V minulem tednu je javna RTVS poročala o številnih temah, o nekaterih pa tudi ni. V slednjo skupino spadajo tudi vsi dogodki, povezani z vprašanji glede izobrazbe sodnika Branka Masleše. Tako na RTV niso omenili niti tega, da je potekala seja sodnega sveta. Če je v prejšnjem Utripu dr. Jožeta Možine zasijala drobna iskrica upanja, jo je že v naslednji oddaji pogasila novinarka Mojca Šetinc Pašek, ki je bila seveda izrazito nenaklonjena aktualni vladi – ob tem pa ni omenila svojih zamer do premierja Janeza Janše – kar bi vsekakor dodalo potreben kontekst k razumevanju prispevka. Ne pozabimo, novinarji bi se morali truditi zagotavljati resnicoljuben in celovit prikaz dogodkov, seveda tudi s primernim kontekstom. Zagotavljati pa bi morali tudi celovit dostop do dnevnih informacij – še toliko bolj to velja za javni medij. Tokrat torej izpostavljamo najbolj v oči bodeče “kikse”, ki jih je javni RTV servis “pridelal” v minulem tednu.
Besede, ki jih izbiramo (ali pa ki jih ne), so pomembne, značilnost jezika je namreč, da ni nevtralen in da svet bolj konstruira, kot pa ga opisuje. Lahko bi rekli, da jezik ustvarja realnost. Jeziku lahko rečemo tudi diskurz, ki sicer zajema način izražanja oziroma daje pomen iz določene perspektive. Diskurzi so seveda povezani z interesi določenih skupin ali posameznikov, ki imajo v družbi dovolj moči. Reprezentacije vidikov sveta lahko vidimo tudi kot ideologije – te seveda prispevajo k ohranjanju odnosov moči v družbi. Antonio Gramsci je uvedel še izraz hemegomija – ena poglavitnih strategij hegemonije je oblikovanje “zdravega razuma”. Če so torej določene ideje v družbi sprejete kot zdravorazumske, potem je namen dosežen, ideološko delo pa ostane prikrito. Mediji pri tem niso nevtralni akterji, pri širjenju ideologije pravzaprav igrajo odločilno vlogo.
Pri analizi novinarskih prispevkov oziroma medijskega poročanja moramo tako postaviti več vprašanj – od tega, kakšna je oblika prispevkov, kako dolgi so, kakšni so naslovi in fotografije, do tega, kateri viri nastopajo v prispevkih, kdo govori prvi, koga se le povzema in katere teme se večkrat pojavljajo. Pomembno je tudi, kakšna naracija je uporabljena pri predajanju informacij, kakšen je konotativni pomen besed in tako naprej. Spomniti je treba še na prednostno tematiziranje – kar pomeni, da medij izbere teme, ki bodo na “dnevnem redu”, s tem pa hkrati izbere tudi to, o čem bo javnost razmišljala. Zelo lep primer “zdravorazumskosti” in vsega opisanega je bil Utrip, ki ga je na RTV po 15 letih pripravil dr. Jože Možina in ki je prikazal dražgoško bitko v drugačni luči, kot je bila pred tem prikazovana dolga leta. Prikazovana različica, čeprav neresnična, se je javnosti tako vtisnila v zavest, da četudi zgodovinar prikaže dokaze, resnična verzija za mnoge ni sprejemljiva. Tu se zelo jasno pokaže uspešno prikrito ideološko delo.
Torej, če tokrat začnemo pri koncu, vidimo, da novinarka Mojca Šetinc Pašek v oddaji Utrip, ki je namenjena komentiranju notranjepolitično dogajanja v Sloveniji, ni navedla, da je v zasebnem sodnem sporu s premierjem Janezom Janšo, ki ga je sicer v prispevku večkrat omenila in tudi jasno kritizirala njegovo delo. Med drugim je dejala, da je bila vlada na epidemijo nepripravljena, namesto da bi ob tem zagotovila primerno komunikacijo, pa je aktualna oblast poskrbela za vnovičen slovenski razkol. Resda je oddaja Utrip bolj kot objektivnemu namenjena subjektivnemu mnenju ustvarjalca, vseeno pa bi gledalci morali biti seznanjeni z razlogi za tovrstno izrazito negativno poročanje. V skladu z novinarskim kodeksom bi torej avtorica morala ta podatek navesti na koncu prispevka kot “disclaimer”, so zapisali na Ukomu, kjer opravljajo analizo poročanja našega javnega medija.
Če smo v našem mediju pogosto poročali, kaj se dogaja na področju vprašanja glede kvalifikacij sodnika Branka Masleše in sodnice Jasminke Jaše Trklja, pa se je RTV odločila, da omenjena tema sploh ne obstaja. Med drugim so cenzurirali tudi sestanek sodnega sveta, ki je prejšnji teden potekal prav na to temo. Lahko ob tem rečemo, da RTVS zagotavlja celovit dostop do dnevnih informacij? Težko.
Potem je bila tu še “Točka preloma”, kjer so v studiu gostili gospodarskega ministra Zdravka Počivalška. Voditeljica je ministru, ko je že tekla odjavna špica, postavila provokativno vprašanje. Vprašala ga je, ali kaj ve o tem, da sklad York prodaja svoj delež madžarskemu skladu. A nato ministru ni omogočila, da bi odgovoril do konca, češ da je čas oddaje že potekel. Voditeljica je sicer kljub pomanjkanju časa našla dovolj trenutkov, da je ministru skakala v besedo in vedno znova postavljala isto vprašanje. Minister je po oddaji na to vprašanje odgovoril na Twitterju.
S profesionalnostjo vodenja oddaje @TPreloma ne morem biti zadovoljen. Zastavljanje vprašanj med odjavno špico in ne pustiti odgovora je nedopustno. Stališče o zadnjem vprašanju lahko preberete 👇 https://t.co/RWdqDUcfpk
— Zdravko Počivalšek (@PocivalsekZ) January 20, 2022
Precej pereč je pa bil tudi odziv na pogovor premierja za indijsko televizijo. V Dogodkih in odmevih so pripravili prispevek o odzivih na izjavo premierja o Tajvanu, vendar pa so zadevo prikazali povsem enostransko. Med drugim niso poimensko omenili niti enega podjetja, ki naj bi imelo težave zaradi premierjevih besed – kar pa so kljub temu zatrjevali. Enako se je zgodilo v Dnevniku. Navedli so le izjave opozicijskih poslancev, ki so zahtevali sklic nujne seje odbora za zunanjo politiko, zamolčali pa so na primer premierjev tvit, da je Tajvan že novembra lani sprejel prvo uradno delegacijo Evropskega parlamenta in da ima že 19 oz. 20 članic EU gospodarska predstavništva na Tajskem.
19. januarja so v Dnevniku poročali, da poslanka Violeta Tomić zapušča stranko Levica. Ob tem je novinar več kot očitno cenzuriral izjavo Tomićeve, ki je dejala: “Najljubši šport Levice je brcanje človeka, ko je na tleh.” Novinar prav tako ni pridobil odziva koordinatorja stranke Levica Luke Meseca, ki bi verjetno želel odgovoriti na obtožbe, ki jih je na račun stranke izrazila Tomićeva.
Prav tako isti dan je bil v Dnevniku prispevek Vanje Kovač o zahtevah NVO političnim strankam. Med drugim pravijo, da bodo NVO podprle tiste stranke, ki se bodo strinjale z njihovimi zahtevami. Novinarka je zamolčala pomembno dejstvo, da NVO v svojih zahtevah pričakujejo, da bodo stranke povečale sredstva zanje, kar je svojevrstna politična korupcija. Poleg tega je zamolčala imena nekaterih NVO, ki sodelujejo pri teh pričakovanjih – na primer, da je med njimi tudi društvo aktivista Filipa Dobranića Danes je nov dan.
Istega dne je bila na radijskem sporedu tudi oddaja Glasovi svetov, pogovarjali so se o stereotipih v šolah in o tem, da je v slovenskih osnovnih šolah v izobraževalnem procesu še vedno prisotnih veliko spolnih stereotipov, ki se kažejo v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskem gradivu kot tudi pri metodah poučevanja. Gostja oddaje je bila Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov. V analizi je bilo zaznano izrazito enostranski prikaz, kot da bi imela urednica prepoved v to oddajo povabiti kogar koli, ki bi drugače razmišljal.
In potem je tu še Studio City, za katerega bi verjetno lahko naredili samostojno analizo. Znano je namreč, da je oddaja vse prej kot uravnotežena. V analizi je Ukom sicer izpostavil dva prispevka. Prvi prispevek je govoril o pritiskih v policiji. Sem je bila vključena izjava Janka Gorška, nekdanjega generalnega direktorja policije, o razčlovečenju v policiji kot enem od razlogov, da odhaja iz policije. Navedli so menjave v vodstvu NPU, novo zakonodajo o delu in organiziranosti policije, opozorilo pred odpovedjo trem policistom, ki so ob državni proslavi ukrepali zoper rumene jopiče, domnevno cenzuro sindikalnih sporočil. Po drugi strani pa je bila le kratka navedba, da generalni direktor Policije dr. Anton Olaj zanika vse očitke o kadrovski čistki.
Gost v oddaji je bil Jaša Jenull, ki mu je ministrstvo za notranje zadeve poslalo račun za stroške varovanja protestov. Med drugim je izrekel očitke o zastraševanju. Kot v prvem primeru je šlo tudi v drugem za povsem enostranski prikaz. Zdi se, da urednik ni smel poleg Jenulla povabiti nikogar drugega, ki bi lahko pojasnil stališča, zakaj bi moral Jenull plačati stroške varovanja, ne pa vsi državljani. No, če ne drugega, pa so gledalci oddaje od Jenulla izvedeli, da organizator protestov ni on, pač pa sam premier Janez Janša. Kot je razvidno iz Ukomove analize, je še vedno prepogosto videti, kot da se javna RTV drži načela, da resnica ni dosegljiva, objektivnost pa je zgolj ideal. Upajmo, da bo vsaj tu in tam v to naravnanost posegel kak Možina in dokazal, da je odnos novinarskega diskurza do resničnosti lahko tudi drugačen.
Sara Bertoncelj