Ste kdaj imeli občutek, da ste se udeležili volitev in imeli dober občutek, ker ste glasovali za zmagovalca in ste pričakovali, da bo skladno z vašimi pričakovanji oblikoval koalicijo, potem pa ste z dolgim nosom opazovali, da se je razpletlo povsem drugače? Verjetno ste takrat dobili občutek, da volitve o ničemer ne odločajo in da se jih ne splača udeležiti, ker je že vse vnaprej zrežirano.
Da, to je zelo nevarna skušnjava. Ljudje smo večinoma po naravi takšni, da vržemo puško v koruzo in se “pasiviziramo”. Vse, kar storimo, je nerganje, godrnjanje, jamranje, saj nas samo “nategujejo” in izkoriščajo. Takšna drža pa tistim, ki upravljajo z oblastjo, ustreza, saj nam servirajo “opij za ljudstvo” in preprečujejo civilnodružbeno angažiranje.
Poglejmo, kako to izgleda na ravni sistema. Proporcionalni volilni sistem naj bi omogočal, da zakonodajno telo po sestavi odseva deleže strank, in sicer skladno z volilnimi rezultati, hkrati pa preprečuje prevlado ene stranke. Takšen sistem imamo tudi v Sloveniji, od leta 2000 naprej je zapisan tudi v ustavi, kar pomeni, da ga lahko spremeni le dvotretinjska večina. Marsikdo se verjetno tudi spomni, kako škandalozno so to odločitev sprejeli. Kakorkoli že – po tem sistemu je praktično nemogoče, da bi katera od strank dobila absolutno večino (nad 50 odstotkov), čeprav se je tej meji do sedaj še najbolj približala prav stranka Gibanje Svoboda.
Glavna značilnost takšnega sistema je, da zmagovalca ni. Koalicijo je namreč mogoče sestaviti po volitvah. Zakoni nikjer ne določajo, da ima škarje in platno v rokah stranka, ki je osvojila relativno večino – to se je denimo zgodilo leta 2018, ko je prvo mesto osvojila SDS, večina drugih parlamentarnih strank pa je sklenila nekakšno “antijanšistično zavezništvo”, zato je premier postal predsednik drugouvrščene stranke Marjan Šarec (LMŠ).
Z drugimi besedami proporcionalne volitve samo določijo deleže, zmagovalca pa določi dogajanje po samih volitvah. Eno od protislovij tovrstne demokracije je tudi dejstvo, da predsednika republike izbiramo na neposrednih volitvah, predsednika vlade pa ne, čeprav ima bistveno večjo politično moč. Premierski položaj naj bi sicer pripadal predsedniku zmagovalne stranke, vendar je tudi to le neko nepisano pravilo in dejansko stvar poljubnosti. Največ je vse odvisno od tega, kako se stranke v parlamentu dogovorijo, kar pomeni, da proporcionalni sistem protislovno ljudem odvzema možnost, da že na samih volitvah odločajo o zmagovalcu. Izjema je le takšen rezultat, kot ga je predlani doseglo Gibanje Svoboda.
Verjetno sedaj že veste, na kaj ciljam. Včeraj je namreč Evropska unija dobila novo in hkrati staro predsednico Evropske komisije, ki je sicer članica Evropske ljudske stranke (EPP), vendar se v dosedanjem mandatu ni ravno izkazala. No, kakor za koga – levica jo ima očitno rada, podpira jo tudi večinski del EPP. Za razliko od dogajanja pred petimi leti je novost sedaj ta, da je uradna “špicenkandidatka” tudi dejansko postala predsednica Evropske komisije, takrat je bil v vlogi glavnega kandidata EPP za vodenje glavnega izvršilnega organa EU nekdo drug. Seveda bo pravo sliko pokazala šele sestava celotne Evropske komisije, prvi meseci njenega delovanja pa bodo pokazali, kje v resnici smo.
Na tej podlagi se bo SDS tudi odločila, ali bo še naprej vztrajala v EPP ali bo iskala druge možnosti povezovanja v Evropskem parlamentu – ni mogoče izključiti tudi cepitve EPP na dva dela. Teoretikom zarot, ki povsod vidijo skrajno desnico, je seveda treba razložiti, da so trenutno v hramu demokracije v Bruslju/Strasbourgu kar tri politične skupine “desno” od EPP: domoljubi, konservativci in reformisti ter stranka suverenih narodov. Seveda niso vse tri “evroskeptične” in celo “proruske”. Verjetno to velja za najmanjšo.
Zagotovo je bila vnovična izvolitev Ursule von der Leyen razočaranje za večino tistih, ki so na zadnjih evropskih volitvah dali glas listi SDS. Četverica evroposlancev SDS je seveda ni podprla, vendar je s tem ostala v manjšinski opoziciji znotraj EPP. Do von der Leynove je kritičen tudi kandidat za evropskega poslanca Peter Gregorčič, medtem ko jo je Matej Tonin (NSi) skladno z napovedjo podprl. Težko je reči, kako so ravnali drugi štirje levičarski evroposlanci, od katerih so trije del nove velike koalicije, saj so bile volitve tajne. Če je v preteklosti v evropski demokraciji veljalo, da v njej ni točno izrisanih koalicij (podobno kot jih ni v marsikaterem občinskem svetu), je tokrat stvar drugačna. Prav zato je mogoče razumeti razočaranje nad podelitvijo novega mandata dosedanji predsednici Evropske komisije, saj to vsaj za zdaj napoveduje nadaljevanje že videnega, in sicer ne glede na volilni premik Evrope v “desno”. Jasno je, da se mnogi čutijo ogoljufane, ker se niso borili za to. Največja težava v tem trenutku je ta, da je SDS vzpostavil kritično distanco do staro-nove velike koalicije, vendar je glas za EPP dejansko pomenil (posredni) glas za Ursulo von der Leyen. Vsaka stranka je najprej odgovorna svojim volivcem, morebitna pasivnost pa lahko pomeni tveganje, da bo na naslednjih volitvah leta 2029 doživela zlom. Kot kaže, bo sedaj sledilo kratko testno obdobje. Ta priložnost bo za “Uršulo iz Slivnice”, kot jo imenujejo nekateri slovenski zlobni jeziki, hkrati tudi zadnja.
Verjetno bo kdo rekel, zakaj toliko hrupa in trdih besed, če je pa politika umetnost mogočega, iskanje kompromisa in soglasja. Evropska komisija naj bi namreč odsevala soglasje večjih političnih skupin Evropskega parlamenta. Lahko bi torej rekli, da pokriva osrednji del Gaussove krivulje. Ob tem je pomembno spomniti, da je znotraj EPP prevladal skrajno pragmatični “mainstream”, ki je doslej povsem podlegal pritiskom evropske (ekoliberalne) levice. To je pomenilo, da je Evropska komisija, v kateri je imela EPP že doslej relativno večino, dejansko izvajala levičarski program, v katerem vrednote EPP skoraj niso prišle do izraza. Obstaja resen sum, da se bo to nadaljevalo tudi v novem mandatu – nedavna izvolitev 14-ih podpredsednikov Evropskega parlamenta, od katerih je samo pet desnih, že kaže takšno smer.
Če bi se takšna drža nadaljevala, bi to pomenilo izraz nezaupnice volivcem, ki so junija letos institucijam EU dali povsem drugačno sporočilo. Takšna politika ni samo klofuta volivcem, ampak tudi velika nevarnost za demokracijo. Udeležba na volitvah pač ni obvezna in očitno je nekomu v interesu, da bi se evropskih volitev, ki so že tako ali tako zaznamovane s slabo udeležbo, udeležilo čim manj ljudi – predvsem pa čim manj konservativnih volivcev. Na drugi strani lahko to omogoči tudi vse večjo podporo skrajnim skupinam. Če torej evropska levica ves čas govoriči o “skrajni desnici”, to počne zato, ker si takšne skrajne desnice želi. Ker je ta ista skrajna desnica v resnici njen največji zaveznik!
To hkrati tudi pomeni, da bodo nujni protiukrepi in terjanje jasne odgovornosti starih centrov moči, ki od znotraj slabijo desni tabor.
Gašper Blažič