V središču Ljubljane je potekal nov shod upokojencev, ki zase zahtevajo dostojnejše pokojnine. Upokojenci so se zbrali na Trgu republike, kjer se je vreme razjasnilo. Vodja protestnega gibanja Pavel Rupar je ocenil, da se je zbralo 23 tisoč upokojencev, ki zahtevajo dostojnejše življenje. Šlo je že za 9. veliki shod za višje in pravičnejše pokojnine v organizaciji Društva 1. oktober. V društvu trdijo, da se pravice upokojencev niso izboljšale. Nasprotno, poslabšale so se.
Tudi tokrat se je začel shod s sprehodom po središču Ljubljane. Upokojenci so se odpravili do vladne palače, kjer sedaj vzklikajo: “Lopovi, lopovi, lopovi”. Upokojenci so pred vladno palačo zavrnili zadnje napovedi vlade o uskladitvi pokojnin.
“Robert Golob, ko ste zaprli vrata upokojencem, ste ostali na napačni strani. Čas je, da prenehate uničevati Slovenijo in življenja upokojencev. Začnite s pripravo svojega odhoda,” je povedal Rupar pod Golobovo pisarno.
Za kratek čas so se ustavili pred ljubljansko dramo, kjer skandirajo: “Vlada, dol! Vlada, dol!” Odpravili so se naprej mimo Uršulinske cerkve in Kongresnega trga proti Državnemu zboru in Trgu republike. Shod poteka ob glasbeni spremljavi harmonike in Bolera. in številnih zastav. Na čelu kolone hodi Pavel Rupar.
Kmalu so prispeli pred Državni zbor.
Na shodu je najprej spregovoril predstavnik Društva 1. oktober Andrej Peterle. Povedal je, da se upokojenci združujejo, ker iščejo svoje pravice. “Zbrali smo se, ker smo nezadovoljni s stanjem v državi. Ker opozarjamo na slabe razmere življenja upokojencev in vsak dan večjega števila ljudi, ki ne zmoremo več niti osnovnih življenjskih stroškov,” je povedal zbranim. Iz množice je bilo slišati glasove, ki so potrjevali njegove besede. Na protestu je pozdravil tudi prisotne kmete, upokojence, ki se protesta niso mogli udeležiti. “Tudi za njih se borimo,” je vzkliknil in napovedal, da bodo vztrajali do poprave krivic in vrnitve dostojanstva. Nato je pozval prisotne, naj se z aplavzom spomnijo vseh, ki trpijo zaradi raka v bolnišnicah.
Na Trgu republike je nato zadonela slovenska himna. Ob glasbeni spremljavi je prepeval tudi Pavel Rupar.
Pred mikrofon je nato stopila osrednja govornica shoda dr. Tina Bergant. “Prihaja zima. Zima je lahko prekrasna. Bela s snegom, ki škriplje pod nogami in puhasta, da letijo snežinke pod modro nebo. Je lahko tudi ostra in ščiplje v lica, a potem v kristalno jasni noči z zvezdami sije močno in svetlo. A letošnja se je začela drugačna. Temačna je in hladna. Včeraj so padla v Ljubljani prve snežinke. Prav nič puhaste in kristalne, pač pa mokre in težke. Vse so razmočile in nas napolnile z neprijetno vlago in mrazom, to je tak hlad, ki seže do srca,” je v poetičnem stilu začela svoj govor.
“Ampak mi se ne damo. Mi smo danes tu!,” je dejala. Povedala je, da zbrani niso halucinacija vladajočih, temveč ljudje, ki jim ni vseeno. “Želimo boljše življenje za vse nas. Nekaterim je zares težko. Splošna draginja, ko si ljudje trgajo od ust, zapirajo radiatorje in se toplo oblačijo, da kaj prihranijo. Poplave, ki še sedaj niso sanirane in vnašajo obup med nas. Ljudje, ki živimo ob rekah in s tesnobo gledamo to sivorjavo valečo reko in ko se oglasijo ponovno alarmi… kljub temu vztrajamo in ostajamo.”
Spomnila je na vladno uskladitev pokojnin in željo oblastnikov, da ji upokojenci za to ploskajo. Gre za zakonsko obvezo vlade, zato je dejala: “Ne, ne moremo ploskati za to, kar je zanje obvezno”. Rekla je tudi, da ne morejo ploskati, saj je inflacija visoka, kar občutijo na koncu meseca. Spregovorila je tudi o obupnih razmerah v slovenskem zdravstvu. Številni so še vedno brez osebnega zdravnika, čakalne vrste pa se podaljšujejo. Spregovorila je tudi o zadnji potezi ministrice za zdravje, ki bi rada zdravstvenim delavcem odredila prisilno delo.
Za mikrofon je nato poprijel še en predstavnik Društva 1. oktober in sicer Igor Černoga. “Življenjski standard je večini upokojencev padel in to tako, da si nekateri ne morejo privoščiti niti osnovnih življenjskih potrebščin. V kakšni državi mi pravzaprav živimo? V takšni, kjer se ne ve, kdo pije, kdo plača. Toda mi dobro vemo, kdo pije in kdo vse to plača. Tovariši, ki se napajajo in nažirajo na naš račun, so tako ali drugače na krmilu že 80 let. Zato pa je tako.”
“Ne smemo pozabiti na njihove trote v koaliciji, v nevladnih organizacijah, na RTV javni hiši, v prosveti in v slabi, tisti slabši javni upravi,” je povedal in dodal, da ko upokojenci zahtevajo skromno povišanje pokojnin ali vsaj pošteno uskladitev pa jih ignorirajo. Černoga je pripravil izračun, s katerim je dokazal, da bi upokojenec prejemal veliko boljšo pokojnino, če bi sam varno varčeval, v primerjavi s trenutnim pokojninskim sistemom, ki za večino producira mizerne pokojnine.
Naslednja je spregovorila Jožica Voler iz Luč. V Lučah so poplave naredile velikansko škodo. “Prihajam kot glas vpijočega v puščavi, da povzdignem svoj glas za vse krivice, ki v našem času godijo slovenskemu narodu. Dragi gospod Robert Golob in vsi njegovi somišljeniki. Draga predsednica Nataša Pirc Musar, tukaj smo vaši ljudje! Pošteni, delovni, pridni Slovenci, ki smo in mnogi še danes skrbimo za blaginjo Slovencev, ki nam jo vsak dan bolj kradete,” je vzneseno povedala.
Spregovorila je tudi o teoriji spola, ki ji je trenutna vlada na široko odprla vrata. “Sem mati štirih otrok in jaz nisem starš številka 1. Moj mož ni starš številka 2. Najini otroci niso številke o 1 do 4 ampak imamo vsi prelepa slovenska imena. Moje ime je Jožica, mojemu možu je ime Igor. Glasno in jasno vam povem, samo dva spola sta, moški in ženski spol. Vi pa v ustavo Republike Slovenije pišete, da je spolov več. Vsi poznamo drugače usmerjene ljudi. Imamo jih radi in jih spoštujemo, toda 1 odstotek LGBT agende želi z vašo pomočjo uničiti tisočletno družinsko ognjišče,” je povedala.
Izrazila je svojo nestrinjanje s tem, da se otroke v osnovnih šolah poziva, naj se odločijo, katerega spola so: “Ustvarili boste psihične bolnike,” je zatrdila. Povedala je še, da je proti splavu, ki ubijajo otroke, kot skupek celic in proti evtanaziji, ki pod pretvezo skrbi za bolne ubija ljudi, namesto, da bi jim dali dostojne pokojnine in oskrbo na domu.
Zadnji govorec shoda je bil Pavel Rupar. “Prišli smo v čas, ko se moramo presneto zamisliti, kako do novega leta. Kako potem čez zimo naprej. Včeraj ste prejeli sramotno miloščino v višini od 7 do 15 evrov za cel mesec, kar zadošča za morda malo več kot tri kile kruha. Sramota, gospod Golob, sramota,” je vzkliknil.
“Več nas je zbranih, kot na 8. shodu. 23 tisoč nas je danes. Hvala vsem, ki ste prišli. Tu so ljudje, ki z dobrim srcem privoščijo vsem zadostno in zadovoljivo življenje,” je povedal.
“Povem vam, tam v državnem zboru, na Gregorčičevi in pri gospe predsednici, ta moč nastaja iz srca. Ta moč nastaja iz želje, ta moč nastaja iz situacije, v katero ste pahnili upokojence in ta situacija je odraz našega zborovanja. Še več nas bo!,” je vzkliknil. Nadaljeval je v energično, zbranim je zastavil vprašanje, zakaj se na shodih, ki jih obiskuje na deset tisoče ljudi, pojejo slovenske pesmi, vihrajo slovenske zastave. Odgovoril je sam: “Zato, ker se borimo s srcem za naše pravice, zato, ker je tu Slovenija in zato, ker tu državljani in ljudje, ki živimo za to državo. Tudi zato smo tu.”
“Gospod Golob, vsi v vladi, predsednica države, predsednica državnega zbora, nam, upokojencem ste zaprli vrata za pogovore. Nič vam ne bi naredili, nič vam ne bi očitali, zgolj zahtevali bi to, kar nam pripada. Zaprli ste nam ta vrata, ampak nekje pa ste se zmotili. Tako ste si pa na drugi strani zaprli še ena vrata. Ven ste se vrgli. Samo še čas, malo časa rabimo, da boste vi ostali na cesti, da boste vi ostali tam, kamor ste poslali nas. Ne boste dolgo,” je napovedal.
Prireditev se je nadaljevala z narodno pesmijo “Slovenija, od kod lepote tvoje”. Rupar je nato pozdravil še vse sodržavljane iz nekdanjih jugoslovanskih republik. K mikrofonu je povabil Suada Muslimovića. Uvodoma je povedal, da je v Slovenijo prišel iz Bosne. “Tu smo si ustvarili družine, prijatelji smo in želim si le, da bi nam bilo boljše, kot nam je. Prepričan sem, da tako slabo, kot je sedaj, ne sme biti več dolgo,” je dejal.
Spomnil je na sramotni dodatek k pokojnini, ki ga je upokojencem naklonila oblast: “Pri pokojnini 500 evrov to pomeni dva kilograma kruha. Rad bi vam sporočil, da je vse več upokojencev, ki ob takih dodatkih, ki so v posmeh nam vsem, razmišljajo tudi o tragičnem koncu.”
“Povedal sem vam, da prihajam iz nekdanje Jugoslavije, ki jo je takratna politika komunizma pahnila v bratsko morilsko vojno in ta ista politika komunizma je sejala sovraštvo, revščino in smrt. Mnogi so bili ob osamosvojitvi tu. Nekateri so špekulirali z državljanstvi in ti danes živijo boljše kot tisti, ki smo z vami osamosvajali Slovenijo. Še spomenik so jim postavili. Takih je komaj nekaj deset tisoč, tukaj pa smo ljudje, ki smo Slovenijo za svojo mater in domovino, smo jo pomagali graditi v slogi z matičnim narodom, poslušali tudi žaljivke, a tudi upali, da smo na prvi poti dostojnega življenja,” se je spominjal.
Nadaljeval je, da se po dveh letih vlade Roberta Goloba marsikdo sprašuje, če morda ni več normalen. “Tu preživljamo komaj vredno življenje,” je dejal in dodal, da nikomur niso zaostale pokojnine kot tistim iz “bivše juge”. Bili so namreč skromni delavci z minimalno plačo, danes pa komaj živijo iz meseca v mesec.
“Na vseh shodih doslej smo se združili kot opeharjeni, ponižani, razočarani, brez dostojnih pokojnin, pridni in strpni ljudje, ki si zaslužijo svoj del slovenskega sonca. Društvo Inštitut 1. oktober in nastajajoča stranka Glas upokojencev, pod vodstvom gospoda Pavla Ruparja nas sprejema z odprtimi rokami in odprtim srcem. K sodelovanju smo vabljeni vsi, brez izjem. Srbi, Hrvati, Bošnjaki, Bosanci, Makedonci, Črnogorci, Lale iz Vojvodine, Kosovarji, Albanci, Romi in vsi, ne glede na religijo in politično opredelitev,” je bil jasen.
Več nas bo, močnejši bomo, je dejal. Spregovoril je o mnogih mladih, ki jih je zavedela ideologija skrajne levice, ki jo oblast hrani z davkoplačevalskim denarjem.
“Spoštovani vladajoči, danes lahko delate kar hočete, ampak ne boste dokler hočete. Ne boste več dolgo! Naš čas prihaja!,” je vzkliknil.
Ž. K.