“V globalu je bila moč nad celotnim blokom leve sredine izven naših strank in je še danes,” je v intervjuju na javni RTVS poudaril nekdanji predsednik republike Borut Pahor in dal vedeti, da se je s tem problemom soočil v vlogi predsednika vlade.
Borut Pahor zagovarja prepričanje, da so davki pomembni zato, ker omogočajo družbi približno enake možnosti za vse. Priznava, da nima toliko proti temu, da je davčni primež nekoliko večji. Tisto, kar ga moti, je gospodarjenje z javnim denarjem, saj z njim ravnamo na drugačen način kot z zasebnim. Če bi nam uspelo po vzoru skandinavskih držav privzgojiti zavest, da je javni denar še bolj dragocen v smislu njegovega gospodarnega, transparentnega in zakonitega ravnanja, bi si po njegovo uspela tudi politika pridobiti enako avtoriteto.
Davki so previsoki
Kljub temu da je za to, da se servisira javni sektor in omogoča enake možnosti, pa vendarle ocenjuje, da so davki pri nas previsoki. Meni, da bi se lahko naredilo več, da bi bilo davkov manj. V zadnjih letih opazuje trend, ki mu ni najbolj všeč. Javni servis se s svojimi storitvami namreč kakovostno ne izboljšuje, čeprav smo ljudje bolj obdavčeni.
Na vprašanje, kako gleda na prehojeni čas, je uvodoma povedal, da je zanj najlepši čas predstavljal čas slovenske politične pomladi, ker je tedaj kljub nepremostljivim razlikam v slovenski politični atmosferi vladalo neko pozitivno vzdušje. Čeprav tedaj brezpogojnega zaupanja ni bilo in je obstajal različen koncept bodočega razvoja, vključno z vprašanjem neodvisnosti, pa pravi, da je obstajalo zavedanje, da smo se znašli v zgodovinskem trenutku, ki ga ne smemo zamuditi.
90. leta so bila po besedah Pahorja čas, ki je slovenski politiki ponudil možnost, da nadaljuje s konsenzualno politiko, kajti vse politične sile so bile malodane zavezane vstopu v Evropsko unijo in Nato. Obstajalo je zavedanje, da se nihče do te mere ne more igrati v politiki z dnevnimi interesi, tako svojimi kot strankarskimi, da bi ogrozil ta nacionalni cilj. Ko pa je govor o zaslugah vseh, pravi, da je vendarle treba biti pošten in povedati, da je bil Demos tisti, ki je bil na čelu sprememb. Oče slovenske osamosvojitve je bil Jože Pučnik. “Bil je avtoriteta, ki je znal povezati s svojo osebnostjo, s svojo skromnostjo in ponižnostjo. Ostaja svetel vzor,” je poudaril in dodal, da če se leta 1989 Demos ne bi povezal v koalicijo, bi na prvih demokratičnih volitvah zmagala ZKS – Stranka demokratične prenove in bi se poskušalo narediti vse, da bi vse ostalo bolj ali manj po starem. “Nima veliko narodov tako slavne zgodovine v tako zgoščenem času,” je bil jasen.
V zvezi z vprašanjem, kje vidi največje zdrse v zadnjem obdobju, da se je Slovenija začela obračati nazaj v čas, ko sta namesto sodelovanja prisotna izključevanje in polarizacija, je uvodoma pojasnil, da tukaj ne gre le za problem Slovenije, ampak problem, ki je prisoten v zahodnem svetu. Po njegovih besedah se je ta konsenzualna politika, ki upošteva, da so različni interesi, ki se jih skuša uskladiti, spremenila v politiko, v kateri je želja po kompromisu znak šibkosti, in ne moči. Omenil je, da to omogoča rast populizmov, ki gradijo na izključevanju. Do tega je po njegovo prišlo, ker je konsenzualni politiki prav po teh velikih spremembah v Srednji in Vzhodni Evropi z demokratizacijo, odpiranjem, s širitvijo Nata in Evropske unije pravzaprav zmanjkalo sape in je ta politična korektnost postala neverodostojna in ji ljudje niso več verjeli. “Niso več verjeli, da so kompromisi, ki jih sklepajo, res dobri za vse. In moč in glasnost so dobili tisti, ki so govorili proti temu.”
Ogrožajo nas razločevanje, izključevanje, razkol
Poudaril je, da imamo v Sloveniji še eno značilnost, ki jo moramo ves čas upoštevati tudi kot nek opomnik. “Slovenci smo zgradili slovensko samostojno državo s spravo par excellence, vendar je ta nastala na zelo grenki izkušnji narodovega razkola v II. svetovni vojni.” Prav spoznanje, da se to lahko ponovi, je po njegovo zelo vplivalo na to, da se je tudi tisti del, ki v to ni verjel, zelo bal leta 1990 stopiti proti osamosvojitvi. Obstajalo je namreč zavedanje, da bi to lahko pomenilo tudi v primeru dejanskega napada na našo samostojnost možnost ponovitve državljanske vojne. V zvezi z današnjim časom je omenil, da imamo v slovenski politiki še en pojav, ki nas ogroža strateško, to so razločevanje, izključevanje, razkol, ki nastajajo zaradi sovraštva, ki temelji na naših različnih zgodovinskih usodah sredi II. svetovne vojne in po njej.
“Ni nobene potrebe, da bi zdaj znova obujali neka sovraštva med nami zaradi usod, ki so ostale daleč v preteklosti. Jaz ne pravim, da o tem ne smemo govoriti. Nasprotno, videli ste, kot predsednik republike sem o tem veliko govoril, kolikor se je dalo na primeren način, in tudi nekaj naredil glede sprave,” je poudaril in se zavzel za spoštljivo komunikacijo. Ob tem pa je nepokop žrtev iz Macesnove gorice in pobitih Romov iz Iške označil za sramoto ter dal vedeti, da je to slabo za celotno nacijo. Izpostavil je, da je potrebno zavedanje, da Slovenci ne moremo vplivati čisto na vse na tem svetu, na eno stvar smo pa dolžni, in to je skrbeti, da med nami ni takih zamer, ki bi nam preprečile, da bi, če bi proti naši volji prišlo do hudih reči v mednarodni skupnosti, lahko sodelovali skupaj.
Levica se je znova zatekla v prihodnost
Po mnenju Pahorja je problem tranzicijske levice, za katero meni, da je v zatonu, v tem, da je izgubila nek svoj razmislek, potenco, strast, tudi apel za volivce za prihodnost in se je znova zatekla v preteklost na dva načina, da o njej govori in jo varuje. “To je delno povezano seveda tudi z nekaterimi osebnimi usodami iz časa prejšnjega v nov sistem. Desna sredina, se mi zdi, da ni dovolj sprevidela, da je na levi vse manj kapacitete razmislekov o naši prihodnosti, da se vse bolj ukvarja samo z dnevno politiko in skrbi, da je tam, da ne bi bila desna sredina tam. To je njeno poslanstvo,” je navedel in dodal, da se po njegovo prevečkrat tudi desna sredina udobno usede v fotelj in se zateče k stari retoriki. “Je nekaj več svežine, gotovo, je nekaj več pripravljenosti za spremembe, gotovo, ampak se mi zdi, da ne dovolj, da bi danes, ko večina Slovencev verjetno ni zadovoljna z razmerami, rekla, tam imamo alternativo.”
O centrih moči
Ko je voditelj oddaje Možina Pahorju odvrnil, da je iz njegovega izvajanja mogoče razbrati, da je problem leve sredine tudi v tem, da tisti, ki vladajo, pravzaprav ne vladajo, je nekdanji predsednik na to odgovoril pritrdil. “To je bil tudi moj problem. Spoznal sem ga seveda šele, ko sem nastopil funkcijo predsednika vlade. Da pravzaprav nisem bil jaz tisti, ki je določal stvari. Ne morem reči, da ne vse, nekatere gotovo, ampak v globalu je moč nad celotnim blokom leve sredine bila izven naših strank in je še danes.” Misli, da je znak, da prihaja do tega zatona, tudi ta, da ti centri sami doživljajo nek zaton moči. “Če pogledate recimo eno od strank, lahko ugotovite, da je pravzaprav presenetila ena od vodilnih strank s svojo lojalnostjo poslancev. Po navadi so centri moči, če so mislili, da je treba zlomiti levosredinsko vlado in jo zamenjati z novo levosredinsko vlado, poskrbeli za razkol v poslanski skupini.” To se je dogodilo tudi njemu.
NE zamudite ekskluzivnega intervjuja z bivšim predsednikom to nedeljo. @BorutPahor odkrito tudi o tem, da so centri moči,ki obvladujejo leve stranke izven teh strank. Še vedno… pic.twitter.com/7wmWZtu19U
— Jože Možina (@JozeMozina) May 31, 2025
Na vprašanje v zvezi s strici iz ozadja, kdo so in kaj počnejo, je povedal, da je del te moči povezan s tranzicijo iz prejšnjega sistema v ta sistem. Povedal je, da je pri nekaterih, ko je prišlo do spremembe, obstajal strah. “Na ta strah se je usedla ta struja ljudi, ki je želela ohraniti svojo moč in jo na nek način s tem strahom in skrbmi ohranja še danes. Če vi danes poslušate retoriko recimo leve sredine, boste videli, da je pravzaprav njihov glavni slogan “Važno je, da smo mi tukaj, da ni Janez Janša“.” V zvezi s centri moči je poleg politične in gospodarske moči še omenil, da so imeli obveščevalne službe in to, kar je ostalo po njih. Imeli so znanstva v tujini, imeli so medije in denar. “Sčasoma so ljudje opazili, da ti centri moči lahko razpolagajo z nekimi ukrepi, s katerimi institucije ne morejo, in so se začeli zatekati k centrom moči, ne institucijam. In to je v tridesetih letih privedlo do tega, da imamo šibke institucije in močne centre moči.”
Meni, da je eden od razlogov, da nas danes prehitevajo Čehi, Poljaki, Balti, da smo v začetku 90. let pravzaprav vsi skupaj kupili to tezo o gradualizmu, da ni dobro preveč rušiti, če ne moremo hkrati tudi graditi. “Predolgo smo ostali pri tem, pravzaprav glavnih struktur prejšnjega sistema nismo modernizirali, nismo jih usposobili za tržno ekonomijo, za zahodni svet, za globalni svet.” Pravi, da nismo sposobni večini Slovencev povedati, da čeprav si želimo socialno državo, ki skrbi za javne službe, je zasebni sektor nekaj dobrega, saj se tam rojevajo nove stvari, zamisli, četudi imamo malo bogatejše ljudi, to ne ogroža drugih. “Da je vredno dati tem ljudem, ki znajo, ki zmorejo, priložnost. Ne jih ovirati, ne jih stigmatizirati. Kaj je potrebno danes zdravnike zmerjati z zaslužkarji? Zdravniki so vendarle študirali leta in leta, opravljajo delo, ki ga noben drug ne zna. Od njih smo odvisni, ko zbolimo.”
Dogajanja v Gazi ne bi označil za genocid
V intervjuju je tekla beseda tudi o predsedničinem govoru. Rekel je, da se s povedanim strinja, da pa sam tega, kar se dogaja v Gazi, ne bi ocenil za genocid. “Torej, vsi smo zgroženi nad nesorazmernostjo ukrepov, ki jih izraelska vlada izvaja za to, da bi opravila
s Hamasom. Pozabljamo, da ta Hamas še vedno zadržuje nedolžne izraelske talce. In kljub poskusom, da bi prišlo v dogovorih med Hamasom in Izraelom ob posredovanju Združenih držav in Katarja do nekega razpleta tega vprašanja, še vedno ni pripravljen izpustiti nedolžnih žrtev. Za to pa seveda palestinsko ljudstvo v Gazi plačuje strahovito in nesorazmerno ceno,” je izpostavil in dodal, da to ravnanje obsoja, a da poteka sodni postopek, preiskovalni postopek, ki ugotavlja, ali gre tam za vojne zločine. “Ali bo šlo celo za zločine zoper človečnost? Morda. Ampak predsednica je šla zelo daleč in je to ocenila za genocid. Jaz tako daleč ne bi šel,” je bil jasen.
V zvezi z vojno v Ukrajini je povedal, da imamo jasnega agresorja in jasno državo, ki brani svoje ozemlje in svojo suverenost. “Dokler se ta država brani in pričakuje neko pomoč in solidarnost in mi vidimo razloge za to, da ji pomagamo, ji moramo pomagati tako, da delamo bolj ali manj vse stvari tudi v soglasju z njo. In je treba biti pri iniciativah, zlasti ko gre za sodelovanje z drugo agresorsko stranjo, izjemno previden,” je pojasnil.
Ž. N.