Veliko staršev se sprašuje, kako priti v pristni stik oziroma kontakt z otrokom. Veselje in srečo morda zlahka opazimo, pa vendar – ali prepoznamo tudi njegovo stisko in hrepenenje? “Sama fizična bližina staršev otroku ne pomeni veliko; tisto, kar je najbolj potrebno, je čustvena prisotnost,” razlaga Tatjana Verbnik Dobnikar, socialna pedagoginja in gestalt družinska terapevtka.
V današnjem načinu življenja, ki nas s svojim tempom pogosto odtujuje od nas samih, je navezati stik z otrokom brez zavestnega vlaganja energije zelo težko. “Starš, ki želi navezati pristni stik z otrokom, mora najprej znati najti kontakt s sabo – vedeti, kaj misli in čuti, poznati svoje potrebe in želje,” iz svojih dolgoletnih izkušenj v šolstvu in terapevtski praksi razlaga Tatjana Verbnik Dobnikar.
Otrok ni pomanjšan odrasli niti ni moj podaljšek
Pri vzgoji otroka je težko najti mejo med tem, da je otrok drugi in da ga vodimo, vzgajamo. “Kontakt je nekaj, kar je med dvema, nenehno se vzpostavlja in razstavlja. Staršem se pogosto dogaja, da ne vidijo, da je otrok nekaj drugega kot oni sami. Otroka čutijo kot del sebe oziroma kot nek podaljšek sebe … Otrok ni pomanjšan odrasli niti del mene,” pojasnjuje Verbnik Dobnikarjeva. Pravi, da se to kaže predvsem v stavkih, kot so: “Glej, kaj mi dela …, Kako se mi obnaša …, Jaz ga nisem tako vzgajala …, Kaj bodo drugi rekli …, Ne moreš tako misliti …, To, kar čutiš, ni v redu, moraš drugače …”
Otroka se ne sme videti in slišati
“Bodi miren, tiho in priden …” Otroka se ne sme videti in slišati. Otroci najbolj hrepenijo po stiku s staršem, po odzivu, po zanimanju. Največkrat potrebujejo nekoga, ki bi jih pogledal v oči in se resnično zanimal za njih. “Ali je bil starš odsoten ali pa je bil prisoten, pa otrok ni bil viden,” največjo bolečino in hrepenenje majhnih in velikih otrok opisuje Tatjana Verbnik Dobnikar. Otrok poskuša pridobiti pozornost starša tako s pridnostjo kot nagajivostjo.
Pridnost otroka sama po sebi ne sporoča, da je otrok v redu in da se dobro počuti. Verbnik Dobnikarjeva pravi: “Starši bi morali gledati, ali imajo otroci iskrive oči, ali je njihovo telo živahno, ali so gibljivi, ali izražajo veselje do kontakta, do življenja. Če tega primanjkuje, je potrebno biti pozoren, kaj se dogaja z otrokom.”
Anja Dangubič