“Tem trem poslancem ali več poslancem je treba ponuditi enake pogoje, kot jih imajo danes, treba jim je omogočiti prihodnost tudi po letu 2022.” Teh besed ni izrekel kdorkoli, pač pa Jože P. Damijan prejšnji teden na POP TV, ko je razkrival svoje načrte, kako prevzeti oblast in spremeniti razmerje sil v parlamentu.
“Ti poslanci se bodo odločili za vstop v novo koalicijo šele takrat, ko bo tukaj gotovo glede tega, kako se bodo odločili poslanci v stranki DeSUS. Do prestopa v novo koalicijo lahko pride samo skupaj, kot blok obeh strank,” je še rekel novi “mesija”, ki so ga medtem tudi mediji že razglasili kot kandidata za mandatarja za sestavo nove vlade. Čeprav ni nič od tega. A očitno čaka ugodno priložnost, ko bo njegovemu botru Gregorju Golobiču uspelo pridobiti dovolj poslanskih glasov za zamenjavo vlade.
Perspektivni mladoekonomist in reformist
Leta 1967 rojeni ekonomist, doma iz okolice Gornje Radgone, se je v naši reviji prvič pojavil v intervjuju leta 2002, pred 18 leti torej, ko je kot 35-letni docent za mednarodno ekonomijo na ljubljanski ekonomski fakulteti (sedaj je tam redni profesor) in predstavnik t. i. mladoekonomistov precej kritičnih besed namenil najbolj znanemu tranzicijskemu ekonomistu Jožetu Mencingerju, ki je bil nekaj let tudi rektor ljubljanske univerze, v začetku devetdesetih let pa celo podpredsednik Demosove vlade za gospodarsko področje (odstopil je tik pred osamosvojitvijo). Še zlasti je bil Jože P. Damijan kritičen do Mencingerjeve trditve, da tuje direktne investicije znižujejo gospodarsko rast. Dve leti kasneje, ko je oblast prevzela prva Janševa vlada, je Damijan vodil odbor za reforme in v letu 2006 postal tudi prvi minister brez listnice za razvoj, a je odnehal po samo treh mesecih. Vinko Gorenak, ki je takrat skrbel za komunikacijo med državnim zborom in kabinetom predsednikom vlade, se teh časov spominja precej komično, saj naj bi bil Damijan v tistem močno hvalil Janeza Janšo, tudi nasploh je gojil misel, da je Janša vizionar, kar denimo Janez Drnovšek ni bil, Anton Rop pa še toliko manj. “Zaslišanje pred poslanci je potekalo precej klavrno. Tam nekje okoli 15.10 sem se skoraj pogreznil v zemljo. Njegovo zaslišanje je še trajalo, ko je enemu od poslancev zabrusil: ’Čakajte malo. ura je 15.10 in jaz moram po otroka v vrtec. Nimam več časa za vas.’ Leta so naredila svoje, tudi moj spomin je zbledel, a kaj takega verjetno noben kandidat za ministra ni izrekel pred poslanci,” se tistih časov spominja Gorenak.
Kot pravi Gorenak, je bilo nadaljevanje podobno: “Ko je postal minister, je najprej nabavil tako imenovani aparat za namizni nogomet … Pričakoval sem hude kritike medijev, a se to ni zgodilo. Po treh mesecih je Jože P. Damijan odstopil z mesta ministra, naredil pa ni kaj omembe vrednega.” Kaj natančneje je botrovalo njegovemu odstopu, ni znano, a očitno se v vlogi ministra – to funkcijo je za njim prevzel Žiga Turk – ni znašel. Najprej je navajal osebne razloge, kasneje pa izjavil, da je bilo njegovo imenovanje za ministra “samo dimna zavesa za tisto, kar je bila takrat prava agenda.” “To pa je bilo, da bi dovolj nakradli, da jim ne bi bilo treba nikoli več delati, kot je povedala Andrijana Starina Kosem,” je takrat medijem razlagal Damijan, ki je bil očitno v precej boljšem odnosu z navezo Pivovarne Laško, kot je bil pripravljen priznati vsaj glede na to, da se je skliceval na informacije Andrijane Starina Kosem, ki je bila v tistem času pomembna zaveznica tedaj priljubljenega tajkuna Boška Šrota. No, prav ta naveza je dejansko služila na račun t. i. nacionalnega interesa, do katerega je bil JPD takrat še kritičen.
Obrat k Mencingerju
Čeprav je JPD, kot pravijo Damijanu, uspelo še nekaj časa zagovarjati “neoliberalno” smer, pa se je to v nekaj letih spremenilo. Očitno ni “počasi” zamenjal le ekonomskih, ampak tudi politične preference. Če je bil prej med kritiki razvpite sintagme »nacionalni interes«, je denimo v primeru projekta drugi tir, o katerem je napisal precej člankov, zagovarjal tezo, da bi morala posle na drugem tiru dobiti slovenska podjetja, kar je sprožilo sume, da JPD zagovarja interese vidnega člana Kučanovega Foruma 21 Stojana Petriča in njegovega Kolektorja. Tudi pri nekaterih drugih temah je Damijan spremenil svoj pogled. Če je prej zagovarjal liberalna stališča v ekonomiji, se zadnja leta na njegovem blogu vse bolj pojavljajo spisi, ki zagovarjajo večjo vlogo države pri regulaciji gospodarstva, zadolževanje, podporo države gospodarstvu pa seveda dvig minimalne plače in celo univerzalni temeljni dohodek, češ da “nova dejstva spremenijo naša prepričanja”, kot je dejal za revijo Manager.
So bili krivi dolgovi?
Zanimivo bi bilo izvedeti, katera so tista nova dejstva, zaradi katerih se je obrnil za 180 stopinj in postal tako rekoč novi Mencinger. Pred petimi leti je v razpravi o grški finančni krizi podpiral tiste, ki so se upirali evropskim finančnim institucijam. Znano je, da Damijan ni navdušen nad uvedbo evra v Sloveniji, zato se mnogi sprašujejo, ali se je tudi zaradi tega zapletel v precej bizaren finančni klobčič z varčevanjem v švicarskih frankih. Po nekaterih podatkih si je junija 2007 pri banki Unicredit sposodil 587 tisoč švicarskih frankov po obrestni meri šestmesečni CHF Libor s pribitkom v višini 1,3 odstotka. Aprila 2008 naj bi si bil pri isti banki sposodil še 40 tisoč evrov, menda za nakup jadrnice. Kot zanimivost, Unicredit je takrat vodil France Arhar, kasneje svetovalec v Pahorjevem kabinetu. Prav v zvezi s spornim kreditom, ki je Damijana potisnil v precej nehvaležen položaj, se je pojavila tudi informacija, ki jo je objavil Požareport: lani naj bi bil Damijan grozil direktorju banke Unicredit Stefanu Vavtiju, če ne bodo konvertirali švicarskih frankov v evre (seveda je Damijan to ostro zanikal). Mimogrede, Vavti je bil nekdaj intimni partner Angelike Mlinar, ki je po nasedli karieri v avstrijski in evropski politiki prišla v Slovenijo in kot ministrica brez listnice iz kvote SAB pred letom dni prevzela vodenje kohezijske politike in razvoja – področja torej, ki ga je leta 2006 kot minister pokrival Damijan. Tudi ona samo nekaj mesecev.
Požareport se je precej razpisal tudi o drugih Damijanovih nenavadnih poslovnih praksah, saj naj bi bil že pred osmimi leti kot pravna oseba naročil kurilno olje za ogrevanje hiše, kjer živi in ima registriran tudi svoj s. p. Ker je olje naročil kot pravna oseba, na Petrolu seveda ni dobil popusta za fizične osebe, kar ga je tako razjezilo, da je Petrol obtožil poslovne goljufije. Hkrati naj bi bil, tako Požareport, stroške ogrevanja v hiši prenesel na svoj s. p., kar je sicer za podjetje smiselno, ker poveča stroške, zmanjša dobiček in plača manjši davek na dobiček. Je torej mogoče govoriti o davčni utaji? Ali pa je tistim, ki nasprotujejo Janši, vse že vnaprej odpuščeno?
Podjetnik v rdečih številkah
Damijan ima poleg svojega s. p. (kar je registriral za poslovno svetovanje) direktorsko funkcijo še v dveh podjetjih. Prvo je mednarodno podjetje Grant Thornton Advisory, d. o. o., kjer sta z ženo Sandro 35-odstotna lastnika, drugo pa L.I.F.E. inštitut, ki naj bi bilo nekakšen ekonomski inštitut, v katerem sta z ženo stoodstotna lastnika in direktorja. Ko smo raziskovali, kdo vse so bili plačniki vseh treh pravnih oseb, smo ugotovili, da so bile to večinoma državne institucije, kar je našteto tudi v grafični predstavitvi. Nedavno se je izvedelo, da je podjetje Grant Thornton Advisory dvakrat svetovalo poslanski skupini LMŠ: enkrat decembra lani, drugič pa julija letos, skupaj pa je od državnega zbora prejelo 18.300 evrov honorarja. To seveda ne pomeni, da Damijanova podjetja uspešno poslujejo: vsaj enkrat naj bi bil namreč inštitutu L.I.F.E. blokirali račun. Podatki kažejo, da je bilo to leta 2018, prav tistega leta pa je JPD neuspešno kandidiral za guvernerja Banke Slovenije. Zanimivo ob tem je, da mu ni uspelo prepričati nobene politične stranke, niti tistih ne vseh, ki ga sedaj ponujajo kot rešitelja. Pravzaprav mu je podporo obljubila le LMŠ, a zaman.
O Damijanu je takrat zelo kritično pisal tudi Odlazkov portal Svet24, ki je izpostavil izrazito slabo poslovanje Damijanovega inštituta L.I.F.E.: »Čeprav je med letoma 2013 in 2016 poslovalo solidno, sicer z majhnim dobičkom, se je njegovo poslovanje leta 2017 sesulo in zabredlo v rdeče številke. Podjetje je zdaj označeno z bonitetno oceno E3++, kar bi po besedah Gvina pomenilo naslednje: ’podjetje slabo posluje, v prihodnje ima napovedano slabše poslovanje; podjetje ima lahko likvidnostne težave in obenem ima slabo donosnost’.” Tudi pri poslovanju Damijanovega s. p. naj bi bilo poslovanje kritično, je takrat pisal Svet24. “Ali lahko Jože Damijan vzbuja zaupanje kot morebitni prvi bančnik Slovenije, če pa sam ne zmore pozitivno poslovati? In to ni šala, državljani smo enkrat že plačali milijardo evrov za sanacijo slovenskih bank; kako bo torej človek, ki ima težave s poslovanjem svojih podjetij, nadzoroval banke, ki se tako rade izmuznejo zakonom?” so takrat zapisali na omenjenem portalu. Kot zanimivost: isti portal sedaj poroča o JPD v povsem drugem tonu. Še en obrat torej.
Neuspešna kandidatura za guvernerja BS
A bolj pomenljivo je nekaj drugega: Damijanovo kandidaturo za guvernerja so takrat kritično ocenili tudi nekateri drugi mediji in novinarji, ki sicer veljajo za izpostavo tranzicijske levice. Denimo Vesna Vuković in Primož Cirman, sedaj gonilni sili razvpitega portala Necenzurirano.si, za katerega v evropskem parlamentu dela reklamo prvakinja SD Tajna Fajon, sta konec oktobra 2018 Damijanovo kandidaturo ocenila takole: “Pri presoji, kdo je primeren za guvernerja, bi morale stranke pretehtati tudi nekatere druge vidike: izkušnje, morebitne konflikte interesov in tveganja s področja integritete. Na vseh teh področjih je Damijan izrazito šibek. Nikoli namreč ni sedel ne v upravi, ne v nadzornem svetu katere od domačih ali tujih bank, ne v svetu Banke Slovenije. Tudi po stroki ni monetarni ekonomist, ki bi se ukvarjal z razvojem kompleksnih modelov. Njegov ustvarjalni opus se predvsem nanaša na področje mednarodne menjave in globalizacije.” Pisca, ki nista znana kot “desna”, sta celo ocenila, da bi bil Damijan prvi guverner, ki bi banko v resnici od znotraj videl le kot njen komitent, prav tako pa so (bili) tudi njegovi dolgovi precejšnja težava.
In kaj sedaj? Po debaklu z glasovanjem za guvernerja se je JPD letos jeseni pojavil kot novi rešitelj s podporo štirih strank, zbranih v “koalicijo ustavnega loka”, slednjo pa je javno podprla tudi skupina levičarskih intelektualcev. Damijan je takrat zapisal, da ne more gledati, kako se podirajo temelji državnosti, a dejansko so bile to besede botra iz ozadja Gregorja Golobiča, ki je Damijana prepričal v to, da je pripravljen prevzeti odgovornost. Z drugimi besedami. JPD bi torej šel v projekt konstruktivne nezaupnice Janševi vladi, kar se je sicer zgodilo že leta 2013 ob izdajalski pomoči Karla Erjavca in Gregorja Viranta ter z afero, zaradi katere je krivosodje tudi kaznovalo fotografa Janija Božiča, ker je s fotografijo o vnaprej znanem izidu glasovanja “preveč izdal”. Besede JPD o Aleksandri Pivec so samo ena od epizod, pri čemer pa mu Pivčeva ni ostala dolžna in njegove besede, da bo “šla kot kurba s plesa”, komentirala: “Danes avtorja teh primitivnih in žaljivih komentarjev složno podpirajo za novega predsednika vlade. Načelnost in boj za spoštljiv odnos do žensk s strani političnih kolegic pa se očitno končata pri politični in ideološki obremenjenosti!”
Se bo zgodil scenarij “banana-mandatarja”?
Zagotovo je res nekaj: Jože P. Damijan na las spominja na nekega drugega nesojenega premierja, Marka Voljča namreč, s katerim so skušali leta 1992 v prvem, a neuspešnem poskusu spodnesti Peterletovo vlado. Voljč je nato prevzel vodenje NLB in se zapletel v afero Sigma, banane, ki jih je takrat v parlament prinesel poslanec Vitomir Gros, pa so bile simboličen prikaz politične kandidature bančnika, ki je pred tem delal v Južni Ameriki. Postavlja se torej vprašanje, kako lahko četverček levičarskih strank za človeka na najodgovornejši funkciji ponuja profesorja, ki se kot minister ni najbolje znašel in mu tudi praksa dela (v primerjavi s teorijo, ki jo predava) precej preglavic. Morda pa se odgovor skriva v tem, da politično podzemlje v tem trenutku na položaju predsednika vlade potrebuje vodljivega človeka, ki bo njen “izvršni direktor”. Tudi “švicarski” dolgovi so eden od razlogov, zakaj je JPD lahko vodljiva lutka za botre iz ozadja, zlasti za Golobiča in Milana Kučana.
Ne ve, ali ima zagotovljenih 46 glasov
Zanimivo je, da se je v zadnjem času Damijan skupaj s svojimi zavezniki večkrat zapletel zaradi preveč ambicioznih napovedi glede tega, ali ima zagotovljenih 46 glasov za novo vlado ali ne. V intervjuju za Mladino 13. novembra je denimo zatrdil, da imajo, kot je videti, dovolj poslancev, ki bi zamenjali aktualno koalicijo. A že deset dni kasneje je v javnosti razlagal, da v KUL nikoli niso rekli, da imajo zagotovljenih 46 poslanskih glasov, pač pa, da delajo na tem in gradijo odnose. “Do konstruktivne nezaupnice bo prišlo v trenutku, ko se bosta najmanj dve stranki odločili, da se v DZ skupaj pridružita in podpreta nezaupnico. To se bo lahko zgodilo šele po kongresu DeSUS,” je dejal. No, kongres je mimo, poslanci DeSUS pa še vedno vztrajajo, da ne bodo prestopali v novo koalicijo.
Veliko vprašanj se torej postavlja o tem, ali bo Golobičev as iz rokava prinesel dobiček za politično podzemlje.
Gašper Blažič