Iz ruske vojske prihajajo pričevanja, da so vojakinje žrtev hudega spolnega nasilja moških kolegov. Oficirji jih silijo, da postanejo njihove “mobilne terenske žene” oziroma spolne sužnje. Mnoge se zaradi preživetja vdajo usodi. V vojaškem žargonu jim pravijo PPZh, kar je besedna igra in aluzija na sovjetski tip brzostrelke.
Znano je pričevanje 42-letne vojakinje Margarite, ki je bila v Rusiji deležna psihiatrične obravnave zaradi travmatičnih doživetij na ukrajinski fronti, kjer je službovala kot bolničarka. Je ena od 40 tisoč Rusinj, ki služijo v oboroženih silah vključno s štiri tisoč vojakinjami, ki imajo častniški čin, kar je približno štiri odstotke oboroženih sil in manj kot en odstotek častnikov. Število je precej manjše kot v nekaterih drugih armadah. Mnoge opravljajo zdravniške poklice. Margarita pravi, da so se njene težave začele, ko jo je opazil polkovnik v vojaški bazi Novosmolino v regiji Nižni Novgorod. Povedal ji je, da bo delala v njegovem poveljstvu, a so jo drugi posvarili, da jo polkovnik opazuje in da bo verjetno njegova “terenska žena”. “Terenske žene” so sicer stara tradicija ruskih (sovjetskih) oboroženih sil. Med drugo svetovno vojno so bile vojakinje pogosto prisiljene v spolne odnose ali pa so bile enostavno posiljene. Več tukaj.
Nekatere so povezale z višjimi častniki, da bi se tako zaščitile pred posilstvi. Znane so bile pod imenom “mobilne terenske žene”, skrajšano PPZh, kar je v vojaškem žargonu besedna igra oziroma aluzija na tip sovjetske brzostrelke PPSh-41 (PPŠ-41). Prav tako je bila za nekatere ženske priročna zanositev, saj so bile posledično odpuščene iz boja. Tradicija “terenskih žen” je bila oživljena v času sovjetske vojne v Afganistanu (1979–1989). A ker je bilo takrat v Rdeči armadi veliko manj žensk kot med drugo svetovno vojno, je bila konkurenca med častniki za ženske ostra in včasih nasilna. V nekaterih primerih so se oficirji celo dvobojevali za ženske. Margarita je dejala, da je bila hudo kaznovana, ker je zavrnila polkovnika, ki ji je prigovarjal, da se mu vda. En mesec je tako rekoč živela na prostem, medtem ko so bili vsi drugi nastanjeni po zgradbah in barakah. Tačas je spala na tleh, na polju v šotoru poleg ceste.
“This is how a motivational video for luring Russians into military service looks.” -UNIAN 🇺🇦 news service
Notice the focus on ethnic minorities and the sexualization of women? Russia 🇷🇺 is desperate to find more cannon fodder. pic.twitter.com/SIXTRPWYFN
— Jason Jay Smart (@officejjsmart) January 8, 2023
Prav tako ji občasno niso dali jesti. Na takšen način so jo skušali zlomiti, da bi spala s častnikom, vendar se ni vdala. In ko je spoznal, da se ne bo zlomila, jo je premestil v topniško enoto blizu fronte. Imela je občutek, da bo umrla. Skoraj vseh sedem njenih prijateljic je popustilo pritiskom in so postale “terenske žene”. Odločile so se, da je zanje bolje, če živijo v zaledju, imajo dobro hrano in veliko cigaret. Nekatere vojakinje so bile prav tako žrtev nasilništva oficirjev. Ena je bila večkrat pretepena, preden je skupila še strelno rano. On pa si je poškodoval roko, rekoč da jo je ščitil, da bi se prikazal kot junak. Ravno zato Margarita pravi, da Rusinjam ne more priporočiti vojaških poklicev. Dejala je, da ima ruska družba ženske v vojni zgolj za prostitutke. Kar četrtina vseh žensk v ruski vojski naj bi bila žrtev spolnega nadlegovanja. Obstajajo pričevanja o ženskah, ki so služile v drugi svetovni vojni.
Mnogi so potrebni psihiatrične obravnave zaradi izživljanja nadrejenih
Nekatere po vrnitvi domov niso želele nositi odlikovanj, ker so se bale stigmatizacije, da so delale kot “terenske žene”. Ena izmed žensk, ki se je borila v 2. svetovni vojni, je dejala, da so bile po vrnitvi podvržene ogromnemu bremenu in bile primorane prenašati prezirljive poglede. Mnoge so skrivale svojo vojaško preteklost in jim je bilo o njej nerodno govoriti. Margarita je bila po določenem času poslana nazaj v Rusijo na psihiatrično zdravljenje zaradi travm, podobno kot številni drugi vojaki, ki so bili travmirani zaradi svojih nadrejenih. Številne vojake oficirji mučijo, jih pretepajo in celo ustrelijo. Včasih pa se pohabijo kar sami, da bi se izognili služenju na fronti. V javnosti se pojavljajo tudi motivacijski videoposnetki, katerih namen je privabiti Ruse v vojsko. Na posnetkih pozirajo pripadnice narodnih manjšin. Ruske oblasti si na takšen način prizadevajo pridobiti čim več topovske hrane za fronto.
Domen Mezeg