Novi koronavirus bi lahko postaral možgane za deset let ali pa prispeval k nižjemu inteligenčnemu količniku (IQ), je razvidno iz nedavne študije. Raziskovalci, ki so sodelovali pri študiji, so namreč opozorili, da pri preživelih najhujšo obliko okužbe s covid-19, obstaja tveganje trajnih duševnih poškodb, kar ustreza padcu IQ za 8,5 točke ali staranju možganov za desetletje. Sicer pa o pojavu tako imenovane možganske megle poročajo številni, ki so si že pred tedni opomogli od okužbe z virusom.
Nekateri so po ozdravitvi zaznali, da izgubljajo sposobnost spominjanja vsakodnevnih dejstev ali sodelovanja v pogovoru. To je sprožilo strah, da bi bolezen lahko imela dolgoročne kognitivne učinke, podobne trajnim učinkom na možgane, ki nastanejo kot posledica kapi ali mikrokrvavitev.
Študija, ki jo je izvedla ekipa na Imperialnem kolidžu v Londonu, kaže, da bi covid-19 lahko imel resnične kronične kognitivne posledice. Raziskovalna skupina je analizirala odgovore na vprašalnik skoraj 85 tisoč ljudi, ki so si opomogli od potrjene okužbe ali suma na okužbo s covid-19. Ugotovili so, da je prišlo do poškodb možganov na različnih ravneh, odvisno od tega, kako hud je bil potek bolezni. Od tistih, ki so v raziskavi sodelovali, je bilo 60 odstotkov takih, ki so bili po potrjeni okužbi s covidom-19 nameščeni na ventilator, 147 pa je bilo takih, ki so bili hospitalizirani brez ventilatorja. 176 je bilo oskrbljenih na domu zaradi težav z dihanjem, 3.466 se je jih je spopadalo z dihanjem, vendar niso bili zdravstveno oskrbovani, 9.201 pa je bilo takih, ki kljub okužbi niso imeli težav z dihanjem.
Ugotovitve ne veljajo samo za bolnike v bolnišničnem zdravljenju
Pri tistih, ki so bili na intenzivni negi ali so za dihanje potrebovali ventilator, so zabeležili 8,5-odstotni padec njihovega IQ. To predstavlja dovolj velik padec, da je viden vpliv na posameznikov vsakdan in delo v službi, opozarjajo avtorji raziskave. Vodilni raziskovalec Adam Hampshire je poudaril, da “šokantne” ugotovitve ne veljajo samo za bolnike, ki so končali v bolnišnici. Nekateri, ki so bili pozitivni na virus, vendar niso imeli težav z dihanjem, so po okrevanju opazili tudi nekolikšen upad kognitivnih sposobnosti.
Tisti, ki so si opomogli na doma, so dosegli padec IQ za štiri točke, kar je enakovredno staranju možganov za pet let. Ugotovili so tudi, da razlike v drugih dejavnikih – vključno s starostjo, predhodnim zdravstvenim stanjem ali izobrazbo – ne morejo pojasniti primanjkljaja. Skupina v kateri so sodelovali znanstveniki z Univerze v Cambridgeu, Univerze v Chicagu in Kraljevega kolidža v Londonu (King’s College London) je tudi ugotovila, da so se tisti, ki so preboleli novi koronavirusi na testih za prostorsko orientacijo, procesiranje čustev in ohranjanje pozornosti dosegli slabe rezultate.
Rezultate aktualnih testov so lahko primerjali s tistimi iz časa pred covidom, namreč teh 85 tisoč ljudi, ki so predstavljali vzorčno skupino, je že tedaj odgovarjalo na vprašanja, na podlagi katerih so razkrili višino njihovega IQ. V študiji poudarjajo, da bi morali rezultati delovati kot “glasen poziv” za nadaljnje študije glede tega, kako koronavirus vpliva na možgane. Študija, ki še ni bila strokovno pregledana, navaja, da njeni rezultati potrjujejo pomisleke, da ima Covid-19 kronične kognitivne posledice. V njej piše: “Posamezniki, ki so okrevali po sumu ali potrditvi okužbe covid-19, pri kognitivnih testih na več domenah delujejo slabše, kot bi pričakovali glede na njihovo starost in demografske profile.”
40-letnica je bila prisiljena k odpovedi
Prejšnji mesec je je za britanski Daily Mail spregovorila specialistka za jetra v bolnišnici Addenbrooke’s v Cambridgeu 40-letna Grace Dolman, ki se je marca okužila z novim koronavirusom in je bila nato prisiljena, da junija, na račun dolgotrajnih učinkov, da odpoved v službi. Povedala je, da ima še vedno slabo koncentracijo in spomin. Zatrdila je: “Ko sem marca zakašljala, se mi vse skupaj niti ni zdelo tako slabo, ampak so me vseeno poslali iz službe. Toda čez deset dni nisem mogla jesti, da vmes ne bi lovila sape.” Maja se je vrnila na delo, toda že čas, ki ga je potrebovala na poti do oddelka, jo je izčrpal. “Nekega dne me je fizični napor pri hoji od oddelka do oddelka tako dotolkel, da sem se skoraj zjokala. Konec junija sem morala dati odpoved. Vseskozi sem utrujena in čeprav spim od 23. ure do pol osmih, potrebujem še dve uri spanca popoldan. Morala sem nehati hoditi v supermarket, saj me je že samo odločanje, kaj kupiti, izčrpalo.” Povedala je še, da sta njen spomin in koncentracija še vedno prizadeta.
Nina Žoher