Nekoč je veljala za eno najbolj nevarnih držav, danes pa je popolno nasprotje. Salvador je doživel izjemno preobrazbo, za to pa je v največji meri zaslužen njen predsednik Nayib Bukele, ki je na oblast prišel leta 2019. Zakaj ravno Salvador? Ker je omenjena država odličen primer, da se iz kaosa da vzpostaviti red in da je za to potreben pravi vodja, ki drži obljube in se drži svojih načel.
Salvador je prišel na svetovne naslovnice, ko je bil prvič v svoji zgodovini uvrščen med najvarnejše države na svetu. Gallupovo poročilo o globalni varnosti trdi, da se 88 odstotkov Salvadorcev počuti varno, ko se ponoči sprehajajo sami, kar državo postavlja pred tradicionalno varne države, kot so Švica, Islandija in Luksemburg. Poročilo poudarja izjemno preobrazbo te države, njeno izboljšano varnost pa pripisuje trdni nacionalni strategiji za zmanjšanje nasilnega kriminala. Država je pod aktualnim vodstvom doživela dramatičen preobrat v statistiki kriminala, zaradi česar je postala model varnosti v Latinski Ameriki.
In mi? Slovenija je v središču Evrope, ki je praktično “najvarnejši” del te celine, soočamo pa se z najhujšo varnostno krizo. Številne zgodbe na družbenih omrežjih so dokaz, da se državljani in državljanke ne počutijo več tako varne kot nekoč. Pa ne le zaradi številnih nezakonitih migrantov, katerih število vsakodnevno narašča, zdi se, da je vlada začela popuščati tudi “kriminalcem”. Spomnimo se izgredov levičarskih aktivistov v času vlade Janeza Janše – danes se mirno sprehajajo po Ljubljani, da ne govorimo o tem, da so se nekaterim “oprostile” tudi denarne kazni, s tem pa so bili odrešeni vsake odgovornosti.
Medtem ko je Salvador pogledal zlu v oči, se pri nas kriminalni dogodki (sploh če so jih storili tuji državljani) prikrivajo, o njih se torej ne poroča ali pa se prikriva identiteta storilcev. Bukele zatrjuje, da ima vsaka država dolžnost poskrbeti zase in za svoje državljane, a kaj ko imamo na oblasti človeka, ki si dolžnost predstavlja kot poziranje na Instagramu, edina varnost, ki ga skrbi, pa je varnost njegovega stolčka.
Tanja Brkić