Na današnji dan obeležujemo 16. obletnico smrti dr. Jožeta Pučnika, ki je nedvomno predstavljal pogonski motor osamosvojitve Slovenije. Gre za človeka z veliko začetnico, za katerega mnogi radi zamolčijo, da ravno on predstavlja očeta slovenske države, saj to vlogo zmotno pripisujejo zadnjemu predsedniku Komunistične partije Slovenije Milanu Kučanu. Nedvomno nam bodo za vedno ostale v spominu njegove zgodovinske besede, ki jih je izrekel na plebiscitni dan, 23. decembra 1990: “Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo!” Delegacija SDS, ki jo je vodil evropski poslanec dr. Milan Zver, je na današnjo obletnico smrti očeta slovenske države dr. Jožeta Pučnika na njegov grob položila cvetje. Pridružila sta se jim tudi sin dr. Pučnika Gorazd Pučnik in župan Občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar. “Dr. Jožeta Pučnika so krasile vrednote, za katere bi bilo dobro, da bi krasile vse nas. Ne samo tiste, ki smo aktivni politiki, ampak tudi vse državljane,” je dejal dr. Zver.
Dr. Pučnik, ki je v Nemčiji umrl na današnji dan leta 2003, je bil po izobrazbi doktor filozofije in sociologije ter profesor svetovne književnosti, po političnem prepričanju pa evropski demokrat in nasprotnik slehernega totalitarizma. S svojim delovanjem je odločilno vplival na razvoj Slovenije v svobodno in odprto družbo.
Potem ko je dr. Pučnik na Univerzi v Ljubljani diplomiral iz filozofije in svetovne književnosti, je bil leta 1958, v času komunistične Jugoslavije, zaradi svojih člankov obsojen na devet let zapora, leta 1964 pa še na dve leti zaporne kazni. Po izpustitvi se je napotil v Nemčijo, kjer se je preživljal s priložnostnimi deli. Ker mu je bila ob aretaciji v Ljubljani diploma odvzeta, je v Hamburgu znova začel študirati filozofijo, sociologijo in pedagogiko ter leta 1971 tudi doktoriral. Na univerzi v Lüneburgu pa je vse do leta 1989 delal kot višji akademski svetnik.
V Novi reviji je formuliral zahteve po večstrankarskem parlamentarnem sistemu
Sredi osemdesetih let je pričel ponovno objavljati članke v Novi reviji, preko katerih je formuliral zahteve po večstrankarskem parlamentarnem sistemu. Ko se je konec osemdesetih vrnil v Slovenijo, je postal osrednja osebnost demokratičnega vrenja, zato se ga je enopartijski sistem ponovno lotil in zoper njega je bil znova vložen predlog za kazenski pregon. Vendar se je jugoslovanski režim vdal pritiskom s strani opozicije.
Dosegel povezovanje demokratičnih sil
Pučnik je prispeval k ustanovitvi Socialdemokratske stranke, v času od novembra 1989 do 1993 pa je bil celo njen predsednik. Leta 1989 je postal predsednik Demokratične opozicije Slovenije DEMOS, ki so jo sestavljale nekomunistične stranke in ki je aprila 1990 dosegla zmago na prvih svobodnih in večstrankarskih volitvah. Pri tem je potrebno pripomniti, da je vladna koalicija Demos zaslužna za osamosvojitev Slovenije, demokratizacijo institucij in pravnega sistema, kar priča o njeni izjemni pomembnosti.
V času pred osamosvojitvijo so bili sicer Slovenci kot narod enotni, kar pa ni bilo mogoče trditi tudi za slovensko politiko. Predsednika Demosa dr. Pučnika so namreč diplomatsko zelo nepravično obravnavali, ko je s sestanka poslanskega kluba Demosa v Poljčah 9. novembra 1990 šel na neko zborovanje in oznanil, da bomo šli Slovenci še pred božičem na plebiscit. Takratni predsednik predsedstva Milan Kučan je naslednji dan oznanilo Pučnika komentiral z besedami: “Kdo je Pučnik, da nas bo pošiljal na plebiscit? Demos se je namreč za plebiscit odločil, ker ni bilo politične enotnosti za osamosvojitev.”
Demos se je še pred volitvami zavzel za poenotenje v okviru sprejetja slovenske ustave, za katero pa ni zbral dvotretjinske večine, saj so obstajali nekateri, ki jim slovenska osamosvojitev nikoli ni predstavljala intimne opcije in zato niso želeli prispevati potrebnih glasov. Demos se je zato najprej odločil za izvedbo plebiscita o samostojnosti, nato pa za ustavo. Od tod tudi izvira motiv za krivično obravnavanje dr. Pučnika, ki je to odločitev oznanil. Ko so rezultati anket pokazali, da Slovenci večinsko soglašajo z idejo o plebiscitu, je Demosu na podlagi težavnih pogajanj uspelo doseči dvotretjinsko soglasje za sprejem zakona o plebiscitu, na katerem je slovenski narod jasno izrazil svojo voljo.
Pučnika je leta 1993 pri vodenju stranke nadomestil predsednik največje opozicijske stranke SDS Janez Janša. V obdobju 1992–1996 je svojo politično kariero nadaljeval kot poslanec Državnega zbora Republike Slovenije, prav tako pa je opravljal delo predsednika preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev. Tekom življenja je Pučnik s svojim delovanjem aktivno posegal v slovenski politični prostor in ob tem napisal mnogo člankov, ki so jasno odpirali pot k novi demokraciji. Potem ko se je dr. Pučnik umaknil iz aktivne politike, je ohranjal kritično držo do politike Janeza Drnovška in Milana Kučana in ob tem na ves glas poudarjal krivice, ki so se dogajale v nekdanjem nedemokratičnem sistemu, ki je sistematično kršil človekove pravice in temeljne svoboščine.
Prejel najvišje državno odlikovanje
V znak hvaležnosti in spoštovanja za njegovo delo in za prispevek pri uveljavljanju demokracije in slovenske države je bil leta 1999 dr. Pučniku podeljen naziv častnega predsednika Slovenske demokratske stranke (v njegovo čast so stavbo, v kateri se nahaja sedež stranke SDS, preimenovali v Hišo Jožeta Pučnika), 22. junija 2006 mu je takratni predsednik države posthumno podelil najvišje odlikovanje Republike Slovenije, red za izredne zasluge za njegov življenjski prispevek k demokratizaciji, osamosvajanju in mednarodnemu priznanju Slovenije. Leta 2006 je bil ustanovljen Inštitut dr. Jožeta Pučnika, ki vsako leto v marcu pripravi prireditev ‘Pučnikovi dnevi’.
N. Ž.