Sredina se potrjuje kot najboljše izhodišče za kolaboracijo

Datum:

Spoštovani bralci. Zaradi aktualnosti tematike sodelovanja NSi s postkomunističnimi silami objavljamo nekoliko posodobljeno besedilo Ivana Klemenčiča iz leta 2019 “Sredina boljše izhodišče za kolaboracijo”, ki je lahko dobilo, kot vidimo, le še bolj določen naslov. Gre za še vedno aktualno načelno presojo stranke, ki še razvidneje podpira rastoči posttotalitarizem proti demokraciji, škoduje lastni državi in družbi ter Slovencem, ki že začenjajo javno protestirati. Na koncu objavljamo tvit Janeza Janše, ki se je strinjal s prvotnim besedilom s povzemanjem njegovega sklepnega stavka.

                   

Ni presenetljivo, da je napoved nove sredinske usmeritve stranke Nova Slovenija, ki jo je v začetku avgusta 2019 predstavil njen predsednik Matej Tonin, takoj odmevala v glasilih nedemokratične levice, z osrednjim intervjujem v tedniku Delo in še z drugimi na spletu. Podobno so pred tem takoj v istem glasilu odmevale obtožbe prvaka opozicije iz intervjuja s prejšnjo predsednico Ljudmilo Novak. Očitno si nedemokratična stran veliko obeta od starega in s tem novega vodstva NSi, predvsem še obtožbe SDS in njenega predsednika ter sploh odmikanje NSi od SDS in s tem slabljenje demokratične opozicije. Kot si po drugi strani vodstvo NSi veliko obeta od nove usmeritve, začenši s promocijo v nekdanjih komunističnih javnih glasilih. Kaj si obeta vse do danes?

Še nedavno se je za kolaboracijo s postkomunisti reklo, seveda kolikor mogoče pozitivno, “mostogradnja” (Janeza Podobnika za SLS), danes se spet kar najbolj pozitivno in še po orwelovsko in pitijsko reče “sredina”, nedvomno najprikladnejša za posege na levo politično stran. Eno pomladno stranko je zato že vrglo iz državnega zbora in se do danes ni pobrala, za drugo kaže, da se po podobni usodi in nedavni vrnitvi med parlamentarce ni nič naučila. Ne želimo ji nič slabega, a kaže, da jih bo nova usmerjenost spet veliko stala. Nasprotovanje sestrskim demokratičnim strankam in kolaboracija z nasledniki komunistov se vedno drago plača. Na volitvah in pri parlamentarni demokraciji, plača jo Slovenija.

Kaj lahko NSi sama stori kot krščanska stranka?
Dobronamerno bi jim svetovali, naj raje sami kaj storijo, kot da se pritožujejo nad drugimi, in to prav nad demokrati. Naj ne sprejemajo, kar jim polagajo v usta sovražniki demokracije, denimo tisto zlonamerno, da so v senci velikega brata. Naj se že vendar zavedo, da imajo prednost daleč največjega volilnega telesa v državi. Med več kot 1,700.000 volilnimi upravičenci (stanje ob volitvah v državni zbor leta 2018) je domala 1,511.000 kristjanov (podatek Slovenske škofovske konference decembra 2018 za leto 2017), kar je tako rekoč večina volivcev, dobrih 88 odstotkov kristjanov v volilnem telesu (odštejemo lahko le nepolnoletne).

Tudi glede na volilno udeležbo je stranko podprla malo več kot desetina kristjanov. To je skromno, je borno. Predvojna krščanska stranka SLS je dosegla podporo 70 odstotkov, domala desetkrat več!

Danes volilnega telesa kristjanov ne želimo idealizirati, vendar se sprašujemo, kaj so v stranki storili, da bi stanje bistveno spremenili. Nagovoriti in animirati bi morali vendar poldrugi milijon svojih volivcev. Predvsem naj se vprašajo, ali so verodostojni, so moralno za zgled, vredni zaupanja. Če bi si zagotovili podporo zgolj ene tretjine kristjanov – če skrajšamo – to pomeni najmanj 48 poslancev za povsem zadostno večino v državnem zboru. Tudi če bi imeli podporo zgolj četrtine kristjanov, a brez odvzetih glasov SDS, bi dosegli parlamentarno večino (47 poslancev). Tako NSi ne bi bila niti “v senci” SDS! Zato naj že vendar pustijo Janeza Janšo in začnejo pri sebi in svojem poldrugem milijonu volivcev: Hic Rhodus, hic salta!

Najboljše, kar je stranka po volitvah leta 2018 storila, je, da ni šla v koalicijo s takratnim premierjem Marjanom Šarcem. Pravilno so ugotovili, da njihovih predlogov v koaliciji ne bodo upoštevali, ker se zapisanih obvez ne držijo. Tudi kar zadeva do danes neuresničeno odločbo Ustavnega sodišča RS o financiranju privatnih šol, ni Matej Tonin pri Marjanu Šarcu prav nič dosegel. Sprašujemo se, kaj potem sploh iščejo na komunistični strani.

In za sklep, kje je s kolaboracijo poštenost, kje demokracija, kje šele krščanstvo in kje krščanska morala slovenskih krščanskih demokratov, kje končno zdrava pamet. Je to še identiteta krščanske stranke?

Najprej načelno: o krščanstvu NSi
Edvard Kocbek
je v svoji kolaboraciji vztrajal veliko let, veliko je zato po lastni krivdi pretrpel, dokler ni po načelnem spoznanju o komunizmu tega po tridesetih letih partizanstva, kot jih sam navaja, brezkompromisno obsodil: “Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila.” Vendar krščanstva, s katerim je naivno želel oplemeniti komunizem, ni nikoli zatajil, kot ga taji ali vsaj skriva vodstvo NSi. O krščanstvu v javnosti namreč sploh ne govorijo, kot da jim je bolj ovira in nekako odveč. Še pred časom, ko so poudarjali svoj novi gospodarski program, krščanstva niso omenjali, kaj šele da bi ga poudarjali. Kot da niso krščanska stranka. Kaže, da se držijo komunistične zapovedi, da je vera zasebna stvar in z njo Katoliška cerkev, ta seveda že do onemoglosti “ločena od države”. Eni in druga morajo po komunistični ideološki zapovedi še naprej ostati na obrobju družbe. Ko gre za eminentna vprašanja kristjanov o splavu, istospolnih zvezah in s tem posvojitvah otrok, o poroki, kontracepciji (ta zadnja je za Tonina izrecno »polje zasebnosti«), spreminjanje spola, jih kot stranka v javnosti kratko malo ni.

Spomnimo denimo na patra dr. Tadeja Strehovca, za katerega je bilo vprašanje splava eminentno moralno vprašanje, pobijanje nerojenih otrok povsem nedopustno. Za to se je nepopustljivo boril in izpostavljal, bil napaden in obtožen ter na koncu oproščen. Za zgled pokončnosti krščanski NSi, ki je bila tudi takrat povsem tiho. Strehovca ni niti podprla niti mu ni bila v pomoč. V javnosti je naredila vtis, da je do zločinske komunistične ideologije pobijanja nerojenih otrok indiferentna, brezčutna. Da ne bi morda prizadela koga, s katerim bi želela kolaborirati?

Velikansko področje morale je v slovenski skrajno nemoralni postkomunistični družbi in politiki, katere osnova je korupcija in s tem obstoj korupcijskih in mafijskih omrežij, v končni posledici vseobsežno zatiranje in ropanje slovenskega naroda. O tem krščanski demokrati v javnosti povsem molčijo (izvzamemo lahko nekatere njihove poslance v državnem zboru, kjer se odzivajo kot prizadeti demokrati).

O nevtralnosti »sredinske« NSi
Je po vsem tem nova sredinska stranka nevtralna, kot se prikazuje v javnosti, ker propomladanska očitno ni? Janez Janša se je na tvitu odzval s šestimi trditvami, ki to zanikajo in nedvoumno govorijo o prokomunistični usmerjenosti; dobro jih pomnimo kot nedopustne za demokracijo, o tem govori tudi naša dosedanja obravnava. Letos na velikonočno soboto se je predsednik SDS znova kritično odzval s štirimi točkami o “dvojni igri” NSi: ta zdaj s svojo politiko preprečuje resen parlamentarni nadzor (KNJF in KNOVS), preprečuje ustanovitev preiskovalne komisije o Golobovih tlečih aferah Gen-I (ki se mu je globoka država očitno že odpovedala), pomaga krepiti postkomunistične sile za osamitev SDS in s tem podpira uničevanje demokracije na Slovenskem ter tudi uresničitev pomembnega cilja nove svobode za popolno oblast v sodstvu (tu je pomoč NSi za ustavne spremembe neobhodna), nadalje in posebno pomembno, da se s centralizacijo demotivira volivce s podeželja, da bi se udeležili volitev, ter končno, da si nova svoboda prilagodi polpredsedniški sistem. Še predvsem načrtovanje zapiranja volišč na podeželju, kjer se voli večinsko poslance desnice, pomeni mrk demokracije, pomeni stalno prevlado levice, kjer bo tudi NSi opazovala državni zbor le še od zunaj. Katastrofa za Slovenijo!

Je nadalje – če s vrnemo na sama ideološka izhodišča – nevtralno glasovati za povišanje pokojnine prvemu komunistu, ki je že dolgo največje zlo Slovenije, in hkrati nedvomnega političnega zapornika Janeza Janšo, edinega upa za normalizacijo Slovenije, izrecno obtožiti kot politika v zaporu? Toninovo sporočilo je v obeh primerih nedvoumno: mi smo vaši in pripravljeni na kolaboracijo. Prejšnja predsednica stranke se je izkazala z uspelo podporo režimski omejitvi dostopa do arhivov. Prav ona je predlagala Cerarjevi vladi končno “humano” dejanje pokopa žrtev komunistične revolucije (da gre za komuniste zadeva končno ad acta) in se z njo hkrati namerno zamolči poglavitno, komunistične zločine in genocid nad slovenskim narodom, zamolči njihove morilce.

Je to nevtralna krščanska sredina in morala ali vnaprejšnja predaja s pristajanjem na sovraštvo do demokratov in privolitev v kolaboracijo? Očitno tudi intermezzo v vladi Janeza Janše ni za NSi prav nič spremenil. Ustanovitelj NSi dr. Andrej Bajuk se obrača v grobu.

Še načelno: “Preteklost je treba pustiti za seboj”
A to še ni vse. Za demokracijo je ključna izjava predsednika Tonina pred domala tremi leti, da ne sprejemajo »slovenskega umeščanja«, ker da to temelji na odnosu do preteklosti in osamosvojitve. “Preteklost je treba pustiti za seboj,” trdi Tonin, ki je prepričan, da so zadnje volitve že deloma pokazale, da je čedalje manj pomembno, kdo je kaj počel leta 1945 (intervju novinarke Barbare Eržen z Matejem Toninom, ‘NSi bo odslej “sredinska stranka”‘, spletni portal Dela 5. 8. 2019, https://www.delo.si/novice/slovenija/nsi-bo-odslej-sredinska-stranka-214004.html). Ko predsednik tako odkrito pomaga komunističnim morilcem, mu povejmo, da se s svojo trditvijo zelo moti. Prav tako je povsem nepomembno, kaj so ali niso o tem pokazale takratne volitve. Soočanje z resnico krvave revolucije in komunistične okupacije Slovenije je osrednja tema slovenskega žitja in bitja in bo vedno bolj aktualna in silovita. Dokler se ne razreši.

Spomnimo nadalje neprepričljivega predsednika NSi, da ‘kdo je kaj počel leta 1945’ zanima nasprotno vse slovenske demokrate, še posebno organizirane v SDS in njihove preštevilne podpornike, demokrate v raznih demokratičnih društvih, kot so Nova zaveza in druga, in njihovih občilih, kot so Zaveza, Demokracija, Družina, Nova24TV s spletnim portalom, Radio Ognjišče itd. In ne pozabimo na že omenjeni »pietetni« pokop žrtev komunistične revolucije, ko se je s komunističnim inženiringom odstranilo bistveno, zločin in zločince. Janez Janša je še opozarjal, kar ni naključno, da so za ta izdajalski načrt predlagatelji morišča nenaključno preimenovali v grobišča.

Vrečo držijo komunističnim klavcem. In deset božjih zapovedi?
Ne pozabimo pri tem na civilizacijski imperativ moralnih implikacij, ključen za demokracijo. Kdor ni proti zločinom in genocidu slovenskega partijskega vodstva, kdor pristaja na zločine genocidnih razsežnosti v največjem evropskem morišču (dr. Aleksander Bajt, Bermanov dosje, Ljubljana 1999, navaja za Slovenijo 300.000 mrtvih), postane del te morije. Ponovimo Voltairove besede: “Kdor oprošča zločin, postane soudeleženec.” Ali slovenski pregovor: Tat je tisti, ki krade, in tisti, ki mu drži vrečo. V “sredinski” NSi so se odločili, da bodo komunističnim klavcem držali vrečo. In s tem tudi tiho priznavali komunistično revolucijo in njene zločine. ‘Ni pomembno, kdo je kaj počel leta 1945’, kajne?

Naj jih ob tem končno še spomnimo, kar bi kot kristjani morali vedeti in upoštevati, kar pravi deset božjih zapovedi. Peta zapoved: Ne ubijaj! Sedma, osma in deseta zapoved: Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne želi svojega bližnjega blaga! Vse to je počel komunizem, že pred vojno identificiran kot brezbožni komunizem. S tem so v stranki zanikali svoje krščanstvo, najpomembnejše krščanske vrednote in sploh poštenje. Postali in ostali so neverodostojni. Do danes, po treh letih sredine. Zato sklep: to ni “sredina”, je skrajna nedemokratična levica. To ni stranka moralne avtoritete, kot predvojna SLS, je njeno nasprotje.

Očitno imajo s povedanim nekakšno ideološko izhodišče za kolaboracijo. In izhodišče za uničenje stranke. K temu dodajmo še drugi del prej navedene predsednikove izjave, iz katere povzemamo, da tudi osamosvojitev leta 1991 zanje ni vrednota. Tako so se še tu docela uglasili s postkomunisti. Po vsem tem lahko rečemo le še Bog jim pomagaj!

Ivan Klemenčič

Sorodno

Zadnji prispevki

Na tekmi s Srbijo se bo srečala balkanska naveza Vučić, Golob in Janković

Ob robu evropskega nogometnega prvenstva in pred četrtkovo tekmo...

Zgodba dveh digitalnih Slovenij

Prejšnji minister za digitalno preobrazbo v Janševi vladi je...

Miran Videtič: “Sile, ki težijo k spremembi smeri EPP-ja, bi znale uspeti!”

"Skratka, nekaj se bo dogajalo, čuti se neka napetost...

Ustvarjalna svoboda, ne izključevanje – upanje za vse

Za nami so evropske volitve, v katerih smo se...