Medij NEXTA je poročal nedavni odločitvi Slovenije, da oddalji del ruskega diplomatskega osebja. Moskva je slovensko potezo označila za skrajno neodgovorno in neprijateljsko. Premier Janša pa je na ruske očitke odgovoril s karikaturami, ki simbolično prikazujejo, kako je bil spočet ruski zločinski simbol “Z”. V prispodobi gre za produkt parjenja (oziroma hibrid) med nacistično in komunistično simboliko. Pa si poglejmo ali za takšno trditev najdemo sledi v zgodovinski stvarnosti in sodobnem času.
Mnogi se danes sprašujejo, kaj “za vraga” pomeni zlovešči simbol “Z”, ki ga vidimo na ruskih tankih, oklepnikih in drugih smrtonosnih “strojih” na ukrajinskem ozemlju. Z njim je svetovno javnost nedavno vznemirjal tudi mladi ruski športnik Ivan Kuliak. Teorij je več, morda najbolj prepričljiva pa je tista, da “Z” pomeni “Za pobedu” (“Za zmago”). Na kakšen način si ruska stran oziroma diktator Vladimir Putin, ki je pred začetkom svoje “vojaške akcije” napovedal “denacifikacijo” suverene in neodvisne države, to zamišlja, lahko vidimo preko šokantnih podob pokola v kraju Buča pri Kijevu in drugih mestih. Okrutnost tamkajšnjega ravnanja Putinove armade nam v spomin prikliče grozote totalitarizmov 20. stoletja.
In čeprav Putin fantazira o boju proti “neonacizmu”, njegova dejanja jasno dokazujejo, da se v Ukrajini poslužuje nacističnih metod množičnega iztrebljanja pripadnikov “manjvrednega” naroda. Obenem ne smemo pozabiti na, z neonacisti povezano, zasebno Putinovo paravojaško grupacijo Wagner, ki se je “kalila” v afriških državah in Siriji, sedaj pa svojo podlo dejavnost nadaljuje na ukrajinskih tleh. Znana so tudi Putinova razmišljanja, da je sodobno Ukrajino v celoti ustvarila Rusija, predvsem boljševiki oziroma komunistična Rusija. Očitna je njegova imperialistična, pokroviteljska nastrojenost do ukrajinskega naroda, kulture in jezika. Takšen odnos nenazadnje dokazuje tudi besedilo, nedavno objavljeno s strani ruske državne agencije Ria novosti.
Marksizem je temelj tako nacionalsocializma kot tudi komunizma
Gre tudi za Putinovo maščevanje ukrajinskemu narodu, ker želi biti bolj evropski kot ruski. Gre za metode, način razmišljanja in politični sistem, ki bi ga lahko označili za svojevrsten “nacionalboljševizem”. Po eni strani smo priča etničnemu čiščenju, masakrom, posilstvom, uničevanju kulturne dediščine, požigom in kaotičnemu bombardiranju itd., po drugi pa na ruski strani opažamo ohranjanje in celo negovanje kulta stalinizma, njegove zločinske simbolike in vsega, kar zaudarja po časih pred padcem železne zavese. To dokazuje tudi nedavna ukinitev mednarodne ruske organizacije Memorial, ki je več kot 30 let ozaveščala o grozotah totalitarnega režima, tako v Sovjetski zvezi, kot tudi v drugih nekdanjih komunističnih državah.
V Rusiji smo ob hkratnem ohranjanju ostalin komunističnega režima priča vzponu nacionalizma in šovinizma, ki opravičuje zločine proti človečnosti na ukrajinskih tleh. Da bi bolje razumeli, kako se je “skotil” ta hibridni zločinski stvor, ki ga pooseblja simbol “Z”, se moramo vrniti desetletja nazaj v preteklost, ko je prvič prišlo do kolaboracije obeh režimov. Dejstvo je, da je bil Adolf Hitler član Deutsche Arbeiterpartei (Nemške delavske stranke), in da ima nacizem marksistične temelje. Poznejša potrditev velike ljubezni med režimoma je bil pakt Hitler-Stalin (Ribbentrop-Molotov). Spomnimo še na vojaško kolaboracijo pri zasedbi Poljske. Znano je tudi, da se je Hitler množičnega uničevanja prebivalstva učil prav od Stalina in še bi lahko naštevali. Stičnih točk je na pretek.
Nemčija je bila po vojni uspešno denacificirana, medtem ko Sovjetska zveza in pozneje Rusija nista nikdar dočakali uspešne destalinizacije. Prav nasprotno. Z nastopom Putina, ki je znan po tem, da je Stalina častil že v najstniških letih, so bile ostaline nekdanjega režima znova povrnjene na piedestal. Vladimir prav tako ni nikdar skrival svoje naklonjenosti do veličine sovjetskega imperija in njegov razpad obžaloval kot največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja. Sebe je tudi oklical za tipičen produkt sovjetske patriotske vzgoje. Leta 2014 je izkoristil neenotnost EU in zlasti nemško-ruski energetski pakt, projekt Severni tok 2 (svojevrstni plinski Ribbentrop-Molotov), da bi lahko izpeljal prvo etapo invazije na Ukrajino. Če bi Zahod tedaj uvedel ostre sankcije in embargo na ruske energente, danes ne bi bili priča novim genocidnim potezam ruskega diktatorja in obujanja vojnih demonov, za katere smo bili prepričani, da bodo za vedno ostali na pokopališču zgodovine 20. stoletja.
Domen Mezeg