Včerajšnji zbor upokojencev je bil prvi res spontani izliv jeze državljanov po letu 2019, ko so ljudje protestirali proti Šarčevi vladi. Politkolesarski protesti so bili seveda protesti etablirane leve politike, ki je s sabo potegnila skrajno levo levičarsko ljubljansko sceno (to je priskrbela članica koalicije KUL, skrajno leva stranka Levica). Na protestu upokojencev ni bilo etablirane politike – ne tistih z desne, še manj pa tistih iz leve, ki nam vladajo, kljub temu, da je bil povabljen tudi predsednik vlade Robert Golob, ki se je sicer udeležil “stavke pacientov” – protesta globoke države stavke, pod vodstvom Jaše Jenulla in globokožepnega in globokodržavnega Dušana Kebra. Pa tudi večinskih medijev ni bilo na spregled. Še več – večji tiskani mediji se še danes pretvarjajo, da do protesta sploh ni prišlo.
Če so bili vsakotedenski petkovi ekscesi v času Janševe vlade tema za naslovnice in prve prispevke v večernih oddajah, tudi če se je zbralo več novinarjev kot protestnikov, pa očitno med večjimi medijskimi hišami vlada moratorij na poročanje o včerajšnjih protestih na pobudo iniciative Glas Upokojencev.
Na protestni shod so sicer vabljeni tudi premier Robert Golob, predsednik Zdusa Janez Sušnik, koalicijski poslanci, ki se podobnih shodov radi udeležujejo, in predstavniki sorodnih ljudskih iniciativ. A sta oba vabilo odklonila. Rupar in Sušnik sta se v torek soočila v Odmevih, debata je bila precej burna, na koncu je Sušnik celo golobovsko povedal, da je zadovoljen s svojo (nadpovprečno) plačo, zato ne bo protestiral.
Kako so se odzvali tiskani mediji?
“Veliki trije” dnevniki – Delo, Večer in Dnevnik protest upokojencev povsem igrorirajo. Delo na naslovnici poroča o koalicijskem vrhu, na Dnevnik isto temo z udarniškim naslovom naravnost iz leta 1945: “Višje plače, dostopnejša stanovanja!”
Večer pa kar o dr. Eriku Breclju, ki je trenutni medijsko-oblastni koaliciji postal sprejemljiv, potem ko ga je Golob umiril tako, da ga je dal na čelo strateškega sveta za zdravje.
Upokojenci, ki so na kongresni trg prišli pokazat svoje položnice in izpisne ZPIZ-a, so očitno drugorazredni državljani. Tudi če se jih zbere več tisoč in napolnijo Kogresni trg tako kot leta 1988 se mediji grozljivo usklajeno kolektivno odločijo, da o njih ne bodo poročali. Še več – če že poročajo, bodo naredili vse, da se protest predstavi kot desno-političen.
Večerni 24ur je o protestu poročal, a le v smislu, da gre za politični protest, češ, Pavle Rupar je bivši poslanec SDS, množica pa je bila navdušena nad direktorjem Nova24TV Borisom Tomašičem (katerega v očitno fatalnem strahu do reklamiranja druge strani medijske krajine niti ne upajo omeniti z imenom in priimkom).
A včerajšnji protest je bil eden redkih, kjer ni bilo niti enega trenutnega politika. Šlo je za spontani protest spregledanih, nezadovoljnih, zafrustriranih državljanov, ki jim je dovolj, kako jim mediji in predsednik vlade govorijo, da je vse v redu, njim pa zmanjka za položnice za energijo (na koncu pa morajo z nižjo januarsko pokojnino dokapitalizirati državni Gen-I, ki je prej leta tolkel milijonske dobičke). Vsakemu loncu enkrat dvigne pokrov in tudi slovenskemu narodu je. Očitno v ozadju poteka vse-državna medijska akcija pro-vladnih večinskih medijev, da protest ignorirajo oz. vsaj zrelativizirajo za političnega.
Spomnimo, ko so vsak petek po Ljubljani strašili podivjani anarholevičarji, niso na 24ur, RTV in večinskih tiskanih medijih imeli nobenih pomislekov o tem, da gre za politično inscinirane protikoronske, protivladne proteste, ne glede na to, da so se jih redno udeleževali vsi predsedniki opozicijskih strank in njihovi strankarski aktivisti.
Protesti morajo potekati tako dolgo, da jih bo nemogoče spregledati
Očitno navadni državljani ne bomo imeli medijske spremljave, tako kot skrajno levi aktivisti, ki so protestirali sredi pandemije koronavirusa, delali škodo po mestu ter napadali novinarje. Sprijazniti se bo treba, da se bodo prave spremembe zgodile izven korporativnih medijev, katerih edina motivacija je, da obstoji koruptivna leva oblast, pod katero lahko ohranjajo svoj tržno povsem nevzdržen poslovni model. Protesti “drugorazrednih” se bodo morali nadaljevati tako dolgo dokler jih mediji enostavno ne bodo več mogli spregledati.
Če pridejo na eksibicionistične predstave “raziskovalnega inštituta” 8. marec in “stavko pacientov”, kjer je (v obeh primerov) novinarjev več kot samih protestnikov, potem bomo prej kot slej prišli do točke, ko ne bodo mogli več spregledati več tisočglave vsakotedenske množice nezadovoljnih, saj jih bo pred njimi opazila kar Evropa. Navadni državljani pač nismo otroci vrhovnih tožilcev in pomembnih komunističnih urednikov. Svojo svobodo si bomo morali izboriti sami.
Kaj zahtevajo v inciativi?
Andrej Žitnik