Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma (FKS) Juergen Boos je včeraj v izjavi za STA dejal, da si pisatelj Drago Jančar po njegovem mnenju zasluži Nobelovo nagrado. Jančar sicer sodi med njegove zelo priljubljene avtorje in je po njegovih besedah izreden pisatelj.
Boos je o Jančarju govoril v presežnikih: “Veliko je avtorjev, ki so vešči svoje obrti in lahko pripovedujejo odlične zgodbe, a Jančar je več kot to. Je velik umetnik, ki reflektira svoj in tudi pretekli čas. Takšnih avtorjev ni veliko,” je še povedal Boos in dodal, da Jančarja kot avtorja predvsem odlikuje človečnost, “da je torej velik človek … le redki so avtorji, kot je Drago Jančar, ki si zaslužijo Nobelovo nagrado, saj ob svoji človečnosti hkrati beležijo bedo sveta. To je v literaturi pomembno in zato si zasluži nagrado,” je zaključil direktor FKS.
Drago Jančar je v odzivu za STA zapisal, da se je z Boosovim mnenjem seznanil že pred dnevi v časniku Frankfurter Rundschau, članek mu je poslala tudi njegova avstrijska založba. “Težko je kaj reči ob tem. Seveda me veseli, ker imam takšnega bralca, ki živi s knjigami in ki tako misli o mojem pisanju. Je pa to mnenje, zlasti ker je neposredno in javno, zame tudi nekoliko obremenjujoče,” je pojasnil.
Jančar od nekdaj šikaniran s strani slovenske politično-medijske levice
Jančar sodi v milje slovenske umetnosti, ki ji levica nerada prisluhne, predvsem zaradi pretresljivega romana To noč sem jo videl, ki na nazoren način opisuje življenje in smrt Ksenje Hribar, ki je skupaj možem, industrialcem Radom Hribarjem, padla pod streli komunističnih klavcev.
Jančarja sploh priznavajo kot umetnika izključno zato, ker je slavo najprej užil v tujini. Velja namreč za enega najbolj prevajanih avtorjev iz Slovenije. Ko je npr. na univerzi Mozarteum v Salzburgu prejel avstrijsko državno priznanje za evropsko književnost za roman z naslovom In ljubezen tudi, na RTV Slovenija, na nobenem od televizijskih ali radijskih programov o tem ni bilo zaslediti niti enega prispevka, medtem ko ti namenijo ogromno pozornosti režimskemu pesniku Borisu A. Novaku, saj so se snemalne ekipe udeleževale vsake njegove pasje procesije, čeprav je slednji v mednarodni skupnosti skoraj nepoznan.
Zanimivo, da besed Boosa razen STA zopet ni povzel noben od večjih slovenskih medijev.
Na FKS na stranskem tiru
Na Frankfurtskem knjižnem sejmu ga je Ministrstvo za kulturo pod vodstvom Aste Vrečko in z njene strani nastavljeni aparatčiki Javne agencije za knjigo postavili na stranski tir kot le enega izmed anonimnih piscev, kot da je le še eden od 65 avtorjev, med katerimi ni nikakršne hierarhije. Izpostavljalo se je predvsem zanesljive vojake delavske revolucije (Žižek, Dolar, celo neliterat Čeferin …)
Spomnimo, da je imel Netflix namen financirati slovensko TV-serijo na podlagi To Noč Sem Jo Videl, v partnerstvu z Ministrstvom za kulturo, ko je vodil še dr. Vasko Simoniti. Šlo bi za projekt, ki je imel potencial, da iz Slovenije naredi enega od evropskih epicentrov televizijske produkcije pod patronatom ameriških ponudnikov TV-vsebin. Pa so levičarji (od politikov do novinarjev) zagnali vik in krik, da projekt ni finančno upravičen. Pri tem jih je motilo predvsem to, da bi serija opisovala zločine proti človeštvu, ki so jih zagrešili partizani. Jančar se je na koncu častno umaknil s projekta, saj je prevelik človek, da bi se na tak način izpostavljal domači politični gnojnici.
Drago Jančar je slovenski pisatelj, dramatik, scenarist, urednik in hkrati največkrat nagrajen in tudi najbolj prevajan slovenski avtor. Lahko ga berete v angleščini, nemščini, francoščini, ruščini in v še veliko drugih jezikih. Prejel je številne nagrade, med njimi tri kresnike za najboljše romane, Prešernovo nagrado za opus in Herderjevo nagrada za književnost; to so le nekatera od več desetih priznanj, ki spremljajo njegovo ustvarjanje. Njegovega imena ne poznamo le doma, tudi v tujino seže njegov sloves, saj je med drugim prejel tudi prestižno mednarodno nagrado Ignazia Siloneja v Italiji, evropsko književno nagrado, nagrado za najboljšo tujo knjigo v Franciji in še več. Navdihe črpa iz zgodovine in življenja v vseh njegovih odtenkih.
Rodil se je leta 1948 v Mariboru, kjer je končal višjo upravno šolo. Leta 1974 je bil obsojen na enoletno zaporno kazen zaradi širjenja sovražne propagande, a so ga čez tri mesece izpustili. Posvetil se je pisateljevanju, se za kratek čas zaposlil pri Viba filmu, sodeloval pri ustanovitvi Nove revije, leta 1981 pa sprejel delo urednika in tajnika pri Slovenski matici. V letih 1987–91 je bil predsednik slovenskega Pena, v okviru katerega je pripomogel k slovenski osamosvojitvi. Od leta 1995 je izreden član Sazuja. Med številne nagrade je leta 2015 dodal naziv Državljan Evrope.
Za tri romane – Katarina, pav in jezuit, Zvenenje v glavi ter To noč sem jo videl – je prejel kresnika. Zadnji je preveden v več kot deset jezikov. V francoskem prevodu je prejel nagrado za najboljšo tujo knjigo, ki jo podeljuje združenje francoskih kritikov in založnikov, bil je tudi kandidat za francosko literarno nagrado femina. Nemški prevod se je decembra 2015 znašel na vrhu lestvice najboljših knjig, ki jo po izboru avstrijskih kritikov objavlja radiotelevizija ORF. Istega leta je bil s tem romanom kandidat za poljsko literarno nagrado angelus, namenjeno srednjeevropskim pisateljem, za katero je bil nominiran tudi že z romanom Katarina, pav in jezuit.
V večinoma kritično zaostrenih ali polemičnih esejih in aktualističnih zapisih Jančar obravnava sodobne družbene razmere v Sloveniji in svetu, razgalja podobo človeka, časa in družbenih navzkrižij, odkriva podaljšano preteklost in njene korenine, preiskuje cinično distanco, razčlenjuje stanje duha, kulturne politike in literature, razkriva resničnost postkomunističnega sveta, demistificira iluzije in presoja tudi globalizacijo, ameriške vplive, evropske perspektive in bistvo Srednje Evrope.
Osrednje teme njegovih romanov – doslej jih je nanizal 11 – so individualna eksistencialna in moralna stiska, iskanje smisla in opore, ogroženost posameznika in njegovo brezupno spopadanje z družbeno stvarnostjo, zadušljivo duhovno atmosfero, ujetostjo v usodo, uničevalnim oblastništvom, kaotičnostjo sveta in vseobvladujočim nasiljem, ki so pogosto alegorično premaknjene v preteklost, piše v Velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti.
V gledaliških delih, med katerimi so Disident Arnož in njegovi, Veliki briljantni valček, Dedalus, Klementov padec in Zalezujoč Godota, pa razčlenjuje konflikte razmišljujočih posameznikov v območju individualizma, volje, etike, skepse, totalitarnosti, meščanske družbe in revolucijske skupnosti.
Je tudi avtor novel in kratkih zgodb, kot sta Smrt pri Mariji Snežni in Človek, ki je pogledal v tolmun, ki so nedavno izšle v zbrani obliki z naslovom Mnoga življenja. Po oceni literarnega zgodovinarja Aleksandra Zorna je Jančarjeva proza “problem”, ker “pokriva tako rekoč vse, kar prileti mimo”. Jančar je “kolos mnogih literarnih smeri, estetik, poetik, pa tudi tujih praks in celo zemljepisnih področij, da ga moremo imenovati samo še stoletni klasik. Drago Jančar je univerzalen. V njegovem delu najdemo vse, kar si želimo poiskati. In temu povsem pritrjujemo”.
I. K.