Upokojitev sploh ni nekaj slabega. Če bi danes še bil poslanec, bi prisilno poslušal vse nebuloze koalicijskih poslancev, le resnice ne. Tako pa ne spremljam niti prenosa seje DZ, na kateri obravnavajo tako imenovano ustavno obtožbo predsednika vlade Šarca. Razlog je znan. Neuresničitev že štiri leta stare odločbe ustavnega sodišča o financiranju javnega programa zasebnih osnovnih šol.
Kaj je ustavna obtožba?
Naša ustava pozna ustavno obtožbo predsednika države, predsednika vlade ali ministrov. Seveda gre za primere, ko parlamentarna opozicija oceni, da so ali predsednik države, vlade ali posamezni ministri pri svojem delu kršili ustavo. To pa še ni dovolj za dejansko obtožbo kogarkoli od imenovanih pred ustavnim sodiščem. Pobudo za tako obtožbo mora dati večina poslancev DZ. Pa še v nadaljevanju obstaja varovalka. O obtožbi odloči šest od devetih ustavnih sodnikov. Zapleten proces torej, ki je bil v samostojni Sloveniji že večkrat uporabljen zlasti proti predsedniku države ali vlade, toda v praksi nikoli ni prišlo niti do odločanja, kaj šele odločitve ustavnega sodišča. Taka ustavna določila (109. in 119. člen ustave) so sicer popolnoma primerljiva z demokratičnimi državami in njihovimi ustavnimi ureditvami.
Neumna vprašanja in trditve režimskih novinarjev
V času od vložitve predloga v DZ, vložili sta ga SDS in SNS, ne pa tudi NSi, katere vidni član je bil predlagatelj ustavne presoje o financiranju zasebnih šol (Anton Kokalj), do danes je bilo v medijih zaslediti številne neumne trditve in vprašanja režimskih medijev in njihovih novinarjev. Tako smo bili priča trditvam in vprašanjem, kot so (navajam le današnje naslove režimskih dominantnih medijev – 29. januarja 2019): Delo: “Predlagatelji ustavne obtožbe najverjetneje ne morejo računati na uspeh”; Dnevnik: “Ustavna obtožba premierja Šarca brez podpore koalicije in Levice”; Večer: “Marjana Šarca je ustavna obtožba samo spomnila, da imamo opozicijo”; MMC: “Šarca je ustavna obtožba spomnila, da imamo opozicijo”; POP TV: “Ustavna obtožba premierja Šarca pričakovano brez podpore koalicije in Levice”.
Gornji naslovi nam povedo veliko in še več. Najprej nam povedo, da so režimski novinarji ali navadne “budale”, v kar ne verjamem, ali pa so sužnji lastnikov medijev, za katere delajo. Seveda nam povedo tudi to, da so leni in da eden od drugega prepisujejo ne le naslove, ampak tudi besedila tekstov. Povedo nam tudi to, da je njihov domet pač domet režimske FDV oziroma še vedno ideološkega šolskega sistema, ki je njihove desne polovice možganov več ali manj »pohabil« do te mere, da jim ne delujejo več.
Nekaj dejstev
- Ustavna obtožba je v naših razmerah instrument opozicije, ki pa brez vesti, zdravega razuma, zlasti pa pravnega znanja in predvsem odnosa do odločitev ustavnega sodišča nikoli ne more uspeti.
- Problem torej ni v opoziciji, ki ustavno presojo zahteva, problem je v tem primeru v koaliciji, ki zanika odločitve ustavnega sodišča, s tem “tepihuje” ustavo, in zgolj s politično večino zaščiti obtoženega, v tem primeru Šarca, vsi skupaj pa se norčujejo iz opozicije.
- Vse to pa je mogoče zaradi “lizunskega odnosa režimskih dominantnih medijev in njihovih novinarjev do Šarca, ki mu ga lahko zavidajo celo razni diktatorji iz tretjega sveta” (avtor politični komentator dr. Tomšič).
Prava vprašanja
Za režimske dominantne medije in njihove lizunske pisune pa ob tem ostajajo neodgovorjena naslednja vprašanja:
- Zakaj vlada ne spoštuje odločitev ustavnega sodišča?
- Zakaj vlada diskriminira starše otrok v privatnih šolah?
- Zakaj odločitve ustavnega sodišča »niso prioriteta« posameznega ministra ali vlade?
- Zakaj ministri in poslanci koalicije javno v kamero lažejo, kako si prizadevajo za spoštovanje odločite ustavnega sodišča, v praksi pa z glasovanjem »tepihujejo« odločitve istega sodišča?
Odgovorov ne bo
Odgovorov na gornja vprašanja s strani naših dominantnih medijev in lizunskih pisunov zagotovo ne bo. Bomo pa po glasovanju, na katerem ustavna obtožba Šarca seveda ne bo izglasovana, priča posmehom in norčevanjem do opozicije. Pričakovano, lizunski pisuni, toda vedite, da se »prodajate« za drobtinice na vašem krožniku in da svojega osnovnega dela za pošteno plačilo pač ne opravljajte.