fbpx

Zgodovina arabsko-izraelskih vojn: Arabska soseščina si je ves čas prizadevala uničiti Izrael, kar ji vse do danes ni uspelo!

Jomkipurska vojna, 1974. (Foto: wikimedia commons)

Med izraelskimi in različnimi arabskimi silami se je v 2/2 20. stoletja odvilo več oboroženih spopadov. Najbolj markantni so potekali v letih: 1948–49, 1956, 1967, 1973, 1982 in 2006. Tokrat se osredotočamo na oborožene spopade, ki niso vključevale arabskih oboroženih sil z območja Palestine, ampak zunaj nje. Kot lahko vidimo, je bil Izrael ves čas trn v peti arabski soseščini, ki se ga je skušala na vsak način znebiti, ga uničiti, a kljub temu je iz vojne znova in znova izšel močnejši. 

Med leti 1948-49 je potekala izraelska osamosvojitvena vojna in Palestinska Nakba. Novembra leta 1947 je v Združenih narodih potekalo glasovanje o razdelitvi Britanskega protektorata Palestine na Judovsko in Arabsko državo. Na območju Palestine so se praktično nemudoma pričela trenja med v Palestini živečimi Judi in Arabci. Ko so se britanske oborožene sile pripravljale na umik iz Palestine pa se je konflikt le še stopnjeval. Prišlo je celo do vojskovanja. Na obeh straneh je prišlo tudi do žrtev. Na večer umika britanskih sil – 15. maja 1948, je Izrael razglasil neodvisnost, poroča Britannica.

Že naslednji dan pa so arabske sile iz Egipta, Transjordanije (Jordanije), Iraka, Sirije in Libanona okupirale območja južne in vzhodne Palestine, torej območja, ki jih ZN niso dodelili Izraelcem, zatem pa zavzeli tudi vzhodni Jeruzalem, vključno z majhno judovsko četrtjo Starega mesta. Namen invazije je bil obnovitev javnega reda in miru, v luči britanskega umika (zlasti preprečitev nadaljnjih incidentov) ter zajezitev rastoče begunske krize v sosednjih arabskih državah. Izraelci so medtem dobili nadzor nad glavno cesto do Jeruzalema skozi gore Yehuda (Judejsko hribovje) in uspešno odbili ponavljajoče se arabske napade. Do pričetka leta 1949 je Izraelcem uspelo zasesti celotno območje, vse do nekdanje meje med Palestino in Egiptom, z izjemo Gaze. 

Načrt OZN za delitev Palestine leta 1947 na Palestinsko in Judovsko državo. (Foto: Britannica)

Med februarjem in julijem 1949 je bil kot rezultat ločenih sporazumov med Izraelom in vsako posamezno arabsko državo, določena začasna meja. Tako je Izraelu v tistem času (prehodno) uspelo urediti meje s svojimi sosedami. V Izraelu se vojne spominjajo kot vojne za neodvisnost, v arabskem svetu pa je poznana pod imenom “Nakbah” oziroma “katastrofa”, in sicer zaradi velikega števila beguncev in velikega števila razseljenih oseb, kot posledice vojne. Naslednja pomembna vojna med Arabci in Izraelci pa se je odvila leta 1956 in je znana pod imenom Sueška vojna (Sueška kriza). Trenja med Izraelom in Egiptom so se obnovila z nastopom predsednika Gamala Abdela Nasserja, zapriseženega panarabskega nacionalista. Nasser je bil v odnosu do Izraela sovražno nastrojen. Leta 1956 je nacionaliziral Sueški prekop, ki je ključna morska povezava med Evropo in Azijo, in ki je bila dotlej v pretežni lasti francoskih in britanskih koncernov.

Egiptu pomorska blokada Izraela ni uspela: Izrael je v protiofenzivi zasedel Sinajski polotok

Francija in Velika Britanija sta se odzvali s sklenitvijo sporazuma z Izraelom, čigar ladjam je bil dostop do kanala prepovedan. Tako je bilo njegovo južno pristanišče Eilat blokirano s strani Egipta – kjer bi Izrael lahko napadel Egipt, Francija in Velika Britanija pa bi zatem posredovali kot mirovnici ter prevzeli nadzor nad kanalom. Oktobra leta 1956 je Izrael izvedel invazijo na Sinajski polotok, sicer del Egipta. V pičlih petih dneh je izraelska vojska zasedla Gazo, Rafah in Al-ʿArīsh ter zaprla na tisoče ljudi, predvsem pa okupirala večji del polotoka vzhodno od Sueškega prekopa. Izraelci so tedaj lahko odprli morske povezave skozi zaliv Akaba. Decembra so bile po skupnem angleško-francoskem posredovanju, na območju nameščene sile OZN. Izraelske sile pa so se marca 1957 umaknile. 

Šestdnevna vojna na območju Gaze 1967. (Foto: Britannica)

In čeprav so bile arabske sile na vseh frontah poražene, je Sueška kriza, s strani Arabcev razumljena kot zmaga Egipta. Slednji pa je umaknil blokado pristanišča Elat. Na Sinajskem polotoku pa so bile nameščene varnostne sile OZN. Leta 1967 pa je prišlo do šestdnevne vojne, in sicer med 5. in 10. junijem (zato ji nekateri pravijo tudi Junijska vojna). V začetku leta 1967 je Sirija okrepila bombardiranje izraelskih vasi z območja Golanske planote. Ko je iz maščevanja izraelsko vojaško letalstvo sestrelilo šest sirskih lovskih letal MiG, je Nasser mobiliziral svoje sile blizu sinajske meje in tam izsilil umik sil OZN ter ponovno poskušal blokirati Elat. Maja 1967 je Egipt podpisal vzajemni obrambni pakt z Jordanijo. Obenem je Izrael izvedel nenadni zračni napad ter na tleh uničil egipčanske zračne sile.

Leta 1973 se je zgodila slovita Jonkipurska vojna: Izrael je bil iznenaden s strani Egipta in Sirije v času praznovanja 

Izrael pa se je odrezal tudi na tleh, kjer je požel sijajno zmago, saj je z Golanske planote izrinil sirske oborožene sile, prevzel nadzor na Gazo ter Sinajskim otokom, z Zahodnega brega pa je izrinil Jordanske oborožene sile. In kar je najpomembnejše: Izraelci so prejeli popoln nadzor na Jeruzalemom. Leta 1973 pa se je pripetila Jomkipurska vojna. Občasni vojaški spopadi, ki so sledili šestdnevni vojni, so se leta 1973 razvneli v novo vojno vihro. 6. oktobra, na judovski praznik Yom Kippur, so Izrael iznenadile egipčanske oborožene sile, ki so se podale preko Sueškega prekopa, obenem pa so sirske oborožene sile okupirale Golansko planoto. Arabski vojski sta presenetili z večjo agresivnostjo in bojno opravilno sposobnostjo kot v poprejšnjih vojnah, s čimer sta izraelski strani prizadejali številne smrtne žrtve. A kljub temu je Izraelcem uspelo ponovno zavzeti večji del izgubljenega teritorija in prodreti na sirsko ozemlje ter obkoliti Egipčansko Tretjo armado, ob tem ko so prečkali Sueški prekop. Poleg tega so nastanili svoje sile na Zahodnem bregu. 

Šestdnevna vojna na območju Golanske planote, leta 1967. (Foto: Britannica)

Boj se je zavlekel tudi preko muslimanskega svetega meseca Ramadana in se uradno zaključil 26. oktobra. Izrael je ob tem podpisal uradno premirje z Egiptom (11. novembra) in Sirijo (31. maja 1974). Leta 1974 in 1975 pa je nad premirjem med Egiptom in Izraelom bedela tudi OZN. Šele 26. marca leta 1979 pa sta Izrael in Egipt podpisala mirovno pogodbo, ki je uradno končala vojno stanje, ki je trajalo med državama, kar 30 let. Izrael je Egiptu v celoti vrnil Sinajski polotok, v zameno pa je Egipt Izraelu priznal pravico do obstoja. Državi sta zatem vzpostavili običajne diplomatske odnose. 5. junija, leta 1982 pa se je pričela Libanonska vojna. To je bilo manj kot šest tednov po popolnem umiku Izraelcev z območja Sinaja. Rastoče napetosti med Izraelci in Palestinci so privedli do izraelskega bombardiranja Bejruta in južnega Libanona, kjer je imela Palestinska osvobodilna organizacija več utrdb.

Hezbolah je pričel z nesmiselno ofenzivo proti Izraelu: Izrael je v zameno obkolil Bejrut

Naslednji dan so Izraelci vdrli v Libanon in do 14. junija prispele na predmestje Bejruta, ki je bil obkoljen. Vendar pa je izraelska oblast pristala na pogajanja z organizacijo in zaustavila nadaljnji prodor svojih oboroženih sil. Po zamudah in množičnem izraelskem obstreljevanju Zahodnega Bejruta, je Organizacija evakuirala mesto pod nadzorom večnacionalnih sil. Zatem je sledil izraelski umik iz zahodnega Bejruta. Izraelska vojska pa se je povsem umaknila iz Libanona junija 1985. Leta 2006 pa je prišlo do druge Libanonske vojne. Julija 2006 je Hezbolah pričel operacijo proti Izraelu, saj ga je želel prisiliti v izpustitev libanonskih jetnikov ter pobil številne izraelske vojake in dva odvedel v ujetništvo. Izrael je pričel z ofenzivo na območju južnega Libanona, da bi osvobodil zajeta vojaka. Vojna je trajala 34 dni, a je za seboj pustila preko tisoč pobitih Libanoncev in še milijon razseljenih. Nekateri arabski voditelji so kritizirali Hezbolah, da je pričel konflikt.

Izraelsko bombardiranje Bejruta, leta 2006. (Foto: Britannica)

Domen Mezeg