Vinko Gorenak: To je šest razlogov za rdeči karton ministru Klemenčiču

Vlada Mira Cerarja je včeraj podprla kandidaturo Gorana Klemenčiča za komisarja za človekove pravice Sveta Evrope. Vlada je na včerajšnji seji sprejela sklep o podpori njegove kandidature in zunanjemu ministrstvu naložila, naj jo posreduje Svetu Evrope. “Ja, prav ste prebrali,” je na svojem blogu zapisal poslanec SDS dr. Vinko Gorenak in nato v nadaljevanju naštel šest razlogov, čeprav meni, da jih je še več, zakaj si minister Klemenčič zasluži rdeči karton. Njegov zapis objavljamo v nadaljevanju.

“Pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za komisarja, so eminentna osebnost z visoko moralno integriteto in priznanim strokovnim znanjem s področja človekovih pravic, javno zavzemanje za vrednote Sveta Evrope in osebna avtoriteta, ki je potrebna za učinkovito izvajanje mandata. Vlada meni, da Klemenčič izpolnjuje navedene pogoje, zato podpira njegovo kandidaturo.”

Tudi to ste prav prebrali.

Klemenčič je znan po tem, da svojega mandata že večkrat ni zaključil, ampak ga je na tak ali drugačen način končal spektakularno predčasno in, seveda, poskrbel za svojo novo in bolje plačano službo. Tokrat si želi nekaj manj kot 20.000 evrov mesečne plače. Toda so številni razlogi, zakaj se to ne bi smelo nikoli zgoditi, in upam, da se tudi nikoli ne bo.  Za prvi odziv naj navedem le šest takih razlogov.

1. Goran Klemenčič je leta 2008 postal državni sekretar na notranjem ministrstvu, ki ga je takrat vodila Katarina Kresal. Ta je takrat najela prostore za NPU na Dimičevi ulici v Ljubljani za 136.000 evrov mesečne najemnine. Lastnik stavbe Igor Jurij Pogačar pa je banki plačeval kredit v višini 124.000 evrov mesečno. To pomeni, da je v žep pospravil 11.000 evrov mesečno. Seveda je bil osebni prijatelj Katarine Kresal. Goran Klemenčič pa je bil revizor celotnega projekta, kar pomeni, da je vedel za celotno zadevo. Seveda ni ukrepal, ni podal nobene kazenske ovadbe, ampak je preprosto predčasno zapustil položaj državnega sekretarja na notranjem ministrstvu in se je očitno dogovoril za novo službo. Le nekaj mesecev po odstopu je bil namreč imenovan za predstojnika KPK. Seveda za večjo plačo.
2. Goran Klemenčič je bil v času, ko je opravljal naloge predsednika KPK, dolžan poročati o svojem premoženjskem stanju Mandatno-volilni komisiji Državnega zbora. Na kar nekaj zasedanjih te komisije ni znal prepričljivo pojasniti, od kod mu premoženje, zlasti tisto, s katerim je lahko kupil graščino v Lukovici. Na zadnji seji omenjene komisije je začel kričati in je sejo protestno zapustil.
3. Goran Klemenčič je bil tisti predsednik KPK, pri katerem je Računsko sodišče RS ugotovilo, da je pri vodenju KPK kršil kar osem zakonov. No, zgodilo se ni nič. Za nagrado je bil imenovan za pravosodnega ministra. Seveda za večjo plačo.
4. Goran Klemenčič je na začetku januarja 2013 v vlogi predsednika KPK vehementno predstavil poročilo o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih političnih strank. Vsi, razen Janeza Janše in Zorana Jankoviča, so mu »ustrezno« pojasnili, od kod jim premoženje, ki ga imajo. Kaj je to »ustrezno«, nismo nikoli izvedeli. No, po njegovih ugotovitvah Janez Janša ni znal »ustrezno« pojasniti, od kod mu 200.000 evrov, Zoran Jankovič pa ni znal »ustrezno« pojasniti, od kod mu 2.400.000 evrov. Je pa dejstvo, da je zaradi tega padla druga vlada Janeza Janše. No, njegovo famozno poročilo je pozneje razveljavila sodna veja oblasti. Torej je sodna veja oblasti odločila, da Klemenčičevo poročilo nikoli ni obstajalo. Vlada Janeza Janše pa je le padla. Predčasno je položaj predsednika KPK zapustil tudi Klemenčič. Seveda za višjo plačo – plačo pravosodnega ministra.
5. Goran Klemenčič je bil v vlogi predsednika KPK obveščen tudi o tem, da je Iranski poslovnež prek NLB opral milijardo dolarjev. Seveda v teroristične namene. In kaj je storil? Nič! Njegov podrejeni preiskovalec Darko Stare, seveda, ni o tem uradno obvestil policije kot institucije, ampak je preiskovalcu NPU predal list papirja z osnovno informacijo, iz katere ni bilo razvidno nič, niti znesek niti banka, kaj šele kaj več.
6. Goran Klemenčič je edini pravosodni minister, ki je v konkretnem sodnem primeru, ki je še potekal pred sodiščem, sodnikom zagrozil, da bodo »letele glave«, v kolikor konkretni primer (Igor Bavčar) ne bo pravočasno zaključen. Tega »podviga« niso bili sposobni narediti niti komunistični veljaki prejšnjega sistema.

To je šest razlogov za rdeči karton Goranu Klemenčiču. Razlogov je, seveda, še veliko več. Toda zgodovina se ponavlja. Goran Klemenčič danes kandira za položaj, na katerem bo imel okoli 20.000 evrov mesečne plače. Če kdo misli, da si to zasluži, naj to argumentira. Upam pa, da bo Klemenčič končal tako, kot je končala Bratuškova za komisarko in Betettova za članico ESČP.

dr. Vinko Gorenak