“Pomemben korak k enakopravni in solidarni družbi je bila tudi uzakonitev volilne pravice žensk, za katero so se ženske borile že pred, izborile pa so si jo med drugo svetovno vojno,” je tvitnil Ženski forum stranke SD in dodal, da je bila splošna volilna pravica pri nas uveljavljena že od leta 1942. Pa je bila res, ali je to le propaganda ponosnih naslednikov komunistov? Prvega marca 1944 so razpisali volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore (KNOO) in okrajne narodnoosvobodilne skupščine, torej v lokalne organe oblasti. Volitve so bile tajne, volilna pravica je bila splošna in enaka – vsaj na papirju, enako je veljalo tudi za volilno pravico žensk. A kandidatna lista je bila dopuščena le ena – enotna lista OF. Poleg tega so bile volitve izvedene le tam, kjer je moč gibanja NOB to omogočala in volilni postopek ni bil povsod enak. Glede na naravo volitev torej težko govorim o kakršni koli volilni pravici, ampak gre le za zavajajočo propagando Socialnih demokratov.
Volitve so v sodobnem pomenu demokracije pomemben izraz ljudske suverenosti in pogoj za demokratično oblikovanje predstavniškega telesa, ki je nosilec suverenosti ljudstva. Volilna pravica je je v sodobnih ureditvah določena v ustavi kot temeljna politična pravica državljana. Na prvih povojnih volitvah v Jugoslaviji novembra 1945 opozicija ni sodelovala. Določeno je bilo, da bodo volivci glasovali z železnimi kroglicami v lesene skrinjice. Ker se je opozicija odločila, da na volitvah ne bo nastopila, so na volišču uvedli še skrinjico brez liste, t. i. črno skrinjico, ki je simbolizirala kralja in nasprotnike takratnega partijskega režima. Vanjo so lahko oddali svoj glas tisti, ki niso želeli voliti kandidatov Titove Ljudske fronte. S tem je komunistična partija želela narediti volitve legitimne. Vnesli so tudi dodaten varnostni element, glasovi, oddani v “črno skrinjico”, se niso upoštevali. To pa pomeni, da so lahko bili izvoljeni samo kandidati Ljudske fronte oziroma da kandidati, ki so kandidirali na njenih listah, niso mogli izgubiti. “Volilno pravico” so takrat imele tudi ženske, aktivni udeleženci NOB-ja pa so lahko volili tudi, če so bili mlajši od 18 let. Tudi oktobra leta 1946 je na volitvah v ustavodajno skupščino LR Slovenije nastopila samo lista Osvobodilne fronte, na volitvah leta 1950 pa se enostrankarskega sistema ni več niti skrivalo in je povsod nastopil le po en kandidat. O sodobnem parlamentarizmu na Slovenskem tako lahko govorimo šele v kontekstu samostojne slovenske države. Z ustavo in zakonom o volitvah poslancev je bilo prvič dosledno uvedeno načelo splošne in enake volilne pravice šele po osamosvojitvi Slovenije.
Slovenci so se sicer z modernimi volitvami srečali že leta 1848 v Avstro-Ogrski monarhiji, nato pa se je uvedel absolutizem. Parlamentarizem je bil obnovljen leta 1861. V preteklosti so volilno pravico (moških) omejevali z različnimi cenzusi – na primer premoženjskimi in izobrazbenimi. Šele kasneje so uvedli splošno volilno pravico – sprva seveda le za moške.
[Na današnji dan]
‼️"Pomemben korak k enakopravni in solidarni družbi je bila tudi uzakonitev volilne pravice žensk, za katero so se ženske borile že pred, izborile pa so si jo med drugo svetovno vojno.‼️⭕️ Splošna volilna pravica je bila uveljavljena že od leta 1942. pic.twitter.com/jCI6q1bxmy
— Ženski forum SD Celje (@ZenskiforumSDCe) August 11, 2021
V socializmu ni bilo demokracije
Pomembno je tudi, da je volilna pravica svobodna, kar pomeni, da se volivci lahko svobodno opredeljujejo ter da jih pri tem nihče ne ovira niti ne vpliva na njihovo odločitev. S tem je povezana tudi tajnost glasovanja. Do razpada Avstro-Ogrske monarhije, so imele volilno pravico tudi ženske, če so bile davkoplačevalke. V določenih primerih sicer niso glasovale osebno, ampak je glasoval njihov pooblaščenec. Konec decembra 1918 so razglasili Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev, v kateri so leta 1920 uvedli splošno (moško) volilno pravico, ženske pa volilne pravice niso dobile. Leta 1929 se je začelo novo obdobje, kralj Aleksander I. Karađorđević je razpustil parlament in uvedel diktaturo. Kraljevino SHS je preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo. Leta 1931 je izdal oktoirano ustavo in uvedel navidezni parlamentarizem. V povojni Jugoslaviji je šlo le še na slabše. Volilni sistem se je razvijal v smeri predstavništva in ne ljudstva kot celote, kar je pripeljalo do tako imenovanega delegatskega sistema. Leta 1942 naj bi se z odlokom izvršnega odbora OF sicer uveljavila ženska volilna pravica – a čeprav so bile leta 1944 načeloma volitve tajne, volilna pravica pa je bila splošna in enaka, ne moremo govoriti o volitvah in volilni pravici v demokratičnem oziroma sodobnem pomenu besede, saj volivci niso imeli praktično nobene izbire.
Prve svobodne volitve smo imeli šele leta 1990
“Splošna volilna pravica je bila vklenjena do cvetne nedelje 8. aprila 1990. Za ženske, moške in vse tiste vmes,” je pod objavo Socialnih demokratov spomnil Frenk Mate, podobno tudi Stane Kavčič, ki je zapisal: “Kakšne volitve so bile v Jugi, kjer nisi imel nobene izbire na volilnem lističu. To je bil samo nateg za bedake. Pa neprestano neki referendumi za samoprispevek, ki so bili čudežno vedno izglasovani, čeprav je bil folk proti. Prve svobodne volitve smo imeli v samostojni Sloveniji.” Alojz Kobe pa je v dokaz dodal še dokument, ki razkriva, kako si je zločinska komunistična partija predstavljala “volilno pravico”. “Tudi hitre likvidacije partizanov in vseh, ki so mislili s svojo glavo,” je še vprašal. Dokument iz leta 1943 namreč govori tudi o načrtih, kako narediti 100 odstotno čisti komunistični kader. “Vse one, kateri ne vejo nič o zgodovini komunizma in nimajo zanimanja za to, se jih likvidira,” je naročeno v dokumentu.
Sara Bertoncelj