Preiskovalna komisija državnega zbora ugotavlja dejansko stanje o domnevno ukradenih otrocih, kar naj bi se dogajalo v porodnišnicah na območju Slovenije med letoma 1965 in 1991. V Sloveniji je bilo največ primerov v mariborski porodnišnici, doslej so znani še primeri iz celjske in novomeške porodnišnice.
V državi je zdaj ustanovljeno tudi posebno društvo, policijo pa bolj kot kriminal zanimajo člani in članice društva. Nad njegovo predsednico je minister Boštjan Poklukar poslal celo policijo. Komisija, ki jo vodi Alenka Jeraj, je doslej zaslišala več prič. Prejšnji teden so na delno zaprti seji nadalje zasliševali priče Stanislavo Jurc, Cvetko Medle in Mimico Žibert. Vsem zaslišanim pričam, tudi tistim, ki so jih zaslišali že prej, je skupno, da so mladim materam po porodu v slovenskih porodnišnicah dejali, da je njihov novorojenček umrl. V roke so dobile le pomanjkljivo dokumentacijo, za pogreb pa so poskrbeli kar v porodnišnici.
Dokumenti popravljeni in prečrtani
Stanislava Jurc je v celjski bolnišnici 19. januarja 1974 rodila dvojčici – nedonošenki – in odnesli so ju v inkubator. Naslednje jutro so porodnici povedali, da je ena od deklic umrla, za drugo pa se še ne ve. “Niso mi povedali, da bi bilo karkoli narobe s punčkama. Se mi je pa čudno zdelo, ko so me pri porodu vprašali, ali jim ne bi ene pustila,” je dejala. Trupla otroka ni videla, dobila ni nobenih dokumentov – niti mrliškega lista. Rekli so ji, da bo bolnišnica poskrbela za pogreb. Jurčeva želi vedeti, kje je njen otrok pokopan, še toliko bolj zato, ker so vsi dokumenti, ki so jih dobili, kot pravi, popravljeni in prečrtani.
Medletova želi analizo DNK
Tudi Cvetka Medle iz okolice Novega mesta želi izvedeti, ali je v grobu, ki ga obiskuje, njena umrla hčerka, ki jo je rodila v novomeški bolnišnici 21. septembra 1982. Tretji dan po porodu so ji rekli, da je njena punčka umrla zaradi pljučnice in da jo bodo pokopali v skupno grobnico na Žalah v Ljubljani. Čez čas so od novomeške komunale dobili račun za pokop otroka, kjer je bilo zapisano, da je pokopana na pokopališču v Novem mestu. “Pokazali so nam grob, kjer naj bi bila pokopana, a ne vemo, ali je v grobu res ona,” je dejala Medletova in dodala, da si želi, da bi grob čim prej odprli in naredili analizo DNK.
Čuti, da otrok ni umrl
Zgodba Mimice Žibert se je začela 12. novembra 1980, ko je v celjski bolnišnici rodila sina s carskim rezom. Po 15 urah so ji, ne da bi otroka videla, najprej povedali, da je umrl zaradi težav s srcem, pozneje pa, da je umrl zaradi pljučnice. “V bolnišnici sem ostala še 12 dni, nihče se z mano ni ukvarjal. Rekli so, da ga bodo oni pokopali,” je dejala in dodala, da čuti, da njen otrok ni umrl.
Izgubili več otrok
Preiskovalna komisija je več prič zaslišala tudi na prejšnjih sejah. Svoje zgodbe so predstavile Slavica Kos, Alenka Skamlič in Petra Lorbeg. Vsem je skupno to, da so materam, ki so bile zelo mlade, v mariborski porodnišnici povedali, da je njihov novorojenček umrl, niso pa ga smele videti. V roke so dobile le pomanjkljivo dokumentacijo, za pogreb pa so poskrbeli kar v porodnišnici.
Kosova, ki je o tem napisala tudi knjigo, je v mariborski bolnišnici 13. januarja 1969 rodila dvojčka, nedonošenčka, medicinska sestra ju je dvignila in ji otroka pokazala, popoldne pa so ji povedali, da sta otroka umrla. “Povedali so mi, da ju bodo oni pokopali, nihče me ni pozval, naj se pridem od otrok poslovit,” je navedla. 17 let pozneje je od tedanjih organov prejela poziv, naj se fanta prijavita v vojaški nabor, je dejala.
Tragična usoda je doletela tudi hčerko, ki jo je rodila 30. novembra 1976. Zjutraj ji je zdravnik dejal, da je umrla zaradi prirojene srčne napake. Trupelc otrok ni videla, zato je prepričana, da njeni otroci v resnici niso umrli, ampak so jih prodali v posvojitev. Podobno zgodbo je pripovedovala tudi Alenka Skamlič, ki je leta 1972 rodila hčerko, leto pozneje pa še sina. Ostala je brez obeh, saj so ji v porodnišnici rekli, da sta otroka umrla. Danes, ko o tem razmišlja, in odkar je izvedela za primere t. i. ukradenih otrok, je prepričana, da je v bolnišnici celo govorila s kupcem svoje hčerke.
Spominja se, da je jutro po rojstvu k njej prišel gospod v beli halji in jo spraševal, koliko je stara, ali ima še kaj otrok in podobno. Nato ji je rekel, da je še mlada in da bo še rodila ter da je njena punčka umrla. Skamličevi so nato dali tablete, da je zaspala, po štirih dneh je prišla domov brez vsake dokumentacije. Po rojstvu fantka so ji dejali, da je umrl, ker se je zadušil s popkovnico.
Zgodba Petre Lorbeg se je začela junija leta 1998, ko je imela carski rez. Zbudila se je na intenzivni negi, otroka ji niso pustili videti, navedli so, da ima poškodovane možgane, ga odpeljali v otroško bolnišnico. Ko sta ga z možem končno videla, je bil priklopljen na aparature, peti dan zjutraj pa so ji sporočili, da je otrok umrl in da ga ne more videti, ker tega ni zmožna zaradi tablet, ki so ji jih dajali. Povedali so ji, da bodo otroka pokopali na lastne stroške.
Trupla niso videli
Med prvimi je komisija o domnevno ukradenih otrocih v porodnišnicah med letoma 1965 in 1991 zaslišala srbsko državljanko Dragano Naumoski. Dvomi, da je sin, ki ga je rodila maja 1990 v Mariboru, umrl kmalu po rojstvu, kot so ji dejali. Mamica je na porodnem oddelku mariborskega kliničnega centra dečka rodila s carskim rezom 12. maja 1990. Sprva so zatrdili, da je z njim vse v redu. Šele pozneje so dejali, da je umrl. Edini zdravnik, s katerim je imela stike, ji je pojasnil, da je imel otrok aspiracijski sindrom in da se je napil plodovnice. Po podatkih iz mrliške knjige, ki jih je pridobila, je bil otrok 12. maja 1990 s porodnega oddelka premeščen na oddelek za otroške bolezni, tam pa je dan pozneje umrl. V drugih dokumentih je kot dan smrti naveden 14. maj 1990, kar se ji zdi zelo sumljivo.
Zdravnik ji je predlagal, da bolnišnica pokoplje dečka v majhni kovinski krsti na posebnem delu pokopališča, je dejala. V mariborski pogrebni službi so zatrdili, da nikoli niso imeli te navade. Sama še vedno obžaluje, da z možem nista zahtevala, da jima pokažejo truplo. Pokazali jima niso niti zapisnika obdukcije, ki sta ga zahtevala.
Na območju Jugoslavije prodanih več kot 20.000 otrok
V tako imenovani trgovini z dojenčki, ki naj bi predvsem v 70. in 80. letih potekala na območju nekdanje Jugoslavije, naj bi prodali več kot 20.000 dojenčkov. Otroci naj bi umrli takoj po rojstvu ali nekaj dni po njem, njihovim staršem pa jih niso dovolili videti in ne pokopati. Prav tako naj bi bila dokumentacija pomanjkljiva oz. naj bi imela vrsto nedoslednosti, kot so navedli predlagatelji.
To pa še ni vse. Strokovna sodelavka komisije je Simona Š. Kalanj, sicer tudi predsednica društva Izgubljeni otroci Slovenije, ki deluje v Novem mestu. Kot takšna je deležna številnih pritiskov, med drugim od policije. Tako je 28. oktobra 2024 prejela klic s policijske uprave, ki ima sedež na Prešernovi cesti v Ljubljani. Povabili so jo, naj se naslednji dan osebno zglasi in pojasni delovanje društva, in sicer zlasti v navezavi na število vključenih mater.
Naslednji dan je sporočila, da je šlo za zaslišanje v pravem pomenu besede. Na njem je lahko odgovarjala samo na postavljena vprašanja brez možnosti razlage ali izražanja lastnega mnenja. Izkušnja je bila vse prej kot prijetna – bila je prava tortura, je dodala in se vprašala, kaj je namen tega.
Društvo Izgubljeni otroci Slovenije se namreč zavzema za zaščito pravic otrok in staršev, njegov cilj pa je ustvariti varno podporno mrežo, ki omogoča izmenjavo informacij, izkušenj in pomoči. “Prepričana sem, da bi moral vsakršen pritisk ali poseg s strani organov pregona temeljiti na transparentnosti in poštenosti,” je še dodala Simona Š. Kalanj. Naj spomnimo, da je o tematiki razpravljal tudi parlamentarni odbor za človekove pravice in enake možnosti, ki ga vodi Jože Tanko. Društvo oz. posamezniki so se že pred tem obrnili tudi na policijo in več ustanov, vendar potrebnega odziva ni bilo. No, zdaj je. S policije. Le česa se nekdo tako zelo boji?
Vida Kocjan
Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji.