fbpx

Kjer je nekoč vladal socializem, je razširjen tudi aprioren odpor do zaupanja oblastem – temu primerna je nižja precepljenost

Foto: epa

“Zahodne demokracije so pri prebivalstvu skozi desetletja – vse od konca 2. svetovne vojne – vzpostavile določeno stopnjo zaupanja do demokratično izvoljene oblasti, do svojih vlad, predsednikov. T. i. “vzhodni blok”, kamor sodi tudi bivša “vzhodna” Nemčija – kjer ni bilo demokracije, pa imajo (aprioren) odpor do (apriornega) zaupanja svojim vladam (in predsednikom), katerih temeljni atribut je bila pred 30 leti – do t. i. “padca berlinskega zidu” – totalitarnost,” pojav nižje precepljenosti v državah s socialistično preteklostjo komentira psihoanalitik Roman Vodeb. 

“Epidemija covida-19 je spet razdelila Nemčijo. Nekdanji socialistični vzhod očitno plačuje ceno nizke precepljenosti in brezglavega nasprotovanja zaščitnim ukrepom,” je zapisala ena od uporabnic družbenih omrežij in priložila zemljevid, ki dokazuje, da Nemčija plačuje visoko ceno zaradi neprecepljenosti v nekdanji vzhodni Nemčiji. Priložena karta prikazuje število bolnikov s covidom-19, sprejetih v bolnišnico na 100.000 prebivalcev v 7-dnevnem obdobju. Povsem očitno je, da je stanje bolj kritično na območju nekdanje Vzhodne Nemčije. 

Kot kažejo javno dostopni statistični podatki, to sovpada z nizko stopnjo precepljenosti proti covidu-19 v vzhodnonemških zveznih deželah. Prispevek je bil objavljen na današnji dan, 27. decembra 2021, na spletni strani B.Z.Die Stimme Berlins. Fizični berlinski zid že desetletja ne obstaja več, v glavah ljudi pa živi še naprej in kroji njihovo razmišljanje. Gre za vzorec, ki je opazen tudi širše v Evropi. Graf, ki dokazuje, da je stopnja precepljenosti proti covidu-19 na evropskem zahodu višja, medtem ko nižjo ali izjemno nizko stopnjo precepljenosti beležimo v Sloveniji, Romuniji in Bolgariji.

Število bolnikov s koronavirusno boleznijo, sprejetih v bolnišnico na 100 tisoč prebivalcev v 7-dnevnem obdobju. (Foto: Bz-Berlin)

Za mnenje o tem glede smo povprašali dvojnega magistra in psihoanalitika Romana Vodeba: “Zahodne demokracije so pri prebivalstvu skozi desetletja – vse od konca 2. svetovne vojne – vzpostavile določeno stopnjo zaupanja do demokratično izvoljene oblasti, da svojih vlad, predsednikov. T. i. “vzhodni blok”, kamor sodi tudi bivša “vzhodna” Nemčija – kjer ni bilo demokracije, pa imajo (aprioren) odpor do (apriornega) zaupanja svojim vladam (in predsednikom), katerih temeljni atribut je bila pred 30 leti – do t. i. “padca berlinskega zidu” – totalitarnost. Očitno prihaja do izraza izrek: “Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi!””
 

Stopnja precepljenosti proti koronavirusu (covidu-19) v Nemčiji po zveznih deželah. Modra barva je prvi odmerek, črna drugi odmerek in siva poživitveni odmerek. (Foto: de.statista)

V času covidne krize se mnogi prebivalci vzhodnih držav bojijo nasvetov, priporočil in ukrepov, ki jih propagira oziroma uveljavlja vlada in pod katerimi se je podpisal nek predsednik (kot inštitucija), četudi ukrepe vladam priporoča stroka (medicinska). Mnogi vzhodni Nemci se še spominjajo “podpisov” in ukrepov Ericha Honeckerja, Romuni Nicolaeja Ceausescuja, (Bolgari svojega socialističnega predsednika) in odpor do zaupanja je aprioren in asociativno nezaveden. V vzhodnih državah so bile tudi strokovne inštitucije ideološko oziroma politično kontaminirane, česar se očitno ljudje še spomnijo in so še vedno nezaupljivi – tudi zato, ker se določeni odnosi, vrednote in mnenja “dedujejo” iz roda v rod po drugi prenašalni logiki.

V državah evropskega vzhoda se beleži nižjo stopnjo precepljenosti proti covidu-19 kot na zahodu. (Foto: ecdc.europa)

“Poleg tega so vzhodne države nekoliko manj razvite in tudi slabše šolane (in informirane) kot zahodnoevropske države. V Sloveniji je situacija malce specifična.” Paradigma, ki je evidentna oz. značilna za vzhodnoevropske države, ni povsem skladna z logiko proticepilskega sentimenta v naši državi. Namreč: tisti, ki so najbolj dvomili in bili nezaupljivi do socialističnih totalitarnih režimov, imajo pri nas na oblasti t. i. svojega predsednika, torej Janeza Janšo. Slovenija je v tem kontekstu torej specifična – tudi zato, ker Slovenci veljamo za kronične skeptike na področju anticepilstva in – na žalost – sodimo v sam svetovni vrh (kamor slučajno sodi tudi Srbija).

V Sloveniji je prisoten še en pomemben element, ki ima nezavedno podstat. Namreč: veliko anarhistov, torej levičarjev, ki kronično in apriorno črti Janšo, ima to jezo v svojem nezavednem jedru in v resnici zaradi Janše botruje zavračanju cepljenja – čeprav se tega ne zavedajo. Ne gre torej za to, da bi bila cepiva nepreverjena, premalo testirana in bi imela preveč stranskih učinkov; problem je v resnici nezaveden odpor do vlade, ki jo vodi Janez Janša. Mnogi anticepilci torej krivijo nezanesljivost cepiv kot glavni vzrok, da se ne cepijo – v resnici pa Janšo tako zelo črtijo, da še cepljenja, ki v resnici njim koristi, ne sprejemajo; sploh pa ne potem, ko jih je Janša še osebno, torej pisno pozval k cepljenju.

“Ob tem je treba vzpostaviti še psihoanalitično repliko – da Janša za mnoge levičarje (anarhiste) – in teh ni tako malo –  pooseblja t. i. “negativnega očeta”, do katerega so razvili negativen (čustveni) transferni odnos (kot bi rekel Freud).” Ker nekoč niso spoštovali svoje ojdipskega očeta (kot se reče v psihoanalizi), niso sposobni spoštovati Janše in njegove proticovidne politike. Anarhisti potem še sami po sebi ne spoštujejo “pravila igre” oziroma reda, ki velja v neki družbeni skupnosti – ta namreč predstavlja simbol primarne družine. Za anarhiste se nekako ve, da so mnogi rasli – bili “gor spravljani” (vzgajani) – v disfunkcionalnih oziroma nepopolnih družinah, kjer ni bilo nobenega reda, kjer očetov: “Ne smeš!” ni nič veljal. Tako kot so ti anarhisti ignorirali red v primarni družini, sedaj ignorirajo red v aktualni državi – vključno z vladnimi proticovidnimi ukrepi.

Domen Mezeg