Barbarin rov pri Hudi jami je opuščen rudniški jašek na območju Laškega (pravzaprav Rečice pri Laškem) in velja za eno najbolj razvpitih komunističnih morišč po drugi svetovni vojni. Maja in junija 1945 so namreč v omenjeni rudniški jašek odpeljali veliko število vojnih ujetnikov, ki so bili vrnjeni v Jugoslavijo in nato pobiti ter zmetani v rudniški jašek, ki so ga zazidali z dvanajstimi pregradami.
Omenjeno komunistično morišče je bilo v času po drugi svetovni vojni ves čas tabuiziran kraj. Lokalni prebivalci so vedeli, da so tam posmrtni ostanki žrtev komunističnega džihada, javno pa se o tem ni smelo govoriti. Tudi po letu 1990 se o Hudi jami ni veliko govorilo, vse do prebitja pregrad v rudniškem jašku marca 2009. Ne glede na to pa so se posamezni obiskovalci tega kraja pojavljali že prej, kar pomeni, da se je verjetno vedelo, kje so žrtve pobojev (večinoma naj bi šlo za Hrvate in Slovence) zakopane.
Številna šokantne informacije pa nam je povedal nekdanji policist s tega območja, sedaj živi v tujini, njegovo ime pa hranimo v uredništvu. Kot nam je pojasnil, je konec osemdesetih let deloval kot mlad miličnik v Laškem, pod nadzorom pa je imel še posebej območje, kjer se nahaja Huda jama. Naš sogovornik pravi, da je Huda jama “večni spomenik sramote ene politike, političnega vodstva in izvrševalcev teh idej”. Kraj, kje so se človeška morala, poštenost in ljudskost v času povojnih let pisale z malo začetnico. Kraj, za katerega se moramo sramovati vsi državljani Slovenije.
Občani so vedeli, kaj počnejo
“Jaz se tega sramujem in to z velikim razlogom. V teh letih sem bil vodja varnostnega okoliša, pod katerega je spadalo tudi območje Hude jame … To območje in seveda Barbarin rov se je moralo permanentno ‘pokrivati’. Pod to ‘pokrivanje’ so mišljene tedenske kontrole Barbarinega rova, njegove okolice, informativni razgovori z okoliškimi občani, kontrola t. i. operativno zanimive družine, ki je stanovala v bližini rudnika, in seveda odstranjevanje sveč in rožic izpred vhoda v rudnik. Vse težje in težje sem odhajal tja do rudnika oz. rova … Ne, ni me bilo strah. Čudni občutki so se pojavili v meni, sram me je bilo, saj sem vedel, da občani vedo, kaj počnem tam … Imeli smo evidentirane datume, kdaj so bili obiski rova najpogostejši,” se srhljivo bere izjava nekdanjega policista.
Ta rov so v večini, kar je zelo zanimivo, obiskovali pretežno Hrvati in pred rovom puščali prižgane sveče in rože. Odstranjevanje tega je bila za zadolžene policiste “šiba božja”. Nedaleč stran je bil še en rov, v katerem se je nahajalo razstrelivo za potrebe rudnika Hrastnik, varovano s tehnično napravo, ki se je velikokrat zaradi vremenskih razmer (grmenje) sama sprožila, kar pomeni, da so morali velikokrat na ta kraj poleg že načrtovanih kontrol.
Ko rov spregovori …
Izpoved nekdanjega miličnika verjetno ne potrebuje komentarja. Povedal pa nam je, da se mu je stalno preverjanje in nadlegovanje žalujočih oseb močno upiralo, zaradi česar je prišel tudi v konflikt z nadrejenimi. Prav zaradi nenehnih konfliktov je pozneje tudi zapustil ta poklic in odšel v tujino.
Kakorkoli že, omenjena dejstva kažejo na to, kako se je komunistična oblast še več desetletij po zločinu v Hudi jami bala lastne sence in vztrajno brisala sledi zločina. Je torej presenetljivo, da so tudi številna druga morišča zakrivali z miniranjem ter z odpadki, ki so jih vozili v notranjost teh jam? Skratka, čisto barbarstvo.
Demokracija.si