Ukrajinski predsednik se je zapisal v zgodovino, ko je na začetku vojne v njegovi državi odbil ameriško pobudo po evakuaciji z besedami: “Potrebujemo municijo, ne prevoza”. Vse odtlej, že kakšno leto in pol, kraljuje naslovnicam svetovnih medijev, kot eden ključnih politikov zahoda in seveda prvi obraz odpora proti ruski agresiji. V vmesnem času si je nakopal številne nasprotnike, v prvi vrsti vodilne v Kremlju. Vprašanje, kaj bi bi se zgodilo, če bi postal žrtev atentata, se je pojavilo že večkrat, a je do danes ostalo neodgovorjeno.
Vprašanje je bilo navsezadnje zastavljeno samemu Zelenskemu. Ta se z vprašanjem lastne varnosti ne ubada preveč: “Če bi nenehno razmišljal o tem, bi se preprosto zaprl vase, podobno kot zdaj Putin, ki ne zapusti svojega bunkerja […] Seveda bi morali moji telesni stražarji razmišljati, kako preprečiti, da se to zgodi, in to je njihova naloga. Ne razmišljam o tem,” je prejšnji mesec dejal za CNN.
Zato pa o tem razmišljajo ruski politiki in t.i. vojaški blogerji, ki vse glasneje zahtevajo, da se ukrajinskega predsednika za vselej odstrani, poroča POLITICO. Ta je namreč postal simbol odpora in pravičnega boja zoper režim, ki ga predstavljajo. Svetovalec ukrajinskega predsednika Mihail Podoljak je že nekaj tednov po začetku invazije razkril, da je Zelenski preživel vsaj ducat poskusov atentata s strani plačancev Wagner in borcev iz Čečenije, ki so hoteli prebiti obrambo Kijeva.
Kljub uspešnemu uporu, ki je rusko vojsko pregnal na vzhod in jug države, ki sta še vedno okupirana, je nevarnost še vedno visoka. Ko so ruski nasprotniki režima v Kremlju vdrli iz Ukrajine na območje Ruske federacije je poslanec Mihail Deljagin javno povedal, da je edino normalni odziv “takojšnja eliminacija Zelenskega”. Posledično so vsi mednarodni obiski Zelenskega planirani v popolni tajnosti. Planiranje sicer ni vedno uspešno. Eliminacija političnih nasprotnikov ima v Rusiji dolgo tradicijo. Spomnimo le na Aleksandra Litvinenka, ruskega obveščevalca, ki je prebegnil v Združeno Kraljstvo in je bil zastrupljen leta 2006, ali pa poskus atentata na Sergeja Skripala, ki so ga hoteli zastrupiti s strupom Novičok.
Tajni plani nasledstva
Uradni Kijev je glede omenjenega vprašanja izredno skop. Nekaj informacij je vendarle pronicalo v javnost. Ko so novinarji CBS o tem povprašali ameriškega državnega sekretarja Antony Blinkna, je ta odgovoril: “Ukrajinci imajo pripravljen plan – o katerem ne nameravam govoriti – kako zagotoviti kontinuiteto oblasti na takšen ali drugačen način.”
Ukrajinska ustava je glede nasledstva jasna. “Ko predsednik ne more izpolniti svojih dolžnosti, predsednik ukrajinske Vrhovne rade [ukrajinski parlament] prevzame njegove odgovornosti,” pojasnjuje opozicijski poslanec Mykola Knyazhytsky iz Lviva in dodaja, da “zato ne bi bilo vakuuma v moči.” Predsednik Vrhovne rade je Ruslan Štefančuk iz vrst Služabnikov ljudstva, kot Zelenski. Štefančuk ima sicer precej nižjo podporo kot Zelenski.
Okrog Štefančuka bi se zbrala ožja ekipa Zelenskega, kot nekakšna neformalna “kolektivna vlada”, trdi Adrian Karatnycky iz ameriškega Atlantic Council. V tej ekipi bi bil Andrii Yermak, nekdanji filmski producent in trenutno vodja pisarne Zelenskega. Zunanji minister Kuleba in obrambni minister Reznikov bi ostala na položaju, kot tudi vodja ukrajinske vojske Valerij Zalužni. Ekipi bi se kasneje verjetno pridružil še kak nov član ekipe.
Atentati demokratov ne dosežejo želenih ciljev
Po drugi strani se morebitni snovalci atentata zelo verjetno zavedajo, da atentat morda ne bi dosegel želenega – sistemskega šoka za napadeno državo, ki bi se v odsotnosti najvišje avtoritete pogreznila v kaos. Ruska agresija je namreč poenotila državo z vse bolj odporno javno upravo. Dodatno plat pa razkrivajo tudi akademska pisanja. “Atentati na avtokrate povzročijo bistvene spremembe v institucijah države, medtem ko atentati na demokrate ne,” v študiji atentatov v obdobju med 1875 in 2004 ugotavljata Jones in Olken.
Ž. K.