Eno najbolj razvpitih komunističnih taborišč po koncu 2. svetovne vojne na Slovenskem je bilo zagotovo tisto na škofjeloškem gradu, ki pa kljub številnim tamkajšnjim žrtvam do danes še ni bilo dovolj raziskano. Po pričevanju pričevalca (njegovo ime in priimek hranimo v uredništvu, op.a.) naj bi bili tako v grajski kleti še vedno zakopani posmrtni ostanki več tisočih žrtev komunističnega nasilja, ki pa jih naša država, kot kaže, ne namerava izkopati.
Po koncu 2. svetovne vojne so komunisti na območju Slovenije ustanovili različna taborišča. Ene najbolj znanih komunističnih mučilnic so bile na škofjeloškem gradu, kjer so bili med majem in julijem 1945 zaprti predvsem domobranci, ki so ostali v domovini in se javili novim komunističnim oblastem, pa tudi z avstrijske Koroške vrnjeni slovenski domobranci in civilisti ter Hrvati. Vsi omenjeni ljudje so na škofjeloškem gradu doživeli hudo mučenje in množični pokol, ki je imel za posledico številna množična prikrita grobišča, ki se nahajajo v Škofji Loki z okolico. Po pričevanju pričevalca, katerega ime in priimek hranimo v uredništvu, naj bi bili v grajski kleti še vedno zakopani posmrtni ostanki več tisočih žrtev komunističnega nasilja, večina, vključno s turisti, ki obiskujejo Škofjo Loko, pa tega sploh ne ve.
“V kleti so zakopane žrtve, ki so bile izkopane iz primarnih grobišč ali morišč. Seveda gre tudi za vse tiste, ki so ob tem, ko so izvajali izkope, umrli ali pa so jih pobili,” o žrtvah, katerih posmrtni ostanki še dandanes zasuti ležijo v kleti škofjeloškega gradu, pravi pričevalec. Omenjeno tezo potrjuje z naslednjimi besedami: “Zanesljiva pričevanja različnih mojstrov, ki so bili zaposleni pri Tehniku v Škofji Loki, povedo, da so, ko so na škofjeloškem gradu posegali v klet, vedno prihajali do posmrtnih ostankov.”
Vloga zajetih nemških ujetnikov pri prekopih
Po poročanju pričevalca so posmrtni ostanki žrtev zakopani v kleti vzhodnega trakta stavbe, ki je še do leta 1940 imela funkcijo skladišča za uršulinke, po 2. svetovni vojni pa so so jo zasuli. V zasuti kleti naj bi bili zakopani posmrtni ostanki oseb, ki so bile zaprte na škofjeloškem gradu in pobite v povojnih pobojih, ter nemških vojakov, ki so sodelovali pri prekopavanju žrtev. Šlo je za približno 2 tisoč nemških ujetnikov, ki so jih na škofjeloški grad privedli septembra 1945, tam pa so ostali do leta 1948. Njihova glavna naloga je bilo praznjenje številnih morišč v Škofji Loki in okolici, v katerih so ležali posmrtni ostanki oseb, ki so bile pred tem zaprte v škofjeloškem gradu. Nemci so med drugim iskali tudi primerna mesta za prekop domobrancev in Hrvatov z grajskega vrta, ki je bil poln grobov. V zvezi s tem pričevalec poroča: “Grajski vrt je večinoma prekopan. Na marsikaterem delu grajskega vrta je zemlja zamenjana. To smo preverili, ko smo na njem opravljali sondaže. Izven grajskega vrta je tudi po večini vse prekopano oziroma izkopano. Prekopi so se po vsej verjetnosti začeli v novembru 1945 in trajali še v letu 1946. Nemški vojaki so jih izvajali na različnih grobiščih, ne le na grajskem vrtu.”
V kleti najverjetneje pokopanih tudi približno 2 tisoč nemških ujetnikov
Nemški ujetniki, ki so bili zadolženi za prekope, so množično zbolevali za tifusom. “Delo so namreč opravljali goloroki, brez kakršnekoli zaščite. Množično so umirali. Postavlja pa se vprašanje, kje je pokopanih teh okrog 2 tisoč nemških vojakov. Leta 1948 je bila namreč izpuščena le še peščica, okrog 50. Vsi preostali so po večini še vedno neznano kje pokopani, najverjetneje prav v kleti škofjeloškega gradu,” dodaja anonimni pričevalec.
Ključna vloga politike pri raziskovanju komunističnih zločinov
Po mnenju anonimnega pričevalca bo morala v prihodnje, če bomo želeli dodatno raziskati vso tragiko komunističnega taborišča na škofjeloškem gradu, svoje opraviti predvsem politika. “Brez politike ne gre. Morala bi se poenotiti, predvsem vključiti v raziskave zainteresirano javnost, med drugim svojce, ki so še vedno prestrašeni in ne upajo vprašati za posmrtne ostanke svojih stricev in dedov. Vključiti bi morali tudi društva, ki bi nadzirala izkope, ter medije in strokovno javnost, zlasti antropologe, sociologe, forenzike in tako dalje.” Ob tem zaključuje z ugotovitvijo: “Dandanes so pri izkopih in sondažah lahko zraven le posvečeni, kar je narobe.”
Rajko Golob