Tovariši in tovarišice, v vojni smo. Vem, kaj boste rekli – že od tiste 13-dnevne vojne naprej, ko so nam vzeli federacijo, bratstvo in enotnost, smo v vojni z nacionalisti, kapitalisti, neoliberalci, prozahodnimi aktivisti. A tisto je bila hladna vojna, ki jo uspešno obvladujemo – leta 2019 smo stopili v čisto pravo vojno. Sovražni elementi od zunaj in znotraj glodajo našo povezanost, za katero smo prelili morje krvi in unovčili tone lastniških certifikatov. Na severu nas napadajo identitarci, neposredno povezani z Janezom Janšo in novozelandskim strelcem naših volivcev. Na zahodu fašisti, odločni, da si bodo znova prisvojili del ozemlja, ki nam ga je priboril Maršal, ali pa vsaj revizionirali zgodovino tako, da bi pogumne partizane prikazali kot hladnokrvne morilce. Na vzhodu nam hočejo topove pravičnega ljudskega tiska utišati neonacistični Huni. Na jugu nam bivši bratje napadajo nam naklonjene zasebne televizije, namesto da bi se trudili zopet zaživeti z nami v duhu bratstva in enotnosti, ki ga lahko zagotovi le samoupravni socializem. Čas je za povračilne ukrepe, čas je za totalno vojno.
Besedo predajam predsedniku vlade, mojemu Marjanu, ki bo nagovoril ljudstvo v teh kriznih trenutkih: Hvala Milan, torej, kaj naj bi rekel … vojna je kot tečna baba. Najbolje je, ko je ni. Haha. Ne, to je bila le šala. Glejte, zdaj je pač tako, da je vojna, in ko smo v vojni, je tako, da zmagaš ali pa ne zmagaš. Mi bomo naredili vse, da bi zmagali. Če pa ne bomo zmagali, bo pač zmagal kdo drug. Kar hočem povedati, je to, da bomo v vsakem primeru dobili zmagovalca. V vojni ni neodločenega izida kot pri nogometu. Ne vem, kaj bi še povedal? Stric?
Hvala, Marjan. Vojna, ki smo ji priča, zahteva oster odziv. Tako zunanji kot notranji. Prav ste me slišali – sovražnik ne prihaja samo od zunaj. Še nevarnejši so notranji sovražniki. Včasih smo jim rekli moteči državni elementi. Danes jih poznamo pod različnimi imeni: opozicija, opozicijski mediji, fiskalni svet, GZS … različna imena večglave hidre istega sovražnika, ki je nevarnejši kot kadarkoli do zdaj. Kako ga bomo porazili? Tako, da mu bomo zakonsko onemogočili širjenje sovražnega govora, ki je prepojil našo nekoč neoporečno družbo. Tako, da bomo finančno podpirali poštene medije, ki ne hujskajo proti sprejemu naših novih volivcev. Tako, da bomo potrjevali pravične sodnike, zaposlovali aktivistične državne sekretarje in v državne družbe nameščali socialno čuteče direktorje. Ko je sistem prečiščen in nadziran, je s tem notranji sovražnik že praktično onemogočen.
Sovražnik pred vrati
Kaj pa zunanji sovražnik? Tega je težje nadzorovati, a vem, da bomo znali še enkrat dokazati, da smo na Slovenskem mi gospodar – kot že leta 1945 proti nacistom iz Nemčije in nato zopet leta 2005 proti kapitalistom iz Interbrewa. Zaprli bomo mejo s Hrvaško in v schengen spuščali le še ekonomske migrante, medtem ko bo zahodnim kapitalistom meja s hrvaško obalo nepredušno zaprta, na Sabotinu pa bomo napisu Tito dodali še: “Hrvat je tat” (danes vsi uporabljajo Google Translate, pa si bodo lahko prevedli).
Italijanskim fašistom bomo vzeli željo po tem, da bi si zopet prisvojili Istro. Komunistični anšlus bo trajal, dokler bomo na Slovenskem mi gospodar. Ti skrajni desničarji nam niso napovedali le teritorialne vojne, temveč tudi volilno z dolgoročnimi posledicami – kar tako, sui generis, meni nič, tebi nič so nehali sprejemati naše bodoče volivce na otoku Lampedusa. Močno sumimo, da je to le del vojaške strategije za prevlado. Dnevnim časopisom je že naročeno, naj o Italiji obvezno pišejo tako, da bo na istem listu zraven še kakšna nepovezana zgodovinska zgodba o Italijanih kot okupatorjih. Tek ob žici je že dober izgovor. Rekreacija in revolucija – zmagovalna kombinacija. Težava naših ljudi je, da so jim Italijani preveč všeč. Še zmeraj se z nostalgijo spominjajo, kako so od tam čez mejo v naš socialistični raj švercali pralne stroje, namesto da bi se jih spomnili po tistem, kar jih definira kot narod – obdobje 1941-1943.
Nočemo Madžarov in Avstrijcev
Madžari bi radi napadali svobodo govora našega generalštaba – takšnim je treba zelo odločno pokazati, da je pri nas svoboda tiska najvišja vrednota, tako da zapremo vse slovenske opozicijske medije, za katere smo iz dobro obveščenih virov znotraj POP TV izvedeli, da vsi skupaj pripadajo Orbanovim oligarhom. Če jih ne odrežemo danes, bodo jutri oni preko svojih surogatov zapirali FDV. Na bilateralni ravni smo jim že konkludentno pokazali, kaj si mislimo o njihovih umazanih forintih, ko smo z razvezo pobude za financiranje drugega tira odrezali njihovo logistično pot do sveta s pomočjo naših kadrov na MZI. A to ne sme biti edini ukrep. Tudi njim moramo zapreti mejo, tako kot so jo oni ubogim migrantom. Ko bomo mi opravili z njimi, se bodo zopet vozili naokoli s trabanti, Evropa pa se nam bo še zahvalila, da smo ravno mi presekali Orbanovo strahovlado. Seveda, ko pride na oblast SZDP, meje spet odpremo in skupaj z vzhodnimi sosedi rajamo, kot da so nas pravkar prišli rešit sovjetski tanki leta 1956.
Avstrijci so mi bili od vseh neoliberalcev še najljubši. Predvsem zaradi njihovega smisla za zadružništvo in bogato socialno državo, na katero s prstom kažemo našemu delovnemu ljudstvu, ko vprašajo, kje so cilji našega socializma. A neoliberalci so pač neoliberalci. Slej kot prej bodo zatavali na pota starih skrajno-desnih vzorcev. Daleč so časi od tedaj, ko je Franz Vranitzky igral golf na Bledu z našimi politkomisarji. Danes tam vladajo sami Kurzi. S podeželsko ljudskimi Kurzi tega sveta pa vemo, kako je – če jih politično ne kastriramo, bodo zavladali. To smo slovenski socialisti razlagali avstrijskim kolegom že dvajset let, pa se niso ničesar naučili iz našega uspešno nevtraliziranega primera iz devetdesetih. Identitarci, ki zdaj strašijo tam in se povezujejo s slovenskimi skrajnimi desničarji, so le simptom bolezni, ki je niso zdravili dovolj hitro. Kolone na mejnih prehodih so le ena izmed posledic. Ministrstvu za notranje zadeve bom predlagal poostreno kontrolo ljudi, ki prihajajo s severne strani. Ko se bo nabrala kolona do Gradca in Celovca, bodo tudi Avstrijci spoznali, da varnost ni vse.
Vojna za vse in tisočletne rdeče sanje
Če ste natančno prebrali moje sporočilo, vam ni moglo uiti, da so vsi naši zunanji sovražniki ne le sosedje, ampak hkrati člani ameriškega zločinskega zavezništva Nato. Pri takšnih prijateljih sploh ne potrebujemo sovražnikov. Zato bom vojaku Erjavcu ukazal … pravzaprav … predlagal izstop iz Nata. Čas za takšne velike korake je zdaj. Vojno stanje zahteva pogumna dejanja. Poleg tega nam naši interni barometri, ki jih je naredila Ninamedia, kažejo, da je 99,97 odstotka Slovencev za izstop iz zveze, 0,03 odstotka pa sploh ne ve, kaj je to, Nato. Bodočega poveljnika Generalštaba Slovenske vojske, generalmajorja Miho Kordiša, smo že pooblastili, da z Vladimirjem Putinom podpiše pogodbo za 25 lovskih letal Mig-17, iz industrijskih krogov Foruma 21 pa mi že zagotavljajo, da obstajajo volja, pot, pogodba in aneksi za proizvodnjo prvih domačih 10-kolesnih oklepnikov s kodnim imenom Brdavs. Naslednjič, ko se bo Sergej Lavrov prišel poklonit svojim vojnim ujetnikom pred Rusko kapelico, me ne bo več sram.
Razmisliti bi bilo potrebno, da naš kulturno-politično-ekonomski boj še razširimo preko meja naših sosed. Če je vojna, naj bo vojna za vse. Spomnim na besede našega dragega Tita Turnška, ki je januarja 2015, ko nam je grozilo, da nas bodo pokupile nemške multinacionalke, predlagal vseevropsko antifašistično koalicijo, ki bi se – kot pove že samo ime – borila proti razraščanju fašizma na evropskih tleh. Pri tem seveda mislim na fašizem v širšem pomenu: privatizacijo, fiskalno pravilo, tržno konkurenco – vse to so sodobni pojavi fašizma. Pred štirimi leti je bilo morda še prezgodaj. Danes pa je že nastopil čas, da konkretno razmislimo o takšnih korakih. V svetu neoliberalizma nevarnost grozi v vsakem kotičku, zato je odločilno, da se povežemo z enako mislečimi. Poleg večnih zaveznikov v Moskvi, s katerimi smo v stalnem stiku, nam morda prisluhneta še Grčija in Moldavija, kjer še zmeraj vladajo naši socialistični bratje.
Seveda državljane pozivam, da so potrpežljivi. Medtem ko divja vojna, se moja, mislim Šarčeva vlada ne more ukvarjati z minornimi zadevami, kot so zdravstvo, pokojninska reforma in skrb za vzdržno gospodarsko rast. Zdaj gre za preživetje. O trivialnih stvareh dnevnopolitičnega vladanja se bomo pogovarjali komaj po zmagi. Danes so dovoljenje sanje – račun bo izstavljen jutri. Ta vojna ni zlo. Ta vojna je naš blagoslov. Zaradi nje bomo dočakali naše tisočletne rdeče sanje. Slovenija bo samozavestna, samozadostna, ponosna, nacionalno-socialistična in enotna. O podrobnostih se bomo dogovorili na naslednji partizanski komemoraciji.
Vaš ljubljeni vodja,
Milan
Mitja Iršič