Luka Mesec je v hudih težavah. Težko se bo izvlekel.

Luka Mesec (foto: STA)

Tako zmerna kot skrajna levica sta v razvitih zahodnih industrijskih državah v krizi. To dokazujejo zadnje volitve v Avstriji, Franciji in Nemčiji, kjer je levica dosegla zelo slab izid. Luka Mesec in Dejan Židan sta lahko zaskrbljena.

Zadnje volitve v treh nemških zveznih deželah (Baden-Württemberg, Porenje-Pfalško in Saška-Anhalt) je zaznamoval vzpon Alternative za Nemčijo (AfD). Čeprav za to nacionalno-konservativno stranko velja, da „jemlje“ glasove predvsem konservativni CDU, pa v resnici pritegne tudi veliko volivcev iz delavskega sloja, ki so prej dolga desetletja tradicionalno volili SPD.

Alternativa za nemški delavski sloj
To kažejo tudi podatki iz Baden-Württemberga, kjer je AfD s 15,1 odstotka prehitela SPD, ki je dobila skromnih 12,7 odstotka. AfD je v tej zveznih deželi premagovala SPD tudi v tako imenovanih rdečih trdnjavah, kot je na primer mesto Mannheim.

Še slabše se je SPD godilo v vzhodnonemški deželi Saška-Anhalt, kjer je dobil le 10,6 odstotka, AfD pa kar 24,2 odstotka. SPD je sicer zmagal v Porenju-Pfalškem, toda le po zaslugi priljubljene deželne ministrske predsednice Malu Dreyer.

Vprašanje je, ali bo SPD v prihodnje sploh še pomembna stranka ali bo zdrsnila na obrobje. Če se bo zgodilo zadnje, bo to slaba novica za vse socialdemokratske stranke v Evropi, tudi za SD Dejana Židana.

AfD izrinja Levo stranko
AfD pa ne uničuje zgolj SPD, ampak tudi bolj skrajno Levo stranko, stranko nekdanjih vzhodnonemških komunistov, ki imajo svoje trdno oporišče v deželah na vzhodu Nemčije. Še pred leti se je Leva stranka imenovala Stranka demokratičnega socializma (PDS), torej gre za stranko, ki je ideološko sorodna Meščevi Združeni levici. Leva stranka je v Saški-Anhalt dobila zanjo skromnih 16,3 odstotka, torej precej manj kot AfD. Če so bo ta trend nadaljeval, bo to verjetno konec pomembnosti Leve stranke.

Zaton levice v zahodnih industrijskih državah ni samo nemški fenomen. Podobno je pri naši severni sosedi Avstriji, kjer se svobodnjaki Heinza-Christiana Stracheja krepijo na račun socialdemokratov. Tako so na primer svobodnjaški kandidati na dunajskih volitvah lani jeseni zmagovali v dunajskih četrtih, ki so skoraj stoletje veljale za rdeče trdnjave.

Aleksis Cipras (Foto: epa).

Aleksis Cipras (Foto: epa).

Tudi v Franciji je Nacionalna fronta Marine Le Pen vse bolj uspešna na območjih, ki so se tradicionalno nagibale na socialistično stran, na primer pokrajina Bretanja. Če bo v ZDA republikanski predsedniški kandidat postal Donald Trump, potem tudi ameriškim demokratom grozi nevarnost, da bodo številni njihovi delavski volivci novembra letos v spopadu za Belo hišo volili za Trumpa.

Kriza južnoameriške levice in propad Ciprasove revolucije
Zaton pa ne doživljajo samo zahodne levičarske stranke v razvitih industrijskih državah, ampak vse bolj pohaja sapa tudi južnoameriškemu levičarskemu valu, ki je zgled naši Združeni levici (spomnimo se le na potovanja predstavnikov ZL v Venezuelo). Chavizem, ki je s svojo zgrešeno ekonomsko politiko spravil na rob propada z nafto bogato Venezuelo, ni več perspektivno gibanje, tudi v Braziliji se levičarki Dilmi Rousseff zaradi korupcijskih škandalov vse bolj maje stolček.

Na jugu Evrope (Grčija, Španija, delno Portugalska) so skrajno levičarske stranke sicer še vedno močne, toda usoda vodja Sirize in grškega premiera Aleksisa Ciprasa, še pred meseci idola slovenske levice, ki je zdaj izgubil ves revolucionarni naboj, je slaba popotnica tudi južnoevropski skrajni levici.

Aleš Žužek