V primeru neuspešnih pogajanj med Ukrajino in Rusijo je možnih več scenarijev razpleta vojne. Šest možnosti nadaljnjega dogajanja je v svoji analizi predstavil hrvaški politični komentator Damir Pilić. Te vključujejo kubanski scenarij, atomsko vojno, omejeno vojno, eskalacijo vojne, vključitev Nata v vojno ter premirje.
Pogajanja med rusko in ukrajinsko delegacijo v Belorusiji v eni od rezidenc beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka v Pripjatu so se končala neuspešno. Nekoč, pred davnimi časi, so v mestu živeli delavci, zaposleni v černobilski jedrski elektrarni. Danes je mesto del černobilskega izključitvenega območja. Simbolična vrednost kraja za mirovna pogajanja je ogromna. Ali mir ali pa Černobil ne bo več zadnja najhujša jedrska katastrofa v Evropi.
Nuklearni scenarij je postal precej verjetnejši, ko je ruski predsednik Vladimir Putin v odziv na agresivne izjave britanske zunanje ministrice Liz Truss ukazal dvig pripravljenosti vojaških enot sektorja z jedrskim orožjem. Z vsem, kar se v zadnjih dneh odvija v Ukrajini, je hrvaški politični komentator Damir Pilić pripravil analizo, v kateri je razdelal šest potencialnih scenarijev, ki bi lahko sledili. To so kubanski scenarij, atomska vojna, omejena vojna, eskalacija vojne, vključitev Nata v vojno ali premirje.
Kubanski scenarij
Starejši med nami so en kubanski scenarij že preživeli. Začel se je z ameriškim postavljanjem nuklearnih raket v Turčiji, eskaliral pa, ko so Američani leta 1962 odkrili, da so tudi Sovjeti začeli postavljati nuklearne rakete na Kubi. Ameriški predsednik John F. Kennedy je v odziv dvignil pripravljenost vojaških enot sektorja z jedrskim orožjem na najvišjo raven, Sovjetski zvezi grozil z jedrskim napadom na Kubo in otoško komunistično državico dva dni kasneje obkolil z ameriškimi bojnimi ladjami in letalonosilkami, ki so blokirale celo sovjetske ladje v kubanskih pristaniščih. Sovjetski voditelj Nikita Hruščov je Kennedyja opozoril, da njegova “gusarska” operacija lahko privede do atomske vojne in sam napovedal prihod še štirih sovjetskih jedrskih podmornic.
Na koncu je vseeno prevladal razum. Po nadaljnjih pogovorih sta se Hruščov in Kennedy dogovorila. Rdeče črte se bodo spoštovale, Sovjeti so umaknili jedrske konice iz Kube, Američani so enako storili v Turčiji. Mimogrede, 60 let kasneje imajo Američani spet jedrske konice v Turčiji. Bojda za obrambo zveze Nato pred Rusijo. Na žalost v ukrajinskem primeru nimamo rdečih črt, ki bi bile enakovredne. Vseeno, določeni pogoji so znani z obeh strani. Rusi v osnovi želijo demilitarizacijo in denacifikacijo Ukrajine, Ukrajina si želi takojšnjega prenehanja sovražnosti in odhod ruskih oboroženih sil. V teoriji je dogovor mogoče doseči. V teoriji bi to pomenilo razorožitev Ukrajine in zaveze, da se ne bo pridružila Natu. V praksi je, kakor izpostavlja Pilić, kaj takega težje doseči, saj “obstajajo močne sile, ki tega ne želijo, a te se ne nahajajo ne v Moskvi ne v Kijevu.”
Atomska vojna
Eden od najbolj črnih scenarijev je potencialna atomska vojna. Ruski predsednik Putin je nekoč izrekel, da “civilizacije brez Rusije ne bo”, to je po Pilićevem mnenju dokaj jasno sporočilo Zahodu, da če misli Nato potisniti Rusijo čez rob, ne bo ne Rusije ne Nata. Putin je v zadnjih mesecih večkrat izpostavil, da bi pridružitev Ukrajine Natu bila kaplja čez rob oziroma da se Rusija nima več kam umakniti. Na Zahodu, namesto da bi Putinova svarila vzeli resno, kockajo. Mislijo, da ruski predsednik blefira. Menijo, da želi Putin na tak način izsiliti nova pogajanja z Zahodom. Namesto pogovorov, izpostavlja Pilić, Putin dobiva sankcije.
Nekateri analitiki ugibajo, da bi Rusija lahko v Ukrajini uporabila tako imenovane taktične jedrske bombe. Gre za manj silne bombe, ki bi jih lahko uporabili na ukrajinskih vojnih formacijah, ki so v Donbasu. To vsekakor je možnost, a glede na to, da so ruske sile po zadnjih informacijah obkolile ali so tik pred tem, da uspešno obkolijo med 10 in 12 ukrajinskih bataljonov, se ta možnost ne zdi verjetna. Nasploh so Rusi vse od začetka svoje operacije demonstrirali zadržanost glede bitja nepotrebnih bojev.
Vojna nizke intenzivnosti
Čeprav mediji vzeli za svojo trditev, da želi Rusija okupirati celotno Ukrajino, Pilić opozarja, da so strokovnjaki prepričani, da je kaj takega nerealno, saj bi za totalno invazijo in okupacijo države velikosti Ukrajine Rusi potrebovali vsaj pol milijona vojakov. To je petkrat toliko, kot jih imajo Rusi trenutno na terenu. To je tudi razlog, zakaj “invazija” poteka tako počasi, če se za mnenje vpraša medije. Ukrajina ima na razpolago dvesto tisoč vojakov, poleg tega pa še neznano število prostovoljcev in rezervistov.
Pilić poudarja, da bi za oceno, v katero smer bo šla ukrajinska vojna, morali najprej poznati ruske vojne cilje. Če sprejmemo kot resnično Putinovo trditev, da je cilj specialne vojaške operacije demilitarizacija in denacifikacija Ukrajine, lahko to pomeni več stvari. Tako imenovana “denacifikacija” se lahko nanaša na eliminacijo neonacističnih vojaških in paravojaških enot ukrajinske vojske. O tem so v zadnjih osmih letih obširno pisali vsi večji zahodni mediji, vključno s slovenskimi.
Gre za zloglasna bataljona Azov in Aidar in še nekaj drugih organizacij, povezanih z njimi. To so tudi enote, ki sprejemajo tuje državljane. Aidar naj bi npr. bil popularen med švedskimi neonacisti, medtem ko v Azovu prevladujejo domačini. Azov bataljon sicer zanika, da bi bili neonacisti, a dejstvo je, da je njihov vodja pripadnik neonacistične organizacije, njihov simbol pa so v preteklosti uporabljali pripadniki nemškega Wermachta in enot SS. To so po vsej verjetnosti tudi enote, ki se jim bodo pridružili potencialni navdušenci, ki so se te dni odzvali na povabilo ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega in se odpravili na pot v Ukrajino, da bi se borili proti Rusom. Kar se tiče denacifikacije, so Rusi na dobri poti, kajti pripadniki omenjenih bataljonov naj bi se nahajali obkoljeni ali v Mariupolu ali pa v obroču nedaleč od Donetska, ki se počasi zapira z vseh smeri.
Glede na uspehe ruske vojske v prvih dneh, ko naj bi bilo uničenih več kot 70 vojaških poslopij, vojaških industrijskih kompleksov in letališč je tudi pot do demilitarizacije dokaj uspešna. Problem na tej točki predstavljajo za Rusijo tuje sile, kot so npr. ZDA ali EU, ki Ukrajini dobavljajo orožje. Po mnenju vojaških strokovnjakov naj bi ruska specialna vojaška operacija lepo napredovala. “Ciljajo vojaško infrastrukturo, medtem ko ruska vojska za zdaj v večji meri ne vstopa v ukrajinska mesta, temveč jih obkoli z namenom blokade, pri tem pa zavzemajo predmestja, ključne prometnice, križišča in mostove.” Po nekaterih ocenah naj bi izvzemši možnost premirja ta oblika vojne lahko navkljub številu mrtvih, ki bi se lahko štelo v stotinah ali celo tisočih predstavljalo enega od bolj rožnatih scenarijev.
Eskalacija
“To še ni vojna, to je šele spopad. Če ne bo pogajanj, se bo čez dan ali dva začela vojna, nato pa sledi pokol,” je v nedeljo, 27. februarja 2022, opozoril beloruski predsednik Aleksander Lukašenko. Njegove besede si je vzel k srcu tudi ukrajinski predsednik, ki je sprva zavrnil mirovna pogajanja v Belorusiji, kasneje pa si je po Lukašenkovem posredovanju premislil.
Eskalacija vojne naj bi bila po mnenju analitikov predvsem odvisna od ozemeljskih apetitov Rusije. Večina je prepričana, da Moskva želi uresničiti najmanj tri teritorialne pridobitve na jugu in vzhodu Ukrajine. Šlo naj bi zagotovitev kopenske poti iz Donbasa do Krima. Nadalje analitiki ugibajo, da želi Rusija zavzeti celotno ozemlje Donbasa, potencialno še več, vse do reke Dneper, ki deli Ukrajino na vzhodni in zahodni del države. To bi konec koncev pomenilo, da Rusi okupirajo celotno prorusko ozemlje v Ukrajini. Tretji ruski cilj naj bi po mnenju analitikov bilo zavzetje celotne obale Azovskega in Črnega morja, s čimer bi Ukrajina bila odrezana od morja, Rusiji pa bi to omogočilo kopensko povezavo do Pridnestrske republike – gre za avtonomno rusko območje v Moldaviji.
Več težav bi po mnenju analitikov Rusi imeli v primeru, da njihovi apetiti vključujejo tudi vzhodni del Ukrajine, kjer prevladuje proevropsko prebivalstvo z veliko nastrojenostjo proti Rusiji. Tak scenarij bi lahko za Rusijo hitro pomenil nov Afganistan, vsakršna dolga vojna pa je nezaželena tako za Rusijo kot Ukrajino.
Vključitev Nata
Po mnenju analitikov najsmrtonosnejši scenarij, ki predvideva na stotine tisočev, če ne celo milijonsko število žrtev vojne, je vstop zveze Nato v konflikt med Rusijo in Ukrajino. Tudi sam ruski predsednik Putin je svaril pred to možnostjo in pozival države Nata, naj se ne vpletajo v dogajanje v Ukrajini. Vstop Nata v ukrajinsko vojno ima zelo širok razpon možnosti. Lahko pomeni uvedbo prepovedi letov nad določenim območjem, lahko pomeni pošiljanje vojaških enot. Pred dnevi je bilo kaj takega nepredstavljivega, trenutno pa živimo v svetu, kjer EU služi kot podaljšek Nata, ki kupuje orožje za Ukrajino.
Po Pilićevem mnenju bi lahko v takem primeru Rusija aktivirala nekatere druge sodčke smodnika. V igri je tako kot vedno Balkan, vre tako v Bosni in Hercegovini kot na Kosovu, ne gre pa zanemariti tudi tako imenovanega “ameriškega dvorišča”, kjer so Kuba, Venezuela in Nikaragva. Potencialno bi do takšne eskalacije lahko prišlo tudi v odsotnosti Nata na pobudo katere od baltskih držav ali Poljske, ki so sicer vse članice zveze Nato.
Pilić ne izključuje možnosti, da bi se v primeru, če se Putin odloči za totalno vojno, lahko zgodil upor v ruskem vojaškem vrhu oziroma kar puč, k čemur je pred dnevi pozival ruske generale britanski minister za Evropo in Ameriko James Cleverly. Putinu naj bi ravno tako bili šteti dnevi v primeru poraza v Ukrajini.
Premirje
Zadnji, a vsekakor najlepši od vseh scenarijev. Mirovna pogajanja so trenutno v teku, kakšen bo njihov izid, pa bomo izvedeli kmalu. Razhajanja med ukrajinsko in rusko stranjo so velika. Ukrajinci ne priznavajo neodvisnosti Ljudskih republik Donetsk in Lugansk, njihove voditelje označujejo za teroriste. Rusi po drugi strani vztrajajo, da se mora Ukrajina zavezati, da ne bo vstopila v Nato, kar je po trenutnih reakcijah na rusko invazijo lahko razumeti. Ukrajina po drugi strani strani zahteva prekinitev spopadov in umik ruskih enot iz Ukrajine.
Ukrajinsko nevtralnost so skozi desetletja zagovarjali tudi vodilni ameriški diplomati in geopolitični strategi, kot so Henry Kissinger, George Kennan in pokojni Zbigniew Brzezinski. “Če naj Ukrajina preživi in uspeva, potem ne sme biti izpostava ne enih ne drugih – morala bi delovati kot most med obema … Ukrajina se ne bi smela pridružiti Natu,” je 5. marca 2014 poudaril Kissinger. Če bi Ukrajina pristala na to rusko zahtevo, bi po Pilićevem mnenju bilo v roku petih minut konec vojne. “A obstajajo močne sile, ki si tega ne želijo, te pa niso ne v Moskvi ne v Kijevu,” poudarja Pilić.
Ivan Šokić