“Zdrave sile” večne revolucije so s pomočjo (najbrž) neustavnega zakona, ki ga je napisala Pravna mreža in skozi “pravno sito” spravilo ustavno sodišče, končno prevzele RTV in izvolile svojega predsednika nove ad hoc uprave RTV Slovenija – to je postal “zanesljivo levi” Zvezdan Martič. Včeraj so trije rdeči mušketirji – Igor E. Bergant kot voditelj, Gregor Forbici kot predsednik programskega sveta RTV Slovenija in novi predsednik uprave, voditelj Zvezdan Martič – na Odmevih RTV Slovenija praznovali, da so po dveh letih težkih fašističnih poskusov pluralizacije RTV končno znova vrnili “lastnikom”, ki so leta 1957 začeli v eter pošiljati prvo oddajo – ta je delovnemu ljudstvu pred ekrani predstavljala “dosežke socializma”.
Voditelj Igor E. Bergant se je na začetku skoraj pohvalil, da je predsednik uprave postal njihov “televizijski kolega” Zvezdan Martič, ki je bil v prvem krogu izvoljen s 16 glasovi. Čestital je svojemu prijatelju in ga imenoval kar z rojstnim imenom “Zvezdan” ter tako morda simbolično poudaril, da so “prijatelji rdeče zvezde” zopet prevzeli RTV.
Martič je prijatelju Bergantu povedal, da si predstavlja, da bo hiša zopet takšna kot takrat, “ko so bili vsi ponosni nanjo, ki so jo gledali in ki so tukaj delali, da bo resnično “javna”, da jo bodo vsi imeli za svojo in da bodo lahko ponosni, kot je on ponosen na ekipo, ki je omogočila to imenovanje”.
Pustimo ob strani, da na RTV nikoli niso bili “vsi ponosni”, saj so takoj, ko se je pojavila komercialna alternativa, prestopili tja, RTV Slovenija pa od takrat nikoli ni uspela pridobiti nazaj istih številk gledanosti. Posvetimo se zadnjemu stavku, da smo lahko “ponosni, na ekipo, ki je to omogočila“. Težko je reči, če gre za freudovski zdrs, a je cinično izredno jasno, na katero ekipo je mislil Martič: na ustavne sodnike, skrajno levi programski svet, protestniške novinarje, pravno mrežo, ki je napisala najbrž neustavni zakon, in seveda vlado RS, ki je bila pripravljena v imenu svojih novinarskih partnerjev povsem posiliti temeljne principe vladavine prava.
Sledil je pamflet o digitalizaciji, češ prihajajo vedno nove platforme in RTV Slovenija ni še niti dobro začela z digitalizacijo. O katerih platformah govori, ni bil specifičen – kako bi le bil, saj RTV že nastopa na vseh mogočih platformah. Digitalizacija je pač podobno kot zelena preobrazba ena izmed besed, ki “primejo” v govorici sodobne levice in jih ni treba posebej specificirati ali o njih kaj vedeti.
Prijatelj Forbici je prijatelju Bergantu povedal, da sicer predsednik uprave še nima vseh pristojnosti, razen da mora imenovati dva člana uprave, ampak ga je pomiril, da že potekajo diskusije o tem, katere člane (beri: levičarske aktiviste) se bo postavilo v novo ad hoc upravo. Berganta je zanimalo, kakšen smisel ima razreševanje Graha Whatmoughta, če je bil imenovan novi predsednik uprave (beri: zakaj še napadamo sovražnika, ki smo ga porazili, če pa se bi lahko že koncentrirali na cilje nesmrtne revolucije). Forbici je opozoril, da ima generalni direktor še vedno vse pristojnosti, dokler ni imenovana nova uprava (beri: sovražnik še ni poražen, zato je treba vztrajati!).
Prijatelj Martič je povedal, da bo predlagal člana uprave, ki bo vodil področje prava in področje financ. Želi si, da se razmere na RTV “normalizirajo”, da ljudje začno normalno delati, da ne prihajajo več v službe v strahu ali odhajajo na bolniške (ne vemo, ali je v tem primeru imel v mislih tudi minus ure prijatelja Berganta). Preklical bo vsa “nezakonita” imenovanja, da se v nekaj dnevih zaključi stavka, ki je neskončno dolgo trajala, pregledali bodo vse pogodbe, ki jih je podpisala prejšnja uprava. Po njegovih besedah je več kot očitno, da misli resno to, kar se šušlja po hodnikih RTV Slovenija (da se bo odpustilo vse “desne” novinarje in bodo po Golubovičevi definiciji ostali le še “normalni” novinarji).
Prijatelj Bergant je prijatelja Forbicija še opozoril, da ima novi programski svet dve pomembni nalogi: nove programske standarde in nov statut RTV Slovenija do konca leta, zanimalo ga je, v kateri fazi so torej pri tem projektu. Prijatelj Forbici mu je iskreno povedal, da še nikjer, ker ga mora potrditi uprava. Rekel, je da bi lahko po formiranju novega programskega sveta trenutnemu vodstvu naložili, da sprejme nove programske standarde, ampak “glede na to, kakšni so bili standardi pod trenutnim vodstvom”, tega niso naredili, bilo bi nelogično in nekoliko smešno. Novi upravi bodo pomagali pri pripravi standardov, ampak bodo ta rok razumeli kot instruktiven.
V prevodu to seveda pomeni, da programskih standardov nimajo in jih tudi ne bodo imeli – res je nelogično in smešno, da bi naložili prejšnjemu vodstvu, da jih sprejme. Napisati bi jih morali sami, nova uprava pa bi jih le sprejela, ne pa kar sama pisala, saj to ni naloga uprave. Prav tako je pomembno poudariti še, da programski standardi ŽE obstajajo, v njih pa med drugim piše naslednje:
Novinar RTV Slovenija:
-
- je zavezan poklicnim in drugim etičnim standardom in v skladu z njimi posreduje neodvisne, zanesljive, nepristranske, profesionalno pripravljene informacije;
- v programih zagotavlja raznolikost mnenj in stališč, spoštuje različnost, politična in verska prepričanja ljudi in prispeva k strpnosti, posreduje vrednote, ki pomagajo – ob spoštovanju razlik – ustvarjati soglasje o temeljnih vprašanjih slovenske družbe s poudarjanjem solidarnosti med ljudmi.
Videti je, da so edini, ki so te programske standarde spoštovali, ravno novo zaposleni novinarji. Tisti, ki jih – če beremo Martičevo sporočilo med vrsticami – kmalu ne bo več.
Mitja Iršič