Slavilci komunizma in partizanskega boja so ob predstavitvi najnovejše knjige Usodne prevare poražencev in zmagovalcev avtorja dr. Zdenka Roterja uprizorili novo predstavo za javnost – da bi omilili razloge za revolucijo in strašanske zločine, ki so jih povzročali med in po drugi svetovni vojni ter na način, da bi še vedno poveličevali vlogo NOB. “Resnica nas lahko izvleče iz tega. Ni mogoče sprejeti stališča, saj se bo pozabilo, enkrat bo šla stvar mimo ter bo zadeva končana. Te stvari niso te vrste, da bi se kar pozabile. Stvari se potem vrnejo preko druge, preko tretje, četrte ali pa desete generacije,” je edina resnica, ki jo Zdenko Roter povedal na ta dan. Dogodka pa ni zamudila niti levičarska smetana, udeležili so se ga Gregor Golobič, Niko Toš, Ali Žerdin, Spomenka Hribar in seveda zadnji predsednik Komunistične partije Slovenije Milan Kučan.
Sočasno z veliko predstavitvijo monografije Jožeta Možine Slovenski razkol, ki opisuje razloge za revolucijo in kolaboracijo, je izšla tudi knjiga Zdenka Roterja, partizana in zaupnika komunističnega vrha, z naslovom Usodne prevare poražencev in zmagovalcev. Pričakovanja so bila velika, upali smo, da bo Roter končno iskreno spregovoril o medvojnih in povojnih letih. A že predstavitev knjige se je začela z lažjo in zavezo NOB. “Druga teza je, da ni najti nobenega opravičila za kolaboracijo, če je revolucija zagrešila mnoge zločine, ki so že pred vojno razdeljen narod še bolj ideološko razklali. V tem je bila velika napaka boljševistične revolucije oziroma njenih nosilcev,” je z namenom očiščenja samega sebe in bivšega režima povedal Peter Kovačič Keršin, publicist in urednik omenjene knjige.
Peter Kovačič Peršin je v svojem razmišljanju ustvaril novo zgodovinsko resnico: samo slovenskemu in judovskemu narodu sta grozila iztrebitev in popoln genocid. “Profesor Roter ostaja v svoji knjigi, kot v dveh predhodnih, zvest svojemu prepričanju v pravilnost NOB. Ker vsi vemo, da je bil slovenski narod poleg judovskega obsojen na genocid in iztrebljenje.” Slovenci kot Slovani smo bili po ideologiji Mein Kampfa v najslabšem primeru mišljeni za izčrpanje skozi prisilno delo. Kruto in nečloveško, a vendarle laž s strani predstaviteljev. Še bolj je bodlo v oči, da so vsi ves čas govorili o spravi, nato pa se zaklinjali, da je kolaboracija nedopustna, ne glede na grozote NOB in revolucije.
Predstavitve se je udeležila nomenklatura stricev in tet iz ozadja
Morije, ki je položila najboljše, kar je imel slovenski narod, ne bo pozabil nihče. Žal knjiga Zdenka Roterja deluje bolj kot preventivno orodje za zagotavljanje vsaj kančka pozitivnega o komunistih na Slovenskem kot pa opravičilo za dejanja revolucije. Strah pred tem, kaj bo Roter povedal, pa je bil kar očiten, saj je na predstavitev knjige prišlo veliko predstavnikov nekdanje nomenklature – od Milana Kučana, Gregorja Golobiča, Nika Toša, Alija Žerdina do Spomenke Hribar. Lahko so odšli olajšani, saj Roter ni povedal resnice, pač pa je prikril najhujše, kar je revolucija storila slovenskemu narodu.
Kolaboracije med slovenskimi komunisti in nacisti niso omenjali
Kolaboracije med nacisti in komunisti pred napadom na Sovjetsko zvezo na predstavitvi seveda niso omenjali, pa je to danes dokazano zgodovinsko dejstvo. Torej, po besedah Peršina – komunisti so lahko kolaborirali z nacisti, kolaboracijo protikomunističnega tabora, ne glede na vse grozote, poboje in usmrtitve, pa je treba obsoditi. To ni pot do sprave, čeprav Peršin meni, da je. “Ni mogoče najti nobenega opravičila za kolaboracijo, četudi je pač revolucija zagrešila mnoge zločine, ki so seveda že pred vojno razdeljeni narod še bolj ideološko razklali.”
Kolaboracija se je rodila iz nasilja partizanov – to je izvir vsega zla
Laž ne more postati resnica. Kolaboracija se je rodila iz nasilja partizanov, ki so morili cele družine, streljali talce, razlaščali kmete. Slovenci nikoli nismo bili za naciste ali fašiste. A izbrali smo manjše zlo – vzeli smo nemško orožje, da smo se lahko branili pred podivjanimi komunističnimi klavci. Ta del Roter prikladno izpusti. A vseeno pri Roterju ostaja iskrica sprave, iskrica želje po tem, da se današnje generacije ne bi sovražile zaradi preteklosti. “Govori se o kolaboraciji. V najboljšem primeru pristanem na to, da je bila kolaboracija prisilna. V danih okoliščinah, zaradi katerih, ki so pomenile, da je slovenski narod majhen, da je bila dežela razcepljena in ni imelo nobenega smisla upreti se tako veliki armadi, kot je bila nemška, in podobno,” je sklenil dolgoletni Kučanov zaupnik in svetovalec.
Zdenko Roter pozval slovenske politične stranke k spravi, vendar člani Socialnih demokratov ponosno trdijo, da so “ponosni dediči komunizma”
Zdenko Roter je med drugim pozval največje slovenske politične stranke, da si enkrat za vselej priznajo svoje zgodovinske grehe in naj ne utrujajo več prihodnjih generacij. “Ko bi se urejalo razmerja med strankarskimi skupinami danes v Sloveniji, ugotavljam, da imajo posamične stranke večjih prejšnjih strank na sebi odgovornost, da se izrečejo za vse to na način, ki bil času primeren. Obžalujem, da je prišlo do napačnih ravnanj.” A s tem ne bo nič. Marko Koprivc, član Socialnih demokratov, je pred kratkim dejal, da so oni ponosni dediči komunistične partije. Po zločinskem komunizmu se zgleduje tudi stranka Levica. Zmagovalna stran ne bo nikoli priznala, da je izkoristila stisko naroda in izvedla množične poboje.
Menuet za kitaro grehov narodnoosvobodilnega boja ter polpretekle zgodovine
Zdenko Roter je na svoja stara leta uprizoril t. i. “spoved” v svoji poslednji knjižni trilogiji. A najlepšo resnico o NOB je pred nekaj desetletji opisal znani slovenski pisatelj Vitomil Zupan v svojem odličnem avtobiografskem romanu Menuet za kitaro. Skozi oči glavnega junaka, idealističnega in svobodnega partizana, spremljamo podobo NOB, ki se je v borbi proti nemškim in italijanskim okupatorskim silam spreminjala iz “idealistične” skupine fantov in deklet v krvavo vojaško silo komunistične partije. Glavnemu junaku se je podoba narodnoosvobodilnega boja dokončno zagnusila. Leta 1990 pa je bil posnet zadnji resničnostni film na tematiko NOB po istoimenskem romanu Vitomila Zupana s simboličnim naslovom Na svidenje v naslednji vojni.
Luka Perš