“Ko smo imeli Forum obrti in podjetništva na Bledu, sem imel dober občutek. Prisoten je bil predsednik vlade Miro Cerar in resorni minister ministrstva za izobraževanje ter nekaj državnih sekretarjev, ki so vsi po vrsti zatrjevali, da se zavedajo pomembnosti malega gospodarstva. Od desetih zahtev, ki smo jih predstavili vladi, pa je bila potem realizirana samo ena,” je med drugim povedal predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Branko Meh.
Branko Meh je bil julija 2014 izvoljen za predsednika Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS), pred tem pa je bil leto dni predsednik upravnega odbora OZS in hkrati podpredsednik OZS. Predsednik zbornice je »čistokrvni« obrtnik, po poklicu mizar in lastnik mizarstva Meh d.o.o. Mizarsko obrt je pred 40-imi leti prevzel od svojega očeta, nekaj let pa že podjetje vodita sinova. Obrtniki so tudi vsi njegovi bratje in sestra, zato probleme obrtnikov zelo dobro pozna.
Malo gospodarstvo Sloveniji še vedno prinese največ dobička. Koliko se država tega zaveda?
S prihodom sedanje vlade smo imeli dober občutek, veliko upanja. Ko smo podpisali socialni sporazum (vlada, sindikati in delodajalci) in se v njem zavezali, da v letu 2015 in 2016 ne bo dodatnih obremenitev malega gospodarstva, smo verjeli, da bo res tako. Vlada je prva začela kršiti ta naš dogovor in logična posledica je bila, da smo vsi delodajalci odstopili od tega sporazuma in zdaj ne velja več.
Vsako leto vladi predstavite zahteve obrti in podjetništva. Katere so bile zadnje in koliko jih je vlada uresničila?
Na Forumu obrti in podjetništva na Bledu je bil prisoten predsednik vlade Miro Cerar in resorni minister ministrstva za izobraževanje ter nekaj državnih sekretarjev, ki so vsi po vrsti zatrjevali, da se zavedajo pomembnosti malega gospodarstva. Od desetih zahtev, ki smo jih predstavili vladi, pa je bila potem realizirana samo ena. Tista, ki se veže na izobraževanje in vajeništvo oz. dualni sistem. Toliko o dobrih občutkih, obljubah in upanju.
1O NAJ ZAHTEV SLOVENSKE OBRTI IN PODJETNIŠTVA (minulega leta):
1. Drugačna umestitev davčnih blagajn.
2. Drugačna ureditev povračila škode delodajalcev v primeru nesreče pri delu (regresni zahtevki).
3. Ustrezna obdavčitev nepremičnin z davkom na nepremičnine.
4. Razbremenitev stroškov dela.
5. Znižati stroške omrežnin.
6. Spremeniti Zakon o delovnih razmerjih.
7. Učinkovita izvršba in urejena insolvenčna zakonodaja za boljšo plačilno disciplino.
8. Celovita prenova sistema javnega naročanja.
9. Učinkovito črpanje evropskih sredstev in dostop do virov financiranja.
10. Učinkovitejši sistem poklicnega izobraževanja v povezavi s premišljeno deregulacijo poklicev.
Katere neuresničene zahteve so najbolj v nebo vpijoče?
Vsekakor bi bilo potrebno urediti status obrtnikov in podjetnikov v pokoju. Pravično bi bilo, da imajo polno pokojnino in imajo hkrati možnost svojo dejavnost nadaljevati ob predpostavki, da še naprej v celoti plačujejo prispevke in davke. Zelo nezadovoljni smo tudi z regresnimi zahtevki. Ti lahko obrtnika stanejo tudi več tisoč evrov in sprožijo propad podjetja.
Lahko podrobneje razložite problem regresnih zahtevkov?
Regresni zahtevki so pravzaprav odškodninski zahtevki zdravstvene zavarovalnice. V zakonodaji se je v enem od členov Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju besedna zveza »velika malomarnost« spremenila v zgolj »malomarnost«, to pa je s seboj prineslo veliko težje posledice in kazni za delodajalca že ob najmanjši malomarnosti.
Veliko delodajalcev se razsežnosti problema regresnih zahtevkov še ne zaveda, saj se s tem problemom še niso soočili. Poznamo pa primere, ko je moral obrtnik plačati 75 tisoč evrov in več za stroške zdravljenja delavca, čeprav je bil za nesrečo kriv delavec sam. Obrtnik je v takih primerih neupravičeno dolžan povrniti stroške zdravljenja, vključno z operacijo, delavec pa lahko zahteva celo rento. Najslabše pa je, da ni zavarovalnice, ki bi to zavarovala. Seveda, za njih je to prevelik riziko. Lahko si mislite, kakšen riziko je to šele za delodajalca. Rešitev je, da ohranimo staro besedno zvezo ali pa določimo limit – najvišje možno plačilo povrnitve stroškov.
Med neuresničenimi zahtevami je tudi nevzdržen sistem javnega naročanja. Sistem najnižje cene omogoča nepoštenost, nekonkurenčnost in pristranskost.
Res je. Poleg tega velja, da mora imeti obrtnik oz. podjetnik, ki se želi vključiti v sistem javnega naročanja, plačane prispevke in davke, medtem ko na drugi strani ni potrebno, da ima poplačane podizvajalce. Državi je pomembno le to, da ima obrtnik čiste račune v odnosu do nje, ne pa tudi, da imajo drugi poravnane račune do njega. To je povsem nelogično in skregano z zdravo pametjo.
Problem pri javnem naročanju pa je seveda, kot ste že sami omenili, tudi najnižja cena, ki običajno pomeni tudi slabšo kvaliteto. Kadar se kakšen inženiring z enim ali dvema zaposlenima prijavi na razpis, običajno najame podizvajalca, ker je že sam dobil najnižjo vsoto na razpisu, pritisne tudi na podizvajalce, da morajo delati za najnižjo ceno. Ta spet gleda, da vgrajuje manj kvalitetne in bolj poceni materiale, pa tudi storitev je slabša. Na koncu ni nič tako, kot bi moralo biti. Običajno je srednja cena najbolj realna.
Tudi glede davčnih blagajn ste imeli drugačno vizijo. Kakšno?
Ves čas smo bili proti davčnim blagajnam, ki so neposredno vezane na Finančno upravo Republike Slovenije (FURS). Zakaj? Pred dvema letoma je država s spremembami Zakona o davčnem postopku že uvedla blagajne s posebnim programom in takrat od obrtnikov pobrala 100 milijonov.
Zakaj torej ni že takrat vzpostavila še povezave s finančno upravo? Tako je dvakrat obremenila že tako obremenjene obrtnike in podjetnike. Poleg tega je obrtnike in podjetnike nameščanje davčnih blagajn tudi finančno močno obremenilo, nekateri so plačali tudi po več tisoč evrov in ne le 300, kot je to komentiral FURS …
Kako pa komentirate aktualen problem na področju lesne industrije?
Kdo bo upravljal z gozdovi – ali vlada ali kdo drug, s tem se mi ne ukvarjamo. Nimamo problema s tem, da se ustanovi državno podjetje, želimo pa, da bo to podjetje dajalo prednost domači lesni industrije in izvažalo šele višek, če bi bilo to sploh potrebno. Smo pa proti ustanavljanju verižnih podjetij, proti temu, da bi to veliko podjetje ustanavljajo množico drugih. Tudi velika podjetja, ki bi jih to državno podjetje ustanovilo v Sloveniji, ne bodo mogla konkurirati multinacionalkam na kitajskem in ameriškem trgu. Velika podjetja pa pomenijo tudi visoko tehnološko opremo in s tem drastičen upad delovnih mest. Lažje zagotovimo zaposlovanje v malem gospodarstvu.
Trdno sem prepričan, da ima Slovenija na področju lesne dejavnosti dobra in uspešna podjetja in to bi bilo potrebno še nadgrajevati ter ustanavljati manjša podjetja, ki bi izdelovala visokokakovostne izdelke z veliko dodano vrednostjo, saj imamo vse pogoje za oživitev lesnega podjetništva v Sloveniji.
Bi lahko iz vrst obrtnikov in podjetnikov našteli nekaj tistih, ki potrjujejo, da je lahko malo gospodarstvo uspešno tudi v širšem, svetovnem merilu?
Seveda. Vsako leto izberemo obrtnika leta in obrtniške vzore, ki ti potrjujejo. Zadnji trije so bili gostinec Franc Jezeršek, ki je poskrbel za catering na Evrobasketu 2013 in takrat pripravil 66 tisoč obrokov v samo 18 dnevih. Leta 2014 je priznanje prejel Janez Kodila, ki je prejel že toliko priznanj za svoje mesne izdelke, da jih lahko tehta že v kilogramih.
Lanski obrtnik leta Bojan Železnik pa je tako kot mnogi drugi, ki so danes izjemno uspešni, začel v neki manjši delavnici, bil je samozaposlen, danes pa ima 90 zaposlenih. Vodi podjetje Kovinska galanterija (KGL) in napovedovali so, da bodo v letu 2015 dosegli kar 6,5 milijona evrov prihodkov. Upam, da jim je to tudi uspelo.
Uspešnih podjetnikov je v Sloveniji veliko, od gospoda Ulaja do Akrapoviča, problem pa je, da država najuspešnejše zavira s postavljanjem nesmiselnih birokratskih zahtev.
Katere pa so tiste oblike pomoči, ki jih Obrtno-podjetniška zbornica ponuja obrtnikom in podjetnikom, ki se želijo širiti na tuje trge?
Na področju internacionalizacije Obrtno-podjetniška zbornica zelo dobro deluje, za nas je gotovo najpomembnejši dogodek v tem okviru Mednarodni obrtni sejem (MOS), ki je vsako leto v Celju. Tam naša podjetja predstavijo svoje izdelke in spoznajo potencialne partnerje iz Evrope in drugod.
Na teh sejmih vsako leto prirejamo tudi poslovna srečanja domačih obrtnikov s tujimi; izjemna priložnost za obrtnika je, da lahko v enem dnevu spozna tudi do sedem podjetnikov iz tujine, ki se ukvarjajo s sorodno oz. dopolnjujočo dejavnostjo njegovi. Včasih se obrtniki za posel dogovorijo že kar isti dan. Prisotni pa smo tudi na sejmih na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini, posamezne sekcije pa organizirajo izlete in oglede različnih proizvodnih obratov tudi v Italiji in drugih evropskih državah.
Kako gre Obrtno-podjetniški zbornici po zakonu, koliko imate članov?
Glede na to, da imamo zdaj že nekaj časa prostovoljno članstvo, lahko rečem, da sem s številom članov osebno zadovoljen. Vesel sem, da obrtniki s tem potrjujejo, da želijo in potrebujejo zbornico in zbornični sistem. Nekateri so nam sicer napovedovali, da bodo obrtniki in podjetniki odšli, da zbornice ne bo več, ampak se to ni zgodilo.
Članov je res manj kot prej, vendar jih ostaja okoli 30 tisoč. Vsako leto pa prihajajo novi, nekateri se tudi vračajo. V preteklem letu 2015 se jih je na novo vpisalo kar 1500. Nekateri pa se še niso, pogosto zaradi gospodarske situacije, ki vlada državi kljub temu, da beležimo 3-odstotno gospodarsko rast – ta pa se v malem gospodarstvu, še posebno tistem, ki deluje na domačem tržišču, še ne pozna – še vedno se ukvarjajo z likvidnostjo. Mnogi svoja podjetja zaradi pomanjkanja posla tudi zapirajo.
Katere storitve nudite članom, s čim jim pomagate, kakšne so prednosti zbornice?
Članom pomagamo pri zastopanju, zakonodaji, izobraževanju, svetovanju. Naša velika prednost je, da z območnimi Obrtno-podjetniškimi zbornicami (OOZ) pokrivamo celotno Slovenijo. Kar 62 območnih zbornic imamo, kar pomeni, da ima vsak obrtnik in podjetnik zbornico praktično pred vrati. Kadarkoli potrebuje informacije in pomoč, lahko pride po nasvet oziroma se na VEM točki tudi registrira kot podjetnik. Mogoče marsikdo ne ve, da – če želi biti član zbornice, ni potrebno, da je obrtnik. Vsak samostojni podjetnik, ki odpre s. p. ali d. o. o., ima možnost članstva, dostop do vseh storitev in ugodnosti. Tudi pravnih nasvetov.
Članarino smo znižali. Za obrtnika oz. podjetnika z enim zaposlenim je članarina 27 evrov mesečno, samozaposleni plačajo 18 evrov, obrtniki iz sekcije domače in umetnostne obrti pa plačajo 10 evrov.
Za konec še problem, ki se vleče že desetletja. Nerealne razlike med bruto in neto plačo. Bo temu kdaj konec?
To pa je tisto, kar mi že vsa leta poudarjamo. Da so prispevki previsoki in da jih je treba znižati. Za toliko, kot bo država znižala prispevke in davke, za natančno takšen znesek smo pripravljeni dvigniti delavcu plačo. Zavedamo se, da je dober delavec vreden poštenega plačila, ki pa mu ga v takšnih pogojih, kot so, delodajalci pogosto žal ne morejo dati.
Ne maramo govoriti o minimalni plači, že sam izraz je neprebavljiv. Delavci morajo imeti takšno plačo, da bodo lahko normalno živeli, ne pa životarili na minimumu. Šele ko bodo imeli delavci dovolj plače, da bodo lahko ne samo normalno živeli, ampak tudi normalno trošili, lahko upamo, da bomo neposredno zagnali tudi domače gospodarstvo.
Vesna Vilčnik