“Jaz bi rekla, da je bilo nacionalno vprašanje v jugoslovanski državi potlačeno in je vzbuhtelo v 80. letih, predvsem v Srbiji z vzponom Miloševiča in nastankom velikega srbskega programa. Knjigo je pripravila Srbska akademija znanosti in umetnosti v 80. letih s Čošićem in njegovimi somišljeniki. Potem se je pričela ta sprega tegale srbskega komunističnega vladarja Miloševića in te nacionalistične srbske paradigme, ki se je seveda na zelo krvav način odrazila v Srebrenici,” razloge o genocidu v Srebrenici pove direktorica Študijskega centra za narodno spravo in zgodovinarka dr. Andreja Valič Zver.
V delu slovenske leve politične, medijske ter akademske javnosti je sprožila vihar izjava predsednika vlade Janeza Janše, da je za genocid v Srebrenici odgovorna komunistična ideologija. Levo misleči del Slovenije je izjavo hitro obsodil, saj vzrok za krvavo balkansko morijo v 90. letih prejšnjega stoletja, vidi v vzpenjajočem se nacionalizmu. Poslanci leve opozicije so zapustili sejo državnega zbora, ker se predsednik vlade RS ni opravičil za napisano izjavo. Njihove trditve je ovrgla zgodovinarka Tamara Griesser Pečar z besedami, da so “povojni poboji in Srebrenica, absolutna zločini bivšega režima”.
Andreji Valič Zver je dobro znano, da se je Janez Janša v preteklosti večkrat zavzel za vključitev obsodbe pregona političnih nasprotnikov in drugače mislečih v Temeljno listino o človekovih pravicah ter v preostale pomembne mednarodne dokumente na področju človekovih pravic. .
Povojni poboji in poboji muslimanskega prebivalstva v Srebrenici imajo isti ideološki temelj. (Foto: STA)
Komunistični nacionalizem se je razplamtel po smrti diktatorja Tita
Tako imenovani vzpon nacionalizma ni zrasel iz nič, ampak se je razbohotil na podlagi “nekega marksističnega ideološkega pogleda na nacionalno vprašanje.” Kot opozarja zgodovinarka Andreja Valič Zver je marksizem na območju bivše države dejansko zanemarjal nacionalno vprašanje. “Že geslo Narodi vsega sveta, združite se, nam pove odnos marksistične ideologije do nacionalnega vprašanja,” nam zametke komunističnega nacionalizma v osemdesetih opisuje Valič Zverova.
Problem nacionalnega vprašanja je dolgoletna vladavina diktatorja Tita. Ni vladal s parlamentom v večstrankarskem sistemu, “ampak je vladal po krvavo izvedeni revoluciji. Ravno njegova smrt je bila na nek način sprožilec teh mednacionalnih nasprotij v večnacionalni jugoslovanski državi.”
Komunistične velesile so preprečile, da bi se v Temeljno listino o človekovih pravicah zapisal pregon političnih nasprotnikov
V nadaljevanju smo se v pogovoru dotaknili vprašanja genocida, ki se je zgodil v Srebrenici ter politicida v času povojnih pobojev po koncu druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Leta 1949 so v Združenih narodih sprejeli Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Vanjo pa zaradi pritiska Sovjetske zveze in vzhodnega komunističnega bloka, “ni bil sprejet genocid nad političnimi zaporniki.”
Zato tudi ne vidi smisla, da se problematizirajo besede predsednika vlade, ki jih je v svojem o Srebrenici zapisal pred desetimi leti “Janševa tematika je bila obdelana v doktorskih disertacijah, predsednik vlade pa je žrtev politične instrumentalizacije v dnevne politične namene,” nam zaupa Valič Zverova.
Priče povojnih pobojev je še vedno strah spregovoriti o grozovitih izkušnjah krvavega komunističnega sistema
Slovenija je, po mnenju Valič Zverove, še vedno zelo razklana kar se tiče medvojnih in povojnih dogajanj. V nadaljevanju pove, da ima veliko mednarodnih stikov, ter da je fenomen razklanosti opažen samo v naši državi. V času osamosvojitve Slovenije so bila ta vprašanja potlačena oz. “ljudje o povojnih pomorih, ubojih in drugih krivicah niso smeli govoriti. Dejansko to prihaja na dan počasi. Spravni proces je res zelo potreben v Sloveniji. Ampak za Slovenijo je pravzaprav perverzno, da se zahteva od žrtev, da se opravičijo. Ne pa druga stran, ki je izvajala zločine.”
Težavo vidi v lustraciji, ki je Demosova vlada takrat ni izvedla. Zato tudi ni dostopnega veliko arhivskega gradiva ali pa je ta uničen. Opozarja, da imajo v Nemčiji dosjeje o vzhodnonemški tajni službi Stasi, podobno je gradivo o komunistični preteklosti dostopno na Češkem in Poljskem. “Pri nas tega ni bilo. Isti so ostali sodniki, ki so kršili človekove pravice. Ostali so profesorji, ki so prisegali na marksizem itn. Tega je ogromno. Ostal je ves državni aparat in ta še naprej dejansko ščiti svoje monopole.”
Ob koncu pogovora je Andreja Valič Zver kritična do načina prehajanja Slovenije v demokracijo. To se čuti na področju izobraževanja, pravosodja, ekonomije, politične kulture in medijev. Zaradi vsega tega določeni ljudje z velikim strahom zaupajo svoje tragične zgodbe iz časa nekdanjega režima. “Na drugi strani seveda opažam pri svojem delu v študijskem centru, da je ljudi, ki so bili žrtve ali pa njihove družine, potomce spet strah. Ta strah pred besedo, pred tem da spregovorijo o svojih krivicah, ki so se dogajale, je ponovno prisoten in to ni dobro znamenje za slovensko prihodnost.”
Luka Perš