Na območju Kočevskega roga so odkrili novo morišče. Po besedah predstavnikov komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč, so v tako imenovanem breznu 3 našli posmrtne ostanke in predmete okrog 250 žrtev. Večina najdb kaže, da gre za mlajše moške, zelo verjetno civiliste, ki so bili ustreljeni jeseni leta 1945.
Brezno 3 se nahaja na območju med Velikim rogom in Starimi žagami, v neposredni bližini partizanske bolnišnice Stari log, kjer je tudi pokopališče tam umrlih partizanov, je razkril arheolog Uroš Košir.
Odkrili 14-metrsko brezno
Predsednik Jamarskega kluba Novo mesto Zdravko Bučar je opisal potek izkopavanja posmrtnih ostankov in razkril, da so konec maja na podlagi deviacije, ki so jo opazili na eni od kart, odkrili brezno v globini 14 metrov. Na začetku julija so opravili sanitarno čiščenje. V brezno so se spustili kar 68-krat in opravili 91 dvigov na katerih je bilo 137 bremen. Tri dni so potrebovali za čiščenje, tako, da danes, po besedah Bučarja, ni več sledi o posmrtnih ostankih.
S pomočjo jamarjev so se arheologi v brezno prvič spustili 10. julija. Pri tem so dokumentirali stanje, izvedli sanitarni prenos posmrtnih ostankov, ki so bili vidni na površini, nato je sledil še podrobnejši pregled. Glede na to, da so ob preučevanju odkrili precej streliva sklepajo, da so usmrtitve izvajali na jamskem robu. Sodeč po podatkih, ki so bili pridobljeni med analizo vstopnih in izstopnih ran na lobanjah, je bilo za poboje uporabljeno avtomatsko orožje. Po poročanju STA so bili najdeni tudi fragmenti vsaj šestih ročnih bomb in večje število neeksplodiranih ubojnih sredstev.
Večina žrtev v zgodnjih 20. letih
Po moriji so bila trupla zasuta s skalami in gruščem. Ker so bili tudi na tem materialu posmrtni ostanki, predvidevajo, da so bili nekateri v jamo odvrženi po zasutju. “Predvidevamo, da gre za ujetnike, ki so jamo zasipavali, na koncu pa so tudi sami končali v njej,” je pojasnil. Preliminarna antropološka analiza je pokazala, da so bile skoraj vse žrtve moškega spola. Vmes je bila vsaj ena ženska, verjetno pa ne več kot pet. Mlajših od 15 let med žrtvami ni bilo, je bilo pa kar nekaj takih v zgodnjih 20. letih.
Po besedah Koširja so poleg posmrtnih ostankov naleteli tudi na žlice, glavnike, osebne predmete, ogledala, rožne vence, svetinjice in na okrog 400 gumbov, ki so v večini pripadali civilistom. Odkril pa so tudi delčke časopisa.
Za usmrtitve skrbele enote OZNE in KNOJA
Pavel Jamnik, vodja policijske akcije, je poudaril, da so sicer informacije glede omenjenega grobišča dobili že leta 2002, a so se na podlagi tedanjih preiskav gibali okrog 500 metrov stran od vhoda. V okviru pregledovanja knjig zapornikov v zvezi z lokalnimi zapori Ozne so se dokopali do informacije, da so septembra 1945 opravili selekcijo, ljudi, ki jih bodo izpustili in tistih, ki so bili odpeljani na morišča. Nekaj teh je bilo, po besedah Jamnika, odpeljanih tudi v to brezno.
Jamnik je prav tako povedal, da so se uspeli dokopati do pogovora s pripadnikom 1. bataljona Knoja, ki je bil odgovoren za opravljanje prevozov. Ta je natančno opisal, kako je vse skupaj potekalo. Sogovorec je zapornike vozil do dogovorjenega mesta, kjer so na njihov prevzem čakali partizani in jih odpeljali naprej. Ozna je bila tista, ki je opravljala selekcijo, Knoj pa je nudil pomoč pri transportu do morišč.
Kočevski rog po besedah Jožeta Dežmana, predsednika komisije, dobiva povsem nove dimenzije. Najdeni predmeti razkrivajo, da se v breznu nahajajo predvsem črnogorske in srbske žrtve, v Macesnovi gorici pa se nahaja morišče slovenskih vojnih ujetnikov. Za Nova24TV je Dežman povedal, da imamo trenutno stanje, ko Republika Slovenija ne obravnava vojnih grobov in pokopališč v skladu z mednarodno zakonodajo, niti ne uresničuje svojih zakonov.
“Pretresljivo je, da ima zmagovita stran v slovenskih registrih vojnih grobišč manj kot 20 tisoč pokopanih, žrtev te strani pa je več kot 50 tisoč. To pomeni, da govorimo dejansko o izgubljenih 20 tisoč družinskih grobovih in neurejenih stanjih slovenskih grobov v tujini. Posebej v zvezi s prikritimi grobišči in morišči je problem tudi to, da Slovenija nima vzpostavljenih regularnih odnosov s tujimi državami. Zlasti z republikami nekdanje Jugoslavije. Posebej zaskrbljujoče pri tem je, da od leta 2010 v RS nimamo več Službe za vojna grobišča. Tako, da so vse te naloge pred nami. Če smo mnoge grobove izgubili nam ostane možnost, da v okviru popisa Inštituta za novejšo zgodovino vzpostavimo virtualno slovensko pokopališče s poštenimi in preverjenimi podatki.”
Nina Žoher