fbpx

[Ni za občutljive] Hujši od Hitlerja – neusmiljeno obračunavanje z nasprotniki: Brez anestezije amputirali ude, odstranjevali želodce, z zamrzovanjem in odmrzovanjem udov pa so spremljali razvoj gangrene!

Foto: YouTube

Veliko praks do sedaj je pokazalo, da v vojni ni nikakršnih pravil. Če se dandanes veliko govori o nacističnih zločinih, pa se pogosto preostale krvnike povsem ignorira. To še posebej kaže primer Japoncev v času II. svetovne vojne, ki so zakrivili tako brutalne, nepredstavljive in odvratne zločine, da ti zvenijo kot del hollywoodske fikcije.

To je 10 grozljivih zločinov, ki so jih Japonci zakrivili v času II. svetovne vojne:

1. Masaker Palawan
Poleg groznih razmer, kot so stradanje, pretepanje in mučenje v japonskih vojnih taboriščih, so se morali zaporniki bati, kaj jih čaka potem, ko bodo zapustili taborišče. Masaker Palawan predstavlja enega od mnogih odvratnih primerov krutosti japonskih vojakov. 12. decembra 1944 so 150 Američanov iz taborišča Patchawan na Filipinih pospremili k ogromni grmadi, na kateri so jih potem zažgali. Le 30 ujetnikom je uspelo ubežati mučni smrti, ti so namreč pobegnili na obalo in si poskušali življenje rešiti s plavanjem. Ko so krvniki videli, da jih je nekaj zbežalo, so brez pomislekov pričeli streljati nanje, ustrelili pa so tudi tiste, ki so se skrivali med skalami. Zaradi neizprosnosti vojakov je preživelo le 11 ujetnikov, enega od njih pa je celo napadel morski pes.

2. Masaker Nanking
Na začetku kitajsko-japonske vojne leta 1937, ki se je kasneje izkazala kot velik pacifiški poraz II. svetovne vojne, je imperialistična Japonska izvršila invazijo na kitajsko mesto Nanking. Japonski vojaki so ob vstopu v mesto pohabljali in ubijali civiliste. Z bajoneti so ubijali dojenčke, otrokom so rezali glave, pokopavali so žive ljudi. Kot da ne bi bilo že zadosti hudo, so divjaki posilili 80.000 žensk, poleg tega pa so celo člane družine silili v to, da so posiljevali eden drugega. Dejstva govorijo, da je bilo v tem masakru hladnokrvno ubitih okrog 300.000 Kitajcev.

Foto: Wikipedia

3. Železnica smrti
Medtem ko so Japonci zasedli jugovzhodno Azijo, so se odločili, da z železnico povežejo Tajsko in Burmo. Po železnici so nameravali pošiljati material in tako oskrbovati vojsko, za izgradnjo pa so uporabili nikogar drugega kot vojne zapornike. Cela železnica je bila tako zgrajena brez kakršnih koli industrijskih orodij, torej le z golimi rokami zapornikov, ki so morali ob veliki vročini sekati gosto džunglo, da bi ustvarili traso, po kateri bi tekla proga. Za obrok so delavci dobili le minimalno količino riža, in to kljub temu, da so bili izpostavljeni hudim fizičnim naporom. Na podlagi ocen je v času gradnje umrlo kar 110.000 zapornikov, med razlogi za smrt pa so bili: lakota, streljanje, vročina in bolezni. Nekateri so zaradi pomanjkanja vitamina B več dni ležali v džungli, kjer so bili s paraliziranimi udi izpostavljeni živalim in kruti smrti.

4. Enota 731
Tajna japonska enota je v II. svetovni vojni ubila več kot 600.000 ljudi, in sicer med poskusi, ki so primerljivi le z grozljivimi zločini nacističnega zdravnika Josefa Mengeleja. Ta oddelek je postal znan kot ‘Enota 731’, pod njenimi rokami je bilo do konca vojne ubitih več sto tisoč ljudi. Enota je bila ustanovljena z namenom preizkušanja biološkega in kemičnega orožja za razširitev svoje “dejavnosti” v času vojne. Enota je delovala v kompleksu šestih kvadratnih kilometrov, ki je bil zgrajenem v kitajskem okrožju Pingfang.

Poskuse so večinoma izvajali na “nespodobnih” lokalnih prebivalcih, ki so jih klicali tudi “debeluhi”. Lokalne oblasti naj ne bi vedele za obstoj kompleksa za eksperimentiranje z ljudmi, saj je enota vztrajala, da gre le za žago. Več deset tisoč ljudem so kirurgi amputirali ude, ponavadi brez anestezije, saj v večini primerov sploh niso želeli, da bi njihovi poskusni zajčki sploh preživeli. Na ta način so lahko opazovali izgubo krvi, včasih pa so odrezani ud prišili k drugemu delu telesa in medtem opazovali reakcijo organizma. Takšne amputacije so bile običajno rezervirane za kitajske komuniste, ki so jih Japonci prezirali. Okužene z različnimi boleznimi so kirurško odpirali z namenom spremljanja napredka bolezni. Nekaterim so celo odstranjevali organe, in to izključno “v  živo”, brez kakršne koli anestezije.

Foto: YouTube

Foto: Wikipedia

Zapornikom so zamrzovali ude in jih nato odmrzovali z namenom, da bi spremljali razvoj gangrene in gnitja mrtvega tkiva. Med najbolj brutalne metode je nedvomno mogoče uvrstiti operacije, s katerimi so ljudem odstranjevali želodce, zaradi česar se je požiralnik spojil s črevesjem. Številne ženske so prisilili v nosečnost, da so lahko opazovali prenos bolezni z matere na otroka, stopnjo preživetja zarodka in škodljive učinke na materine reproduktivne organe. Čeprav je bilo na območju Enote 731 rojenih mnogo otrok, niti eden od njih ni preživel.

5. Smrtonosni marš Bataan
Filipinci so se leta 1942 predali Japoncem, ker pa Japonci niso vedeli, kaj narediti s 76.000 vojnimi ujetniki, so se odločili, da jih čim več pokončajo. Naročili so jim, da naj se odpravijo na pohod, tako imenovani križev pot, skozi džunglo, dolg 110 kilometrov. Vsak, ki je klonil od napora ali dehidracije, je ostal brez glave ali pa so ga preprosto pustili sredi džungle, da tam umre. Japonski vojaki so jih na poti tepli, zato ne čudi podatek, da je na tem smrtonosnem maršu umrlo okrog 2.500 Filipincev in okrog 500 Američanov. Večino zapornikov, ki so jih naposled namestili v taborišča, je čakala podobna usoda. Največje število jih je umrlo zaradi lakote, bolezni ali pa so bili pretepeni do smrti – tam je tako dodatno umrlo 26.000 Filipincev in 7.000 Američanov.

Foto: Wikipedia

6. Pokol v bolnici Alexandra
Februarja 1942, kmalu po tem, ko so Japonci prevzeli Singapur, so njihovi vojaki vstopili v prostore bolnišnice Alexandra, ki so jo vodili Britanci. Ob vstopu so pričeli streljati vse po vrsti, prizanesli niso ne pacientom ne zdravnikom in medicinskim sestram. Kot da ni bilo to dovolj psihotično, so za nameček iz bolnišnice odpeljali okrog 100 moških in jih celo noč zadrževali v toplih in odvratnih lopah, polnih podgan. Naslednji dan pa so vsem sodili tako, da so zaklali vse, od prvega in zadnjega. Hrvaški Express poroča, da je v tem pokolu življenje izgubilo okrog 200 ljudi.

7. Kanibalizem v praksi
Številne priče so potrdile, da so Japonci v času II. svetovne vojne jedli človeško meso svojih sovražnikov v jugovzhodni Aziji. Kot da to ne bi bilo dovolj ogabno, se je v veliko primerih dogajalo, da svojih žrtev pred prehranjevanjem sploh niso ubili, ampak so iz njih živih rezali meso. Obstaja prepričanje, da so se s svojimi sovražniki prehranjevali zaradi pomanjkanja hrane.

Foto: YouTube

8. “Ženske za uteho”
Od kitajsko-japonske vojne in med celotno II. svetovno vojno je japonska vojska v prostitucijo prisilila preko 200.000 žensk in deklic. Imenovali so jih “ženske za uteho”, v bistvu pa so bile spolne sužnje. Te ženske so poslali tudi v oddaljene dele vzhodne Azije, da so bile tam na voljo vojakom, ki jim je bilo potrebno “dvigniti moralo”. Redkokdaj so imele prost dan, saj so jih neprestano posiljevali.

Foto: YouTube

Foto: YouTube

9. Genocid na otoku
Otok Nauru ob Papui Novi Gvineji je bil pod okupacijo Japoncev od leta 1942 pa vse do konca vojne. Kaj so tam počeli, je mogoče opisati z eno besedo – genocid. V tistem času se je namreč na otoku nahajala kolonija gobavcev, ki so jih Japonci zbrali na en kup, jih poslali na lesene čolne in jih s pomočjo eksploziva vrgli v zrak. Okrog 70 odstotkov otočanov so preselili na drug otok, zaradi neživljenjskih razmer je od lakote in bolezni na Nauruju umrlo med 500 in 1.200 ljudi.

10. Masaker v Lahi
Februarja 1943 so Japonci ulovili in zaklali več kot 300 Nizozemcev in Avstralcev po tem, ko je eden izmed Japoncev umrl zaradi eksplozije nizozemske mine. Prvi večer so v gozd blizu letališča Laha na otoku Ambon odpeljali 85 ljudi in jih obglavili. Naslednji večer je ista usoda čakala 227 drugih ljudi, njihova trupla pa so nato odvrgli v masovne grobnice.

H. M.