljanska banka svoje off-shore podjetje v Liechtensteinu.
Udba se je financirala skozi kazinoje v poslih z italijansko mafijo
Novi razkriti arhivi pričajo tudi o tem, da je Milan Kučan dobro vedel za nezakonite načine financiranja Službe državne varnosti. Ogromno dokumentov priča zgodbo o ključni osebi, Ginnu Chiessi, italijanskemu kriminalcu, ki je sodeloval v operaciji tihotapljenja cigaret in financiranju Udbe tudi prek kazinojev. Ob koncu osemdesetih let je bil Chiessa prvi operativec posojilne službe, v italijanskem dosjeju so celo opisane njegove dejavnosti. Zgodba, ki se je nadaljevala v času tranzicije, je potekala tako, da so Udbovci rekonstrukcijo posojilne vodene družbe zaupali Italijanom, oziroma podružnici sicilijanske mafije v Trstu. Zgodba je na dan prišla v 90. letih, ko je o tem, na podlagi dokumentov iz italijanske parlamentarne komisije o organiziranem kriminalu, pričal sicilijanski mafijec Felice Maniero.
Način financiranja Udbe prek italijanske mafije je bil pravzaprav dokaj enostaven mehanizem: 30 odstotkov dnevnega prihodka iz kazinojev je šel v posojilno družbo, iz te družbe pa 20 odstotkov naprej na Panamsko podjetje, od tam pa na švicarske banke. Podpisnik teh poslov je bil Chiessa, visoki predstavniki Udbe pa so nato potovali v Zürich, kjer so denar dvigovali v visokih gotovinskih zneskih. Največkrat se na seznamu prejemnikov gotovine pojavi prav ime Nika Kavčiča.
V Sloveniji se vse vrti okrog zloglasnega podjetja Safti, ki obstaja še danes – z njim je tesno povezana tudi NLB
V udbovskem paralelnem bančnem sistemu pa se tako ali drugače vse vrti okrog zloglasnega podjetja Safti, ki je bil ustanovljeno že leta 1948 s fiktivnimi lastniki in udbovskim kapitalom. Leta 1989 je Safti ustanovil podjetje Proteus S.A., slednje pa zgolj nekaj mesecev kasneje Finanz AG Zürich z začetnim kapitalom v višini dveh milijonov švicarskih frankov. V tej zgodbi je najbolj zanimiv podatek, da je leta 1990, tik pred osamosvojitvijo, stara Ljubljanska banka dokapitalizirala Proteus Financ s tremi milijoni frankov in tako postala večinski, 60-odstotni lastnik. Leta 1997 je nato NLB izplačala Proteus in v celoti postala lastnica Saftijevega off-shore podjetja – leta 1997 ga je nato tudi preimenovala v Interfinanz, gre pa za bančni posel, ki je dramatično poglobil slovensko bančno luknjo, s katero se ukvarjamo še danes in jo odplačujemo.
Na podoben način je, prek Iskrine interne banke, nastala tudi Factor banka – primarna struktura Factor banke so torej off-shore podjetja, ki so v lasti ljudi, ki so bili v službi SDV. Takšno podjetje iz prvotne strukture Factor banke je tudi podjetje Mibex, v lasti visoko rangiranega uslužbenca Ivana Pušnika, ki je leta 1991 ustanovil off-shore podjetje na Cipru in se začel ukvarjati z energetskimi posli, do določene mere vezanimi tudi na Gorenje.
Avtor prve prave banksterske afere v “Jugi” je bil Niko Kavčič
“Tako lahko začnemo tranzicijo in zgodbo o tem, zakaj je prisoten takšen odpor proti reformam in zakaj želja po ekonomski politiki, ki ne da normalnih rezultatov. To se je pokazalo ob zadnji gospodarski krizi, ki je bila tako močna, kot tista kriza, ki je nastopila po osamosvojitvi leta 1991,” opozarja Pezdir. Po njegovih besedah je bil sicer prav Niko Kavčič avtor prave banksterske afere v bivši državi. Slednji je imel kot direktor LB svoj črni fond v Zürichu (Adco), iz kreditnih poslov pa se mu je denar prenašal na Adco. Njegovo podjetje je nato leta 1970 v LB zaprosilo za kredit, da bi gradilo turistični kompleks v Dubrovniku. Šlo je pravzaprav za naravnost bizarno situacijo, saj je Kavčič odločal o tem, ali bo njegov črni fond v Švici od njegove banke pridobil kredit.
Dogajali so se celo konflikti med slovensko in hrvaško SDV, ki sta s svojimi čolni tovorila cigarete v Italijo. Slovenci so Hrvate obtoževali, da izvajajo dumping cene in da jim zato prevzemajo stranke – zavzemali so se za rešitev, da se teritorij preprodaje natančno razdeli. Po pogovorih je ponavadi premirje trajalo le nekaj mesecev, preden so se pojavile nove težave.
Ko urbana legenda postane dokaz na papirju: Kučanovo financiranje medijev v predvolilni kampanji
Sicer pa je Pezdir javnosti prvič pokazal tudi arhivske dokumente, iz katerih je jasno razvidno, kako je Milan Kučan leta 1992 prek medijev financiral svojo predvolilno predsedniško kampanjo. Oglaševanje na Radiu Koper je plačal Studio Marketing, denar pa je prišel iz Casinoja Portorož. O tem se je po osamosvojitvi ogromno govorilo, zgodba je postala urbana legenda, zdaj pa je vse dokazano na papirju, je še opozoril gost Jožeta Možine, ki je prepričan tudi, da se je v NLB pral iranski denar, saj so izpolnjeni praktično vsi faktorji za utemeljeni sum o takšnem početju.
Poraja se veliko vprašanje, če se bodo ustrezne slovenske institucije odzvale na šokantna arhivska razkritja, a če se ne bo zgodilo nič, to ne bo presenečenje, saj smo se tega tako ali tako že navadili. Vseeno pa Slovenci počasi spoznavamo, zakaj je v naši državi še vedno vse drugače, kot smo si predstavljali ob osamosvojitvi leta 1991.
L. S.