Le malo ljudi je seznanjenih z dogajanjem v državi Turkmenistan. Gre za nekdanjo sovjetsko republiko, kjer pa se diktatura ni nikoli končala. Tudi po smrti prvega predsednika države leta 2006 se razmere niso spremenile, pač pa je prišlo le do zamenjave enega kulta osebnosti z drugim. Režim je dolga leta živel na račun zemeljskega plina, ki ga je Rusija od države kupovala kar v gotovini, a s padcem cen te surovine na svetovnih trgih se je v državi zaostrila tudi ekonomska situacija. V državnih trgovinah zdaj primanjkuje osnovnih dobrin, prav tako pa prihaja do stalnega kršenja človekovih pravic, med drugim je v državi najnižja raven svobode medijev na svetu.
Severna Koreja se pogosto znajde na naslovnicah svetovnih medijev, in sicer zaradi svojega jedrskega programa, ki svetu predstavlja resno grožnjo. Praktično vsak je seznanjen z bednim življenjem, ki ga živijo tamkajšnji prebivalci zaradi diktatorskega režima, a malokdo se zaveda, da se dosti bolje ne godi niti prebivalcem Turkmenistana. Gre za nekdanjo sovjetsko republiko v Srednji Aziji, ki meji na Kazahstan, Uzbekistan, Afganistan in Iran. Videoposnetek, ki ga je tamkajšnji današnji režim pripravil za predstavitev države, prikazuje idilično letovišče ob obali Kaspijskega morja, prikazani ljudje pa so srečni. Ob tem bi marsikdo pomislil na obisk te države, a dejstvo je, da je v celotnem letu 2016 državo skupno obiskalo le 6 tisoč turistov, letovišče ob Kaspijskem morju, ki ga je tamkajšnji minister za turizem opisal kot Las Vegas, pa ostaja prazno.
Padec cen zemeljskega plina je Turkmenistan potisnil na rob propada
A realna slika je povsem drugačna. Država Turkmenistan je po poročanju portala Express na robu propada. Leta se je tamkajšnji diktatorski režim preživljal na račun zalog zemeljskega plina, a cene v zadnjih letih padajo in posledično se je drastično poslabšala ekonomska situacija v državi s 5,8 milijona prebivalcev. Ruslan Mjatiev, ki z Nizozemske upravlja z neodvisnim spletnim portalom Turkmen.news, je za medije pojasnil: “V državnih trgovinah ni dovolj hrane, ljudje pa cela jutra čakajo v vrstah, da bi lahko kupili kruh ali sladkor.” Nekateri ljudje v državi morajo poleg tega opravljati prisilno delo, med drugim na plantažah bombaža, kjer v grozljivih razmerah delajo z golimi rokami, vsak dan pa morajo izpolniti kvoto 50 kilogramov. Takšno delo opravljajo tudi otroci, po prepovedi uvoza bombaža iz Turkmenistana s strani Združenih držav Amerike pa je ta bombaž prenehalo uporabljati 70 velikih družb, med drugim GAP, H&M in Levis.
Človekove pravice stalno kršene, svoboda medijev je v Turkmenistanu najmanjša
Kot navaja organizacija Human Rights Watch, Turkmenistanci živijo v skrajni bedi, oblast namreč strogo nadzoruje medije, zlorabe človekovih pravic pa se dogajajo nenehno. Tudi Reporters Without Borders (Novinarji brez meja) opozarjajo na stanje v državi, Turkmenistan so namreč razglasili za državo z najnižjo ravnijo svobode medijev na svetu. Tisti novinarji, ki si drznejo kritizirati režim, pristanejo v zaporih, kjer pa vladajo naravnost grozljive razmere. Zapornikom režim odteguje hrano, temperature v samicah, ki poleti dosegajo 50 stopinj Celzija, pa se v zimskih mesecih spustijo tudi pod minus 20 stopinj Celzija. Takšna je tudi zgodba Saparmameda Nepeskulijeva, ki je bil leta 2015 obsojen v zrežiranem sodnem postopku, v katerem mu je oblast očitala tihotapljenje droge. Med sojenjem v sodno dvorano ni bil dovoljen vstop niti njegovemu odvetniku. V zaporu so ga pretepali vsak dan: “Šest ali sedem ljudi mi je hodilo po rokah in me teplo po nogah ter po licih. Noge so mi zlomili, prav tako sem ostal brez zoba. Nisem mogel več vstati.” Nepeskulijev, ki je visok 180 centimetrov, je v zaporu shujšal na le 37 kilogramov. Potem ko so ga letos izpustili iz zapora, je pobegnil iz države in zdaj živi na neznani lokaciji.
Po smrti prvega predsednika je en kult osebnosti zamenjal drugega
Po propadu Sovjetske zveze se politični sistem v državi ni bistveno spremenil. Prvi turkmenistanski predsednik Saparmurat Nujazov je zgradil zabaviščni park v vrednosti 50 milijonov dolarjev, ki temelji na lokalni folklori, mesece leta je preimenoval po zgodovinskih osebnostih, med drugim tudi po sebi in svoji materi. Zgradil si je zlato skulpturo, ki še danes stoji v glavnem mestu Ašgabat, kjer se neprekinjeno vrti za soncem. Z državo je upravljal v njenih zlatih časih, ko so bile cene zemeljskega plina visoke, Rusija pa jih je plačevala kar v gotovini. Leta 2006 ga je po smrti zamenjal zobozdravnik Gurbanguli Berdimuhamedov, ki je bil pred tem minister za zdravje, pri tem pa je šlo za zamenjavo enega kulta osebnosti z drugim. Leta 2012 so sicer, vsaj na papirju, uvedli večstrankarske volitve, a realno stanje so pokazale predsedniške volitve leta 2017, na katerih je ponovno zmagal, in sicer kar z 98 odstotki. Državni mediji Berdimuhamedova predstavljajo kot heroja z neomejenimi talenti, med drugim se hvali z jahanjem, igranjem na kitaro, igranjem z mačkami, napisal pa naj bi tudi kar 40 knjig o čajih in zdravilnih rastlinah.
Rok Krajnc