To, da so Slovenijo prizadele silovite ujme, ki so povzročile znatno gmotno škodo in uničena življenja, ni več naslovna novica. Reševanje posledic ujme pa bi morala biti. Vsak dan bi morali poslušati, kako hitro in učinkovito se je vlada lotila reševanja težav prebivalcev – od gmotne pomoči pa do nudenja praznih državnih stanovanj najbolj prizadetim. Poslušati bi morali o znatnih sredstvih, ki bodo prerazporejena iz proračuna občinam za namen urejanja vodotokov, za namestitve najranljivejših, o sredstvih iz Evrope, ki so nam na voljo.
Žal se po dveh tednih že kažejo prve razpoke neoperativne vlade. Namesto reševanja in sanacije se bomo šli poceni socialistično reklamno akcijo, kako morajo tisti, ki imajo več, dati vse. Ustanavljamo neke vrste delovne brigade za ljudi, ki že tako nočejo delati. Ljudem bomo kar vzeli, ker je v Sloveniji solidarnost po mnenju vladajočih lahko samo prisilna. Vem, da je izpostavljanje vladnih norosti v tem času nevarno, saj si človek lahko očrni ugled, češ “poglej ga, ta deluje razdiralno v času ljudske stiske.” A moj namen ni razdor, pač pa spodbuditi razpravo, ki bo ljudem čimprej vrnila domove in normalno življenje.
Prva pomembna stvar bi morala biti pregled realiziranih obljub vlade. V času, ko je mnogim odneslo hiše ali pa se v njih ne da živeti, bi v prvih vrstah na tiskovnih konferencah pričakovali ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca. Ta bi lahko povedal, da so, kot so obljubili, zgradili že 2000 od 3000 obljubljenih stanovanj in da se lahko prizadeti v poplavah takoj vselijo. Zakaj tega nismo slišali? Ker niso zgradili niti enega stanovanja. Če bi vladni ministri ne lagali, bi sedaj imeli dovolj prostora za normalne namestitve najbolj prizadetih ljudi.
Največ odvečnega denarja je v nevladnih organizacijah
Druga pomembna stvar je državna pomoč. V krizi so seveda pravila za državno pomoč drugačna. Lahko se pomaga več, kot dovoljujejo rigidna pravila Evropske unije. Lahko se tudi vzame pri kakšni proračunski postavki in sredstva preusmeri v sanacijo in obnovo. In kje v naši državi je največ denarja? Pri nevladnih organizacijah tipa Danes je nov dan ali Mirovni inštitut. Tam, kamor tečejo državni milijoni zgolj za zaposlitev rdeče paravojske, katere edini namen je vohunjenje za ideološkimi nasprotniki levičarjev in diskreditacija teh v javnosti. Od 8. marca, zavoda Legebitra, CNVOS pa vse do rezerviranih sredstev za študije in analize – tu se skriva na desetine milijonov evrov, ki jih država brez škode preusmeri v sanacijo. Ampak ne. “Solidarni” levičarji našega denarja ne dajo iz rok. Še več, vlada je namenila dodatnih 7 milijonov evrov za razvijanje podpornega okolja nevladnih organizacij?! Zato novi davki, solidarne sobote, nov praznik, grožnje finančnim institucijam in gospodarstvu. Ker se ne vzame tam, kjer je, pač pa tam, kjer se lahko.
Največji problem pa ostaja neučinkovita državna birokracija. Centralizacija v Sloveniji ne deluje, ker postopki trajajo in trajajo. Na ministrstvih vojske uradnikov potrebujejo mesece in leta, da rešijo povsem bagatelne postopke. In kaj se je pokazalo v nedavnih poplavah? Da so najbolj učinkoviti lokalne skupnosti in posamezniki, ki v njih živijo. V Železnikih so mimo države očistili vodotoke pred deževjem, medtem ko v Črni še danes, dva tedna po poplavah, čakajo, da jim jih očistijo za to pristojne državne službe. Pa smo imeli vmes že nove nalive. V Celju so v mandatu župana Bojana Šrota zgradili protipoplavno zaščito – mesto in občina nista bila poplavljena. Pri nas, na vasi, so bageristi poglabljali struge hudournikov mimo države. Ostali smo suhi, v nasprotnem primeru bi nas zalilo.
Solidarnost je lahko le prostovoljna
Za konec. Zgledi kažejo, da je solidarnost slovenskih ljudi neizmerna. Od fizične pomoči do finančnih donacij humanitarnim organizacijam. A le takrat, ko ni prisilna. Prav tako zgledi kažejo, da se z naravnimi pojavi najbolj uspešno spopadajo lokalne skupnosti. Velikokrat tako, da storijo kaj nezakonitega za zaščito prebivalcev. Zgledi kažejo, da je treba dati moč lokalni samoupravi – občinam, da same urejajo vodotoke, in jim za to zagotoviti sredstva. Ljudje so veliko denarja že prispevali sami, solidarno, zato ni potrebe po novem državnem ropu pod krinko pomoči. Vlada naj denar najde tam, kjer ga je v izobilju – pri nepotrebnih projektih, študijah, analizah in organizacijah.
Aleksander Rant