Medtem ko nas slovenski in evropski politiki vztrajno prepričujejo, da so največja varnostna grožnja na stari celini neonacistični skrajni desničarji, raziskave prav tako vztrajno dokazujejo, da je resnica drugačna. Tudi zadnja dognanja švicarskih varnostnih služb pravijo, da so v resnici skrajno levi ekstremisti povzročitelji političnega nasilja.
Zadnje poročilo o razmerah švicarske obveščevalne službe jasno kaže, da je pripoved o “desničarski nevarnosti” fantazija levičarskih aktivistov in novinarjev. Leta 2023 so obravnavali približno 90 nasilnih dejanj levičarskih skrajnežev, na drugi strani pa le pet primerov “desničarskih skrajnežev” – od tega so bili trije v samoobrambi, poroča avstrijski Heimatkurier.
Leta 2022 je bilo skupno 220 zločinov levičarskih skrajnežev (pri tem se ne upošteva vandaliziranja stavb z grafiti). Podobno situacijo lahko opazimo tudi v Zvezni republiki Nemčiji: levičarski terorizem narašča – število primerov je večje od števila primerov medijskega poročanja o “desničarskem terorizmu”.
Nesorazmerno ukrepanje
Kljub temu očitnemu neskladju je desni tabor redno podvržen represiji. Primer tega je zapiranje bančnih računov skupin ali posameznikov. Junge Tat redno izgublja bančne račune, nekaterim njegovim članom je tudi onemogočena možnost odpiranja zasebnih računov.
Drugače je videti represija nad levičarskimi skrajneži oziroma islamisti. Levičarski skrajneži skoraj vedno ostanejo nekaznovani, ko konkretno napadejo desničarje. Celo islamistom se le stežka preprečuje njihovo delovanje. Nikoli niso podvrženi ukrepom zasega nepremičnin ali zapiranja bančnih računov. Nobenega družbenega in državnega pritiska ni, ki bi islamistični sceni, prepleteni z mednarodnimi terorističnimi krogi, preprečeval, da bi širila svojo smrtonosno ideologijo in novačila mlade džihadiste.
Ob teh številkah in dejstvih je absurdno trditi, da obstaja nevarnost z desne. Res je edino to, da država odpušča zločine levičarskim skrajnežem, medtem ko desne aktiviste obsoja celo za zločine, ki jih niso naredili – npr. v primeru samoobrambe.
Evropska tradicija levega ekstremizma
Po drugi svetovni vojni so bile skrajno leve teroristične milice na skrivaj bogato financirane s strani Sovjetske zveze. Sovjeti so upali, da bodo s pomočjo uporabnih idiotov v EU uspeli v kateri od evropskih držav izvesti komunistično revolucijo, a jim to ni uspelo. Kljub temu so komunistične brigade po Italiji, Španiji in Franciji ugrabljale in ubijale državnike, podjetnike in celo sodnike.
V Italiji so komunistične milice dvajset let, tja do osemdesetih, terorizirale civiliste in celo podstavljale bombe, v katerih so umirali tudi ženske in otroci. To obdobje je poznano kot obdobje svinca (Anni di piombo). V zahodni Nemčiji je delovala teroristična celica Baader-Meinhof. V Franciji so do poznih osemdesetih delovale rdeče brigade, ki so celo izvedle atentat na direktorja državne družbe Renault, potem ko se je ta deloma privatizirala.
Vsa energija tistih časov se je prelila tudi v sodobnost in potomci teroristov iz sedemdesetih ter osemdesetih še danes strašijo po ulicah evropskih mest. Le da so v sodobnih časih del gibanja antifa, ki je veliko manj centralizirano kot komunistične brigade v preteklosti. Pomemben pri širitvi sodobnega levega ekstremizma je milijarder George Soros.
I. K.