Ali neprestane napetosti med Brusljem (oz. staro “jedrno” Evropo) in nekdanjimi socialističnimi državami dolgoročno morda pomeni razpad Evropske unije, kot smo jo poznali, ali pa uvedbo “Evrope dveh hitrosti”? To vprašanje nedvomno vpliva tudi na vprašanje odnosov med Slovenijo in Brusljem, vendar gre za širši civilizacijski problem.
Izvažanje t. i. prebujenstva in ideologije LGBT v države, ki doslej tega niso poznale in se temu upirajo, seveda na eni strani povečuje evroskepticizem v “nejedrni” Evropi, po drugi strani pa vzpon evroskeptičnih desničarskih ali levičarskih strank tudi v “starih” članicah, ki se vse bolj nagibajo k sistemu “en človek, en glas”, k rešitvi torej, ki jo je v razpadajoči Jugoslaviji zagovarjal Slobodan Milošević, na evropskem parketu pa jo podpira Tanja Fajon. Tudi sicer so nekatere poteze Evropske komisije, celo v primeru, ko gre za člane iz Evropske ljudske stranke, vse bolj podobne potezam nekdanje SFRJ.
Vladavina prava po levičarsko
Težave Slovenije z EU pa so v zadnjem času povezane predvsem z dejstvom, da evropski sogovorci očitno niso pripravljeni poslušati vseh, ki imajo o slovenskih razmerah relevantne informacije. Denimo glede zadnjih informacij o tem, kako slovensko pravosodje realno krši človekove pravice, kar bi moral biti velik škandal. V preteklosti je Slovenija že dobila kakšno zaušnico iz Bruslja tudi na to temo. In zdaj? Zadnji primer, ko je evropska poslanka Romana Tomc izrekla nekaj krepkih evropskemu komisarju za pravosodje Didierju Reyndersu, in to na praznik zavetnika Evrope sv. Benedikta 11. julija, pove marsikaj. In vzrok? Poročilo o vladavini prava, v katerem se je pokazalo, da glavno vlogo igra zavezništvo med sedanjo slovensko vlado in njenimi bruseljskimi prijatelji.
Takole je Romana Tomc dejala v Strasbourgu: “Ko je komisija napovedala Poročilo o vladavini prava, so bila naša pričakovanja zares velika. Po štirih letih je jasno – niste jih izpolnili. Pri Sloveniji ste popolnoma zgrešili bistvo. Vladavina prava razpada, zgodil pa se je tudi popoln politični prevzem javne televizije, vi pa gledate stran, vaša kolegica Jourovà je celo med samim postopkom o presoji zakona, ki je ustavno sporen, obiskala ustavno sodišče, kar je nedopusten politični pritisk. Nevladnik iz organizacije, ki je bila ena vaših glavnih virov informacij in seveda zagovarja politični prevzem medijev, je nenadoma postal predsednik Sveta RTV Slovenija. Kaj bi zapisali v poročilu, če bi se to dogajalo pod desno vlado? Ker imate dvojna merila in se za izboljšanje vladavine prava ne trudite iskreno, ampak ravnate politično, je tudi vaše poročilo zame politični pamflet in nima nobene dodatne vrednosti.” Reynders je ostal brez besed.
Poduk Romane Tomc komisarju za pravosodje
Je pa to seveda samo nadaljevanje sage, saj se je Romana Tomc s posebnim pismom odzvala na Poročilo o vladavini prava že nekaj dni prej (pismo smo v celoti objavili na spletu) in ob tem poudarila, da gre pri tem poročilu za “dokument z izrazito politično noto, namenjen napadom na politične nasprotnike in ne ugotovitvi dejanskega stanja. Zaradi tega poročila se vladavina prava ne v Sloveniji ne kjerkoli drugje ne bo niti za malo izboljšala.” Očitno je namreč, da je glavni vir podatkov samo levičarski del civilne družbe v Sloveniji ter nekateri vplivneži, ki sicer zelo radi manipulirajo s pojmom »vladavina prava«. No, tudi predsednik SDS Janez Janša je na Twitterju objavil tabelo, s katere je razvidno, da je znotraj EU, kar zadeva kršitve človekovih pravic v sodstvu, Slovenija v samem vrhu, a očitno Evropske komisije to ne skrbi preveč. Navsezadnje je bilo zelo simptomatično, da je evropska komisarka Věra Jourová, kot je znano, pred meseci obiskala celo predsednika slovenskega ustavnega sodišča, in to v času, ko se je sodišče že pripravljalo na revizijo svoje odločbe o novem zakonu o RTV, ki je z imenovanjem novega pravovernega direktorja Zvezdana Martića končno v “pravih rokah”.
Da Evropska komisija sedaj celo pozdravlja spremembe na RTVS, pa je zagotovo nekaj, kar ne more biti v čast evropski demokraciji, ki postaja samo še gola forma v rokah tistih, ki ta pojem že zdavnaj enačijo z “novim totalitarizmom” (po definiciji Draga Jančarja). To pomeni, da bodo evropske institucije zamižale na obe očesi, celo če bo novo vodstvo RTV iz te institucije pregnalo še poslednje novinarje, ki razmišljajo drugače od “stavkajoče” druščine, ki slovenski in svetovni javnosti dopovedujejo, da nočejo biti nikomur hlapci (razen svojim političnim botrom seveda). Skratka, kar opazna vrnitev v čas SFRJ in v okoliščine, ko je France Popit – Jokl nastavljal kadre. Sreča v nesreči pa je, da v prihodnjem mandatu evropskega parlamenta zagotovo ne bo več vplivne poslanke Sophie in ‘t Veld, ki je imela podobno vlogo kot sporni člani Evropske komisije, vendar je s strankarskim prestopom naredila usodno napako in ostala brez vnovične kandidature za evropsko poslanko.
Tudi leta 1991 nas sprva niso poslušali
Toda nerazumevanje slovenskega položaja s strani evropskih institucij (in njihovih nosilcev) ni nekaj novega. Ozrimo se nekoliko v preteklost, v čas pred osamosvojitvijo. Evropska unija oz. Evropska skupnost (ES), ki je imela tedaj 12 članic, je tedaj zelo zadržano, celo z resnimi zadržki gledala na slovensko pot v samostojnost. Še tik pred dnevom D se je na sestanku v Luksemburgu opredelila za enotno Jugoslavijo, tedanji predsednik Evropske komisije Jacques Delors pa je izrazil optimizem, da bo Jugoslavija obstala. Od politikov tedanjih članic ES je nekaj več naklonjenosti Sloveniji pokazal le nemški vrh (kancler Helmut Kohl in zunanji minister Hans Dietrich Genscher), čeprav je ES ob obisku osamosvojitvene slovenske vlade v času pred osamosvojitvijo skušala pokazati prijaznejši obraz, češ da načelnih težav s pravico do samoodločbe nimajo. A eno so načelna vprašanja, drugo pa surova realpolitika, saj je v tem času le malokdo mislil na Wilsonovo misel o samoodločbi iz leta 1919, prav tako tudi na to, kako je to misel 70 let kasneje potrdil sovjetski voditelj Mihail Gorbačov na sovjetsko-ameriškem vrhu na Malti praktično takoj po padcu berlinskega zidu, češ da nove Jalte ne bo in da bodo narodi o svoji prihodnosti odločali sami. Plebiscitna odločitev je bila očitno tudi za evropsko javnost premajhen argument, da ne bi tudi po napadu JLA na samostojno Slovenijo prišli na dan z idejami, češ naj se vojska umakne nazaj v vojašnice, Slovenija pa naj prekliče svojo odločitev. Po njihovo bi bilo osamosvajanje nevaren precedens za Evropo. Tako ali tako se evropske države v 20. stoletju združujejo (in ne razhajajo – ne samo ES, vzor je tudi primer združitve obeh Nemčij), razpad Jugoslavije pa bi bil nevaren tudi za Sovjetsko zvezo, kjer bi lahko prihod dogmatične komunistične elite na oblast (denimo z državnim udarom) prinesel novo jedrsko grožnjo svetu. ES je tako sledila stališčem ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja v Beogradu (22. junija 1991), ko je bil prav tako trd do osamosvojitvenih teženj, češ da gre za secesionizem in separatizem. Vendar se je ameriška politika takrat ukvarjala predvsem z akcijo Puščavski vihar, katere namen je bil urediti razmere na Bližnjem vzhodu, potem ko so iraške čete vdrle v Kuvajt. Razmere v Jugoslaviji so bile takrat za ZDA drugotnega pomena, zato je ameriški državni sekretar James Baker v glavnem sledil priporočilom ameriškega veleposlanika v Beogradu Warrena Zimmermana, ki ni bil naklonjen slovenskemu projektu ne glede na to, da je že CIA napovedovala razpad Jugoslavije. S tem je Zahod postal celo trši od stališča ruskega predsednika Borisa Jelcina, ki je maja 1991 ob obisku slovenske vlade v Moskvi že dejal, da Sovjetska zveza ne bo obstala in da tudi Rusija ne bo ovirala slovenske poti v samostojnost. Obljubo je držal, Ruska federacija je samostojno Slovenijo priznala zelo kmalu po Evropski skupnosti.
Kako so se stališča obrnila za 180 stopinj
Mednarodne razmere so se začele obračati v prid Slovenije, šele ko sta agresija na samostojno državo in lobiranje slovenskih civilnodružbenikov v mednarodnem okolju (od nadškofa Šuštarja prek literatov pa vse do Slovencev po svetu) obrnila evropsko javno mnenje, tudi ob pomoči nekaterih svetovno znanih literatov, kot je bil denimo nedavno umrli češko-francoski pisatelj Milan Kundera s pismom, ki ga je objavil v pariškem časopisu Le Monde 3. julija 1991, češ da je treba rešiti Slovenijo (ob 30-letnici osamosvojitve se mu je tedanji slovenski predsednik Borut Pahor oddolžil z visokim državnim odlikovanjem, ki ga je v Kunderovem imenu prevzel njegov osebni prijatelj Evgen Bavčar). Takrat so se začeli mehčati tudi do tedaj najbolj trdi nasprotniki, denimo socialist in italijanski zunanji minister Gianni de Michelis, ki je najprej govoril, da Slovenija še najmanj 50 let ne bo priznana, nato pa je ob drugem nočnem obisku evropske trojke v Zagrebu (v času slovenske vojne) Dimitriju Ruplu povsem neformalno namignil, da Slovenija ni več problem. Seveda ta čas še nismo vedeli, da so tudi v Washingtonu začeli spreminjati mnenje o Sloveniji, očitno pod vtisom odločnega upora naše države. Morda Baker ni računal, da bo njegovo stališče zadnji premier SFRJ Ante Marković skupaj z vojaškim vrhom vzel preveč zares. Tudi britanski vladajoči konservativci so – očitno pod vplivom nekdanje premierke Margaret Thatcher, s katero se je Lojze Peterle sešel marca 1991 – začeli mehčati svoja stališča. Že septembra 1991 je mednarodna politika pokazala veliko več razumevanja do Slovenije tudi zaradi umikajoče se jugoslovanske vojske ter spoštovanja brionskega sporazuma. Ko je postalo jasno, da je Jugoslavija razpadla in da je bila slovenska odločitev za samostojnost samo posledica tega, so celo pregovorno trdi Francozi s predsednikom Mitterrandom na čelu svoje stališče obrnili za 180 stopinj. Tudi do Slovenije sicer sprva trdi nizozemski konservativec in vodja diplomacije Hans van den Broek, ki je vodil brionska pogajanja, je ob koncu naporne brionske nedelje (8. julij 1991) sprevidel, da je imel pravzaprav veliko več sitnosti z Markovićem kot pa s Slovenci. Nadaljnje financiranje bolnika na smrtni postelji (SFRJ), pred čemer je že leta 1988 svaril France Bučar, je torej odpadlo.
Ta zgodovinska izkušnja bi morala biti tudi nauk za sedanjost in prihodnost, saj je znano, da brez odločnih stališč in ukrepanj Slovenija ne bo mogla uspešno napredovati znotraj EU, pač pa se bo tako le prilagajala muham enodnevnicam posameznih vplivnih članov Evropske komisije in tudi evropskega parlamenta. Neugodne razmere, ko se levičarska agenda razrašča celo v konservativnem taboru, ne bi smela biti povod za metanje puške v koruzo, pač pa razlog, da bi evropski politični eliti dali vedeti, da je vendarle na oblasti za to, da bi služila, in ne za to, da bi se evropske države in prebivalstvo prilagajalo ozkim interesom posameznikov ter t. i. prebujenskim lobijem.
Gašper Blažič