V zadnjih dneh smo bili priča nečemu, čemur bi večino človeške zgodovine rekli “veleizdaja Makedonije”. Pardon, Severne Makedonije. Makedonije ne uporabljam kot primera, ker je, kot sem že na mnogih krajih zapisal, moja mama Makedonka. Jaz z Makedonijo nikoli nisem imel ničesar in tudi mama mi ni dajala vtisa, da bi si ona želela, da bi kaj imel. Pri meni ni nobenih čustev.
Kar pa je res, je to, da sem ob njej in vsakih nekaj let ob njenem bratu, odraščal ob novicah iz Makedonije o odnosu med Makedonci in “manjšinskimi Albanci”. Da se povsem razgalim: Seveda je perspektiva, ob kateri sem odraščal, perspektiva povprečnega, dobronamernega, dobrovernega, morda do neke mere naivnega, čeprav visoko izobraženega in inteligentnega VMRO – jevca, kakršen je mamin zdaj že pokojni brat bil. Tako se moram razgaliti, ker je jasno, da levi mediji VMRO, podobno kot SDS v Sloveniji ali HDZ na Hrvaškem, imenujejo pejorativno “nacionalistično stranko”. In ker je jasno, da so se nekateri VMRO-jevci skozi leta, kot je, zdi se, neizogibno praksa v vseh večjih strankah širom sveta, moralno kompromitirali, s tem posredno moralno kompromitirali tudi VMRO.
In ja, vem, da je VMRO v preteklosti prav tako bil prisiljen mešetariti, špekulirati z glasovi in sklepanjem koalicij z Albanci. In da so od lani do letošnjih volitev zapravili priložnost, če uporabim nogometnoliko metaforiko, ki jim jo je kot izjemni vezni igralec “nastavil” slovenski strokovnjak Laris Gaiser – Zaeva poslati v večna lovišča. Zaradi omahovanja, neodločnosti, špekuliranja in gotovo tudi zaradi osebnih interesov nekaterih pred interesi stranke in makedonskega naroda. Ko govorim o izdaji, govorim kakor da med dobrovernim narodom, njegovimi interesi in resnico obstaja nek diskurz. Neka debata. Kjer odmislim dominantno politiko, medije, slamnato politično kuliso. Vedoč, da je to teoretsko sporno.
Ko sva se v začetku devetdesetih še kot majhna pobčka, jaz in moj soigralec albanskega rodu, vozila z mojimi starši na nogometni turnir, je mama vprašala soigralca, kam gre na počitnice. Njegov odgovor je bil, da v Albanijo. Ko ga je mama vprašala, kam točno, je odgovoril: “V Prištino.” Na Kosovo. Ki je tedaj še bilo trdno srbsko, ne albansko. Niti ne 20 let kasneje je dejansko postalo albansko in s tem “druga Albanija”. To ne bi bilo izvedljivo brez “mednarodne skupnosti” in njene naklonjenosti tej ideji in njenega pritiska na Srbijo, tudi z bombardiranjem Beograda. In ko vzamete to v obzir, razumete, da so strahovi Makedoncev, kakršne sem v svojem stricu prepoznaval skoraj pred tremi desetletji, upravičeni. Da je bilo vse, o čemer so potem progresivci v devetdesetih govorili, da je pretirano, da je spolzka strmina, ki jo je šele potrebno dokazati – res. Če je bila strmina, je bila izjemno spolzka in danes jo že lahko označimo kot plaz. Makedonija bo dobila, česar si moj pokojni stric ni želel zamišljati, a se je tega po tihem bal kot hudiča, svojega prvega predsednika vlade albanskega rodu.
Kot Makedonec imate Zaeva, Soroša, mednarodno skupnost, sestavljeno iz ameriške globoke države in proglobalistične evropske birokracije, ki to izdajo vidi kot progresivno…Več ne potrebujete. Veste, da je z vašo državo in z vašim narodom…Najverjetneje konec.
Makedonija me plaši – zaradi Slovenije
Kot rečeno v uvodu…Žal mi je maminih sorodnikov, toda do Makedonije ničesar ne čutim. Makedonija je ime nečesa, kar mi povzroča skrbi in me plaši v povezavi s Slovenijo, Slovenci in evropskimi narodi nasploh. Makedonija ima največje ameriško veleposlaništvo na teh prostorih, Makedonija ima kot svoje vplivne rezidente nekatere ameriške podjetnike, naklonjene mešetarjenju s človeškimi usodami v imenu interesov ameriške globoke države in evropskih globalistov (napraviti je potrebno distinkcijo med ZDA in ameriško globoko državo, v kateri je Trump tisti, ki se do neke mere, po svojih močeh, trudi ameriško vlado narediti bolj neodvisno od omenjene globoke države). In Makedonija je drugi primer, za Srbijo, kajti sprega omenjenih globooligarhov lahko kot narodu: v imenu prava in človekovih pravic odvzame zemljo. Vsili zate in tvoj narod uničujočo demografsko in priseljensko politiko. Spremeni tvojo ustavo, češ, da tvoja ni dovolj napredna. V skladu s pravom in pravičnostjo, kjer je po teh ljudeh vse omenjeno združeno v eno v njihovem pogledu na človekove pravice. V čem je problem s tem pogledom na človekove pravice, si lahko pogledate v mojem pogovoru z Dr. Igorjem Pribcem:
https://www.youtube.com/watch?v=f1qg_ecl3Rc
Aleš Ernecl