Angleška pisateljica Nora Beloff je bila dopisnica The Observerja iz različnih tujih prestolnic. Upokojila se je leta 1977 in od takrat napisala več knjig. Tik pred razpadom Jugoslavije je napisala knjigo Zapravljena dediščina Josipa Broza Tita, ki predstavlja zelo aktualno tematiko, glede na to da danes večina verjame v partizanske mite in časti kult diktatorja Tita.
Beloffova je izpostavila da ji knjiga delno predstavlja pokoro, ker je skupaj z večino svojih rojakov slepo sprejela titoistično pristranost. “Upam, da jo do neke mere lahko vzamemo kot odškodnino, ki jo dolgujem mnogim žrtvam jugoslovanske policijske represije,” je izpostavila. Povedala je, da je bil eden od časopisov, kjer so se najbolj trudili ohraniti titoistični mit, The Observer, pri katerem je preživela večji del svojega odraslega življenja. “Na srečo sem odstopila še pred Titovim pogrebom, ko je uredništvo The Observerja položilo venec v počastitev “velikega voditelja”. Kakor se nekoč sama nisem zavedala, se tudi oni niso, da bi morali, če bi bili pisci v Jugoslaviji in bi imeli pogum za svoja lastna prepričanja, bodisi emigrirati ali pa živeti nevarno življenje izven zakona, nezaposleni in brez podpore za brezposelne.”
Po besedah Beloffove jo je nekaj kritičnih mladih Jugoslovanov, ki jih je srečala na svojih potovanjih, rotilo, naj opiše nasprotja med življenjem, ki ga v Jugoslaviji živijo, in načinom, kako predstavljajo titoizem v svetu – in naj pokažem krivdo Zahoda, ki je vzdrževal titoistično vero in s tem prispeval k sedanji revščini v tej državi. Ker so zahodne dežele nasploh, Velika Britanija pa še posebej, prispevale k partizanskemu mitu, imajo še posebno dolžnost, da prenehajo ohranjati pregrado, ki loči Jugoslovane od njihove preteklosti. Vendar namesto tega delajo vse, da bi ohranili in podaljšali komunistični monopol nad zgodovinskimi dejstvi za vse prihodnje generacije.
Vede ali nevede prispevali k podaljševanju komunistične oblasti
“Toda ni opravičila, da bi se nove generacije izmikale težkim dokazom, da so zahodne države nasploh, Velika Britanija pa še posebej, pomagale vzpostaviti in vzdrževati komunistično oblast v Jugoslaviji,” poudarja Beloffova in dodaja, da za to nosijo precejšnjo odgovornost pred jugoslovanskimi narodi. “Videli smo, kako so zahodne dežele in njihove ustanove desetletja dajale komunističnim vladarjem bianco čeke ob napačni domnevi, da vrsta režima v Jugoslaviji pač ni njihova stvar. Svetovna banka, IMF, OECD in druge mednarodne ustanove so vede ali nevede prispevale k podaljševanju komunistične oblasti.”
Navdušenci iz vojnih časov takrat niso mogli vedeti, kar vemo danes, in sicer, da so sporočila, ki so jih prejemali britanski oficirji za zvezo v Kairu, popravljali in presejali agenti obveščevalne službe, ki so jih inflitrirali komunisti. Prav tako ni bilo znano, da ljudem, ki so ustvarjali politiko v Londonu, niso posredovali poročil s terena, ki so prihajala v Kairo od oficirjev za zvezo, ki so služili pri antikomunističnih četnikih. Prav ta poročila so namreč bila precej manj naivna in navdušena glede obsega in narave partizanskih operacij.
Jugoslovanski komunisti sami vzdrževali predstavo o titoizmu kot braniku pred ZSSR
Predstavo o titoizmu kot braniku pred ZSSR so vešče vzdrževali sami jugoslovanski komunisti. Njegovi privrženci in nasledniki so izredno uspešno ohranjali in olepševali tezo, da bodo morda ubrali pot nazaj v sovjetsko ogrado, sicer neradi, če jim Zahod ne bo dal, kar želijo. K veri v Tita spada tudi prepričanje, da se je Jugoslavija v nasprotju s preostalo Evropo osvobodila nacistične okupacije po zaslugi svojega lastnega odpora – kar vlivajo v glave otrokom od petega leta dalje, odrasli na Zahodu pa so to po večini sprejeli.
“Če razumemo, da je »osvobojeno« ozemlje tisto, kamor okupator ne more več poslati svojih čet, potem ni bilo v Jugoslaviji nobenega ozemlja, na katerega bi se ta beseda nanašala – kar nam odkrivajo nemški in italijanski dokumenti,” je v knjigi zapisala Beloffova. Zgodbe, da je “bila vsa Jugoslavija v plamenih”, kakor pripovedujejo v nekaterih standardnih zgodovinskih knjigah, niso bile nikoli niti od daleč resnične.
Glavni sovražnik v večini bojev so predstavljali lastni rojaki
Končne odločitve nemškega poveljstva, da umakne svoje čete z Balkana, niso vsilili partizani, ampak naraščajoči pritisk vzhodnih in zahodnih front. Po mnenju zaveznikov so jih partizani pravzaprav razočarali z zanikrno taktiko “udari in beži”. Tito se je boril za komunistično Jugoslavijo in glavni sovražnik v večini bojev niso bile nacistične čete, ampak njegovi lastni rojaki. Ker je zelo malo Jugoslovanov simpatiziralo z nacisti in fašisti, so bili partizani pogosto vpleteni v akcije proti rojakom, ki so sicer simpatizirali z zavezniki, vendar so nasprotovali komunistični oblasti.
Robert Wade, eden od britanskih oficirjev pri Mihajloviću, se spominja pogovora z nemškimi ujetniki, ki so jih ujeli Mihajlovićevi četniki pozimi 1943, ob času, ko je partizanska propaganda pripravljala “dokaze”, da se Mihajlović bori na strani nacistov. Še aprila 1944, tako pozno, sta dva ameriška oficirja za zveze, ki sta potovala po vsej Jugoslaviji, ob povratku v Washington trdila, da so veliki predeli Srbije in Bosne še vedno pod nadzorom četnikov in bi lahko ob prihodu zaveznikov mobilizirali precej sil. Vsaka akcija četnikov proti Nemcem je bila za partizane vzrok za skrbi, ker je bila v nasprotju s Titovimi poročili v Moskvo, v katerih je trdil, da so vse boje vodili partizani.
Obstaja nesporen dokaz, da je Tito Nemcem ponudil sodelovanje
“Tito je Nemcem ponudil sodelovanje, za kar obstaja nesporen dokaz,” poudarja Beloffova. Misija je ponudila tri glavne predloge: prvič izmenjavo ujetnikov, drugič premirje, ki bi sprostilo partizanske sile za boj proti skupnemu sovražniku – četnikom, in tretjič dogovor, da se bodo partizani s silo uprli vsakemu poskusu anglo-ameriškega izkrcavanja na jadranski obali. Z drugimi besedami – da bi se borili na strani Nemcev. Zahodni zgodovinarji, ki so svoj ugled zastavili za partizane, so bili zgroženi ob odkritju kupčij partizanov z Nemci. Med njimi je bila Phyllis Auty, ena od Titovih najbolj neomajnih branilk. V pismu za The Times Literary Supplement 27. novembra 1970 je povedala, da je osebno povprašala Tita o omenjenem dogovoru in ji je povedal, da to ni res: “Ne vidim nobenega dokaza, zaradi katerega bi dvomila v besedo maršala Tita glede tega Ni mi znan noben verjeten dokaz, ki bi jo ovrgel.” Toda bila je ovržena.
Ukaz Arsu Jovanoviću, sekretarju pokrajinskega komiteja komunistične partije Bosne in Hercegovine, ki so ga skupno podpisali Tito, Ranković in Sreten Žujović. Rečeno mu je bilo, “naj se ne loteva akcij proti Nemcem, ker to ne bi služilo interesom naših sedanjih operacij.” Ukazi niso bili dvoumni: “Naša najpomembnejša naloga je popolnoma poraziti četnike Draža Mihajlovića, uničiti njihov administrativni aparat, ki predstavlja največjo nevarnost za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne borbe.”
Partizani razmišljali, da bi razstrelili mostove
Edvard Kardelj v svojih vojnih spominih pripoveduje, kako so bili partizani obsedeni od strahu pred izkrcavanjem zaveznikov. Povedal je, da je Tito sumil, da bi zahodne čete lahko izzvale spopad vzdolž Soče kot izgovor, da si odprejo pot proti Dunaju. Zato so partizani razmišljali, da bi razstrelili mostove. Ko je februarja 1945 prišel feldmaršal Alexander v Beograd, se je ponudil, da preskrbi zavezniške čete, ki bi pospešile nemški umik. Po Kardeljevi pripovedi je “našo revolucijo rešila” samo Titova nepopustljivost, ko je zavrnil zahtevo (ki bi verjetno res lahko pospešila konec vojne in v Jugoslaviji očuvala na desettisoče v zadnjih mesecih izgubljenih življenj). Tako britanski kot ameriški oficirji za zveze so bili ob več priložnostih priče akcijam četnikov. Kasneje so slišali, da jih je BBC pripisal partizanom.
Številni komunikeji partizanov so bile čiste izmišljotine
Bill Hudson se spominja, da so bili številni komunikeji partizanov, v katerih so opisovali svojo bojevitost in herojska dejanja in jih vestno pošiljali v Kairo, čiste izmišljotine. Kmetje iz tistih krajev so mu vedeli povedati, da se na omenjenih področjih ni sploh nič zgodilo. Kasnejša priča nezanesljivosti partizanskih komunikejev je bil Ljubo Sirc. Bil je zraven, ko so partizani napredovali iz Splita v Ljubljano. Na nekem počivališču so prišli za streljaj blizu nemških topov, prvi je zbežal krajevni poveljnik in njegov štab. V nekaj urah so tuje radijske postaje poročale o neustrašnem odporu partizanov s tega kraja.
Kakor hitro si je Tito zagotovil reden dotok pomoči, je pospešil borbo proti četnikom
Zahodni poveljniki so morali drago plačati svoje spoznanje, da je Maclean storil veliko napako, ko je predlagal, naj pošljejo čim več pomoči Titu, ker da bo potem ob tem bolj pripravljen sodelovati v zavezniških vojnih načrtih. Izkazalo se je prav obratno. Kakor hitro si je Tito zagotovil reden dotok pomoči, je pospešil borbo proti svojim glavnim sovražnikom, četnikom, ukazal svojim poveljnikom, da ovirajo vsako zavezniško akcijo v Jugoslaviji. Dezinformator Maclean je 6. februarja Churchillu poslal nujno sporočilo, v katerem je trdil, da je Titova glavna skrb “omogočiti svoji deželi, da postane močna, združena, demokratična in neodvisna”. Kraljevi svetovalci so Churhillu povedali, da je to neumnost, toda on ni čakal na kraljevo privoljenje in je 21. februarja spodnjemu domu oznanil, da je treba ustaviti pomoč Mihajloviću, da imajo partizani srečo, da so v Titu našli “izjemnega voditelja, veličastnega v borbi za svobodo”. Pri stikih z zahodnimi diplomati in novinarji je Tito obljubil, da ne bo nikoli uporabil sile, da bi Jugoslaviji vsilil komunizem. Šel je celo tako daleč, da se je delal prizadetega in užaljenega zaradi stalnih zahtev, da ponovi to obljubo.
Pobijali prebivalce celih naselij
Proti koncu 1944 je vlada v izgnanstvu v Londonu prejela Mihajlovićevo poslednje obupano sporočilo: “Partizani so sprožili brezobziren teror, ko brez razlike pobijajo najboljše voditelje skupnosti in poglavarje starih uveljavljenih družin. Postavljajo koncentracijska taborišča, kamor pošiljajo cvet srbskega ljudstva. Ljudje bežijo v gore kot živali v upanju na golo preživetje. Rotimo vas, pošljite v Jugoslavijo delegacijo, ki bo seznanila zaveznike z našim tragičnim položajem. Naš poziv je nujen, kajti jutri bo verjetno prepozno. Pomagajte nam najti pot iz tega pekla.” Kakor vemo iz navodil, ki so jih razposlali partizanski voditelji in iz pričevanj tistih, ki jim je uspelo pobegniti, je bila običajna praksa partizanskih enot, da so pobijali ne le posameznike, ampak prebivalce celih naselij, ki so se aktivno upirala komunistični oblasti.
Naredili vse, da bi prikrili množične pokole
Tito in njegovi možje so storili, kar so največ mogli, da bi Zahodu prikrili množične pokole. Teden dni, preden so sovjetske čete prišle čez mejo v Jugoslavijo, je general Arso Jovanović, vodja Titovega štaba, izdal ukaze, da se vsemu osebju SOE in OSS strogo prepove oditi iz štaba, kamor so bili dodeljeni, razen pod nadzorom. Generalu Lloyd-Owenu, britanskemu oficirju za zveze pri Titu, se je zdelo »neverjetno«, da je treba po vsej pomoči, ki jo je dala Britanija, “aretirati britanske patrole in nekatere vreči v bedne zapore in jim odvzeti možnost komunikacije z njihovo bazo.”
Titova prva prioriteta ni bila pospešiti tedaj neogibnega odhoda Nemcev, ampak utrditi svojo moč doma. Zato je ponovno odklonil zahteve zaveznikov, da bi ti lahko pripeljali svoje čete in se borili ob njegovi strani. Februarja 1945 je general Alexander, ki je nasledil generala Wilsona, prišel v Beograd in Tito je še enkrat odklonil dovoljenje za izkrcavanje zaveznikov. Tako je po Kardeljevih besedah “rešil revolucijo”.
Ko je Bela hiša obtožila polkovnika Gadafija, da izvaža terorizem, je ta lahko rekel: “Zakaj moja dežela? Ko pa to dela Tito, se nihče ne pritožuje!” Ena od ironij sodobne zgodovine je, da je Zahod podpisal zavarovalno polico za jugoslovanski režim v prvi vrsti zaradi neuvrščenega statusa Jugoslavije, medtem ko je bil za Tita in njegove naslednike odnos do dežel v razvoju koristen predvsem za vzdrževanje neprekinjenih napadov na kolektivno zavest Zahoda. Paul Johnson v svoji knjigi History of the Modern World upravičeno smeši spoštljivost, ki so jo zahodni voditelji izkazovali neuvrščenemu gibanju, ki je imelo med svojimi člani priznane ljudožerce, kot sta Bokassa in general Amina, ubijalske fanatike, kot sta poročnik Gadafi in ajatola Homeini.
Materialno in politično podporo Zahoda zahtevali tudi kasnejši jugoslovanski voditelji
Tudi kasnejši jugoslovanski voditelji so šli po Titovih stopinjah in so še naprej zahtevali in prejemali materialno ter politično podporo Zahoda. Še vedno pa so kaznovali vsakega svojega državljana, ki je javno zagovarjal politični pluralizem ali zasebno podjetništvo. Pri tem pa so vedeli, da so se samo države z zahodnimi oblikami ureditve izkazale sposobne, da proizvedejo dovolj bogastva, s katerim so zmanjšale tudi jugoslovanske dolgove in ohranile jugoslovansko gospodarstvo pri življenju. Brez zahodnega kapitala ne bi mogli zgraditi mnogih cest, mostov, namakalnih naprav za polja in sadovnjake ter modernih industrijskih objektov, ki jih ni mogoče vzeti nazaj, tudi če Jugoslavija ne izpolni svojih obveznosti.
Samoupravljanje: Vodilni delavec ameriške firme Dow Chemicals, ki je delal v skupnem petrokemičnem podjetju na Hrvaškem, se spominja, kako so postavili novo tovarno blizu velikega jezera. Sredi dopoldneva je Američan vprašal, zakaj nihče ne dela. Odgovor je bil jasen – bil je lep dan in možje so šli ribariti.
Obiskala sem tovarne, katerim so tamkajšnje občine ukazale, da vsako leto dodatno zaposlijo določeno število delavcev. To je bilo treba storiti ne glede na to, ali so delovno silo potrebovali ali ne. Slovenski ekonomist Aleksander Bajt je trdil, da bi se lahko jugoslovanska podjetja znebila tretjine osebja brez škode za proizvodnjo.
Tito je bil virtuozen slepar, zaradi česar je prav izstopal med svojimi sodobniki. Zares ima malo zgodovinskih primerjav, je jasna Beloffova. “Videli smo ga, kako je skrival pred zunanjim svetom, pred nekaterimi najbolj prekanjenimi politiki svoje revolucionarne cilje in prikrival morilske strahote državljanske vojne s krinko, da gre za domoljuben boj za narodno osvoboditev.” V povojnem obdobju, ko so bili na višku ubijanje, pregoni in množični pokoli jugoslovanskih antikomunistov, je Tito uspel ohraniti dobre odnose z zahodnjaki, ki ne bi imeli prav nobenega upanja, da preživijo, če bi bili jugoslovanski državljani.
Tuja in zastarela vera v Marxa in Lenina, ki jo je Tito vsilil Jugoslaviji, je naredila iz ljudi duhovne sestradance. V začetku osemdesetih let je bila britanska vlada izredno neradodarna in je odklanjala jamstva številnim britanskim podjetjem, ki pogosto brez svoje krivde niso mogla plačati dolgov. Vendar ministri niso videli nič čudnega v zahtevah, da britanski davkoplačevalci financirajo zmanjšanje jugoslovanskih obveznosti. V Londonu, Washingtonu in Parizu se niso zavedali, kako uspešno so komunistični voditelji prepričali jugoslovansko javnost, da bremena, ki jih nosijo in so najbolj obremenila najrevnejše dele skupnosti, niso nastala po krivdi napak njihovega lahkomiselnega vodstva, ampak zaradi pohlepa kapitalističnega sveta. Dr. Slaven Letica je dejal, da je najboljša usluga, ki bi jo zahodne banke naredile Jugoslaviji, ta, da bi za jugoslovanska podjetja uporabljale prav tako ostra merila kakor za svoja domača – nikoli ne bi smele investirati v podjetja ali projekte, kjer ni izgledov za zagotovljen dobiček.
H. M.