Prav nič nisem vesel njene potrditve novega mandata na vrhu Evropske komisije (EK). Današnja Evropa z njeno politiko hitro tone. Odločitve EK, ki jo (spet) vodi, se zdijo kot načrtni koraki stran od razuma in napredka. Ta sta gradila našo civilizacijo skozi stoletja. Evropa, ki je bila nekoč sinonim za znanstvene in kulturne dosežke, se danes utaplja v birokratskih omejitvah, ki dušijo inovacije in svobodno podjetništvo. Prepovedi in omejitve se vrstijo druga za drugo, kot da je njihov cilj uničiti vse, kar je delalo Evropo veliko. Od absurdnih regulacij o slamicah in zamaških, ki so postale simbol groteskne birokracije, do politik, ki uničujejo energetsko neodvisnost z ukinjanjem jedrskih elektrarn, namesto da bi iskali uravnotežene in realistične rešitve za energetsko krizo.
Evropa je bila vedno prostor svobode in napredka, svetilnik, ki je privabljal največje ume z vseh koncev sveta. Danes ta svetilnik ugaša pod težo politike, ki raje sprejema tiste, ki ne cenijo evropskih vrednot in dosežkov. Migrantska politika, ki ni zmožna ločiti med tistimi, ki želijo prispevati k naši družbi, in tistimi, ki jo želijo izkoristiti, je postala Ahilova peta Evrope. Namesto da bi nova prihodnost temeljila na najboljših tradicijah naše preteklosti, se zdi, da se spreminjamo v svet, ki se odpoveduje svojim koreninam in sprejema kaos ter nazadovanje.
Evropa potrebuje vodstvo, ki bo znalo prepoznati in ohraniti tisto, kar nas dela edinstvene, in hkrati pogumno stopiti naprej v prihodnost. Namesto tega pa smo imeli vodstvo, ki je sprejemalo odločitve, ki nas očitno vodijo v propad.
Politika je igra interesov
Namesto joka in stoka o tem, kakšna krivica se nam godi z Ursulo von der Leyen in, pozor, ljudmi, ki jih bo šele predlagala na komisarska mesta, je treba odločno stopiti iz sence, zahtevati, kar nam pripada, in politično delovati iz prve vrste – v družbi najboljših. Namesto pasivnega pritoževanja moramo pokazati proaktivnost, trdno odločnost in jasen cilj. Pomembno je, da se zavedamo, da naši interesi niso nekaj, kar nam bo nekdo kar podaril, temveč nekaj, kar smo si priborili in za kar se moramo še naprej boriti z vso močjo. Tako kot to počnejo tudi drugi. Tokrat imamo pomembno prednost. Na mestu podpredsednice največje politične stranke v Evropskem parlamentu (Evropska ljudska stranka, EPP) imamo slovensko poslanko SDS Romano Tomc. Vse, ki tako radi udrihajo čez EPP in zahtevajo izstop SDS iz omenjene stranke, javno sprašujem, ali je lažje svoje interese uveljavljati iz prve vrste najmočnejše stranke v parlamentu ali iz zadnje vrste, kjer se navadno zbirajo cepetavčki in kalimeri. Trdim, da je to lažje storiti iz prve vrste kot iz zadnje.
Prihodnost – Slovenije in Evropske unije – je v veliki meri tudi v naših rokah. Prav zato je ključnega pomena, da smo pripravljeni sodelovati in se povezovati z drugimi ter iskati skupne rešitve za skupne izzive. Politika je igra interesov, kjer zmagujejo hladne in preračunljive glave. Tisti, ki se znajo premišljeno in strateško odločati, bodo imeli največji vpliv. Ne smemo se bati konkurence, temveč jo moramo razumeti kot priložnost za učenje in izboljšanje. Naš cilj je, da postanemo še boljši, še učinkovitejši in še preudarnejši v svojih odločitvah. Samo tako bomo lahko zagotovili, da bo Slovenija imela močno in vplivno vlogo v Evropski uniji, kar bo omogočilo koristi vsem našim državljanom.
Ursula von der Leyen danes, ko je vsaj del kart novega parlamenta že premešan, mogoče niti ni tako slaba izbira za Slovenijo, kot se je zdelo na prvi pogled. Brez Evropske ljudske stranke je sploh ne bi bilo znova na tem položaju, vendar za to obstaja tudi cena. Če se politiki te stranke ne bo do določene mere podredila, je njena prihodnost negotova. V tej stranki pa so, kot je znano, na ključnih položajih tudi naši ljudje.
Edvard Kadič