Socialist Pedro Sanchez je za dosego večine v koalicijo potegnil tudi katalonske separatiste. Nasprotniki mu zdaj očitajo uzurpacijo oblasti in protiustavno prisvajanje pristojnosti. Prihaja do množičnih demonstracij proti dogovoru med Sanchezom in separatisti. Je Španija na poti v državljansko vojno?
Po dolgih mesecih preračunavanja in dogovarjanja ter med množičnimi protesti je Španija dobila novo vlado. Dosedanji predsednik vlade, socialist Pedro Sanchez, je tako dobil še en mandat na čelu španske izvršilne oblasti.
Po polomu na letošnjih lokalnih volitvah je Sanchez potegnil nekoliko tvegano potezo in pozval na predčasne volitve sredi poletne sezone v upanju, da bo s tem preprečil zmago opozicijske desnice. Tvegana poteza se mu je izšla, čeprav je opozicijska desnosredinska Ljudska stranka dobila relativno večino, a skupaj z desno stranko VOX ni osvojila dovolj sedežev za sestavo vlade. Septembra je po dolgih in mučnih pogajanjih vodja Ljudske stranke Alberto Núñez Feijóo priznal, da vlade ne bo mogel sestaviti, saj je zbral 171 glasov v parlamentu, za večino pa jih je potrebnih 176. Kralj je nato ponudil mandat Sanchezu, ta pa je skoval široko koalicijo med socialisti, levico in mnogimi avtonomističnimi strankami (Katalonci, Baski, Navarci), kar pa je bilo še vedno premalo. Zato je v pakt potegnil še sedem poslancev separatistične katalonske stranke Junts, katere vodje sedijo bodisi v zaporu bodisi so v izgnanstvu, saj jih pravosodje preganja zaradi izvedbe katalonskega referenduma o odcepitvi leta 2017. Po ustavi je namreč Španija unitaristična država in vsak poskus odcepitve je veleizdaja, za kar je zagrožena kazen do trideset let zapora.
Pogajanje s “separatisti”
Pogajanje Sancheza z obsojenimi separatisti je razburilo večino španske javnosti, še posebej, ko so v javnost prišle podrobnosti dogovora. Sanchez je za podporo katalonskim separatistom obljubil popolno amnestijo obsojenih voditeljev, obljubil je razširitev avtonomije, po kateri bi vsi v Kataloniji zbrani davki ostali v Kataloniji, pokrajina bi ob tem še naprej dobivala denar iz skupnega proračuna, za nameček pa je obljubil nov referendum o osamosvojitvi Katalonije. Mineštra levih strank je tako dobila 179 glasov v parlamentu, kar je dovolj za sestavo vlade; proti so glasovali poslanci Ljudske stranke in VOX ter en poslanec Navarske ljudske unije.
Dogovor je, kot rečeno, razburil večino španske javnosti in izbruhnile so množične demonstracije. Ljudje so ogorčeni, ker so socialistični poslanci večinoma zavračali vsako možnost katalonske osamosvojitve in to javno poudarjali tudi med poletnimi volitvami. Poleg tega obljuba amnestije pomeni poseg v sodno vejo oblasti in temu nasprotujejo vsa sodniška združenja. Finančni dogovor je na noge dvignil vso finančno skupnost, saj bo popolnoma zrušil finančni sistem, obljuba o referendumu pa je tako ali tako po današnji zakonodaji kaznivo dejanje; samo sprememba ustave bi to lahko omogočila, za to pa Sanchez z zavezniki nima niti približno zadosti glasov.
Nevarna politična igra
Sanchez tako igra zelo nevarno igro, v kateri vse visi na nitki. Če mu ne bo uspelo dati Juntsu tistega, kar je obljubil, mu bodo odrekli podporo in vlada bo padla. Tudi baskovski nacionalisti lahko zahtevajo podobne koncesije, in če jim jih ne bo dal, mu lahko odtegnejo podporo, kar bo spet pripeljalo do manjšinske vlade. Če pa bo omogočil Kataloncem (in morda še Baskom) glasovanje o odcepitvi ter samovoljno posegel v delovanje pravosodja, bo kršil ustavo, se pravi uzurpiral oblast, kar lahko pripelje celo do državljanske vojne. Ali kot je dejal vodja stranke VOX Santiago Abascal: “Konec tega državnega udara je lahko le tako, da bo diktator na zatožni klopi ali pa vsi mi, ki mu nasprotujemo, v zaporu.”
Bogdan Sajovic