Slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon je na nedavnem Blejskem strateškem forumu (znova) posvarila pred nevarnostjo populizma. Le-ta je po njenem glavna grožnja globalni solidarnosti. Povezan naj bi bil z izkrivljanjem dejstev in s širjenjem dezinformacij za konkretne politične koristi. Spodkopaval naj bi mednarodne organizacije in s tem red v sodobnem globaliziranem svetu.
Kaj točno naj bi bil populizem in kdo konkretno naj bi bili populisti, Fajonova sicer ni izrecno navedla. A je bilo vseeno jasno, da to leti na nasprotnike njene, se pravi leve oz. »progresivne« politične opcije. Denimo na tiste, ki ne verjamejo v »podnebne spremembe« in ne podpirajo boja zoper njih. Zato v zvezi s tem širijo »lažne novice«. A pri tem gre za točno določene predstave in razlage podnebnih sprememb; tiste, ki so popularne na levici; tiste, ki za te spremembe in njihove negativne učinke krivijo skoraj izključno človekovo delovanje. A o tem nikakor ne obstaja »znanstveni konsenz«, v katerega nas skušajo prepričati »napredne sile«. Gre za njihovo politično agendo, ki stremi k uvajanju dodatnih omejitev, restrikcij in nadzora nad državljani in podjetji. To pa je nekaj, kar levičarji vselej radi počnejo, mar ne?
A če se želijo Fajonova in njeni kompanjoni bojevati zoper izkrivljanje dejstev in širjenje lažnih novic, morajo nedvomno začeti pri sebi. Priznati in sprejeti morajo resnico o zatiralski naravi nekdanjega komunističnega režima. Postati jim mora jasno, da njegovo nasilje in zlorabe niso bili ekscesi, ampak del sistemske logike. Nehajo naj verjeti zgodbicam o dobronamernosti komunističnih revolucionarjev, s katerimi so ljudi pitali v prejšnjih časih – ko je večina uradnega zgodovinopisja o obdobju med drugo svetovno vojno in po njej sodila v kategorijo lažnih novic, ne pa da se klanjajo nosilcem komunistične diktature in se celo razglašajo za ponosne naslednike zveze komunistov (kot je to storil nekdanji poslanec stranke, ki jo vodi Fajonova).
Proti populizmu se Fajonova lahko bojuje znotraj lastne vlade. Le-ta je namreč nastala na izrazito populističnih temeljih. Stranke, ki sestavljajo vladno koalicijo, so celotno lansko predvolilno kampanjo gradile na sentimentih anti-Janša, se pravi na širjenju strahov in antipatij od osebnosti tedanjega predsednika vlade, pri čemer dejstva, argumenti in programske usmeritve niso igrali tako rekoč nobene vloge. Obljubljali so, kako da bo vse bolje, ko bodo oni prišli na oblast. Do sedaj so se te obljube že dodobra razblinile.
A strašenje pred t. i. populisti ni samo stvar slovenske vladajoče politike. To počne etablirana politika po Evropi. Še posebej njen levi del. Pogosto se za populistično označuje nasprotovanje njenim politikam, denimo politiki odprtih meja na področju migracij, čeprav je to povsem utemeljeno. Spomnimo se, kako so diskreditirali tiste, ki so v času velikega migrantskega vala leta 2015 opozarjali na problematične vidika množičnega priseljevanja iz tretjega sveta, predvsem v smislu varnostnih groženj, češ da neosnovano širijo strahove –, da so torej populisti ali še kaj hujšega. A so se ta opozorila zelo kmalu izkazala za povsem upravičena. Varnostna situacija v Evropi se je namreč močno poslabšala, saj je prišlo do vrste terorističnih napadov in porasta različnih oblik nasilja.
Dejansko je marsikje v Evropi populizem (različnih političnih barv) v razmahu. Vendar pa so zanj v veliki meri »zaslužne« tradicionalne politične elite. Le-te so zaradi svoje neodzivnosti na potrebe ljudi in neučinkovitosti pri reševanju ključnih družbenih problemov izgubile velik del državljanskega zaupanja. Populistične stranke in gibanja so samo izkoristili priložnost. Zato mora etablirana politika to razumeti kot svarilo in kot spodbudo k spremembi svojega delovanja, ne pa kot način za prelaganje odgovornosti na druge.
Dr. Matevž Tomšič