V več prispevkih sem pojasnil, da z besedo »golobnjak« poimenujem vladno koalicijo z vlado. Toda kaže, da bom moral poimenovanje razširiti vsaj še na večinski del ustavnega sodišča, ki je z odločitvijo o zakonu o RTV postal servis »golobnjaka«, in na predsednico države Natašo Pirc Musar.
Mesec junij je vsako leto tisti mesec, v katerem praznujemo državni praznik dan državnosti in obeležujemo mnoge druge dogodke, povezane z osamosvojitvenim procesom leta 1991. Jasno je, da morajo najodgovornejši v državi tenkočutno in natančno načrtovati, katerih dogodkov se bodo in katerih se ne bodo mogli udeležiti. Vsaj od predsednice države, predsednika vlade in predsednice državnega zbora, ki so predstavniki vsega ljudstva oziroma bi to morali biti, bi pričakoval, da se bodo udeležili vseh tistih dogodkov, ki jih notranje pooseblja in sprejema večina državljanov in ne le tisti bolj levo ali tisti bolj desno politično usmerjeni. Toda pri nas sploh ni tako, o čemer v nadaljevanju.
Še danes se spominjam, kako je v zgornjem kontekstu leta 2000 ravnal takratni predsednik vlade Andrej Bajuk. Najprej se je odpravil v Kočevski rog, na kraj po vojni izvensodno pobitih domobrancev in drugih s strani takratnih partizanskih oblastnikov, takoj za tem pa na Sveti Urh pri Ljubljani, ki je znan po domobranski postojanki, kjer naj bi pobijali partizane. To je tipičen primer ravnanja čiste politične uravnoteženosti predsednika vlade vseh državljanov Slovenije. Ni mu kaj očitati.
Toda v časih »golobnjaka« leta 2023 ni nič tako, kot bi moralo biti. Pred dnevi sem se udeležil maše za domovino, ki jo je v ljubljanski stolnici daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Od vidnih predstavnikov države, zlasti tistih iz »golobnjaka«, tam ni bilo nikogar. Če bi v Nemčiji ali kje drugje ob maši za počastitev državnega praznika ali največjih cerkvenih praznikih izostali najvišji predstavniki države, bi se vsi spraševali, ali je kdo zbolel oziroma kaj se dogaja. Tako pa predsednica države Nataša Pirc Musar kolovrati z marginalno skupino homoseksualcev, lezbijk, transseksualcev in še koga, jih pozdravlja in se z njimi fotografira, na predsedniški palači izobeša mavrično zastavo, nima pa časa za udeležbo na maši za domovino. Pa da se razumemo, nič nimam proti paradi ponosa in njenim udeležencem, ki pa vendarle predstavljajo manjšino v primerjavi z verujočimi v državi in drugimi, ki so se zbrali pri maši za domovino. Morda boste rekli, da je bila na Svetu Evrope, toda to je izgovor. Njen protokol in protokola predsednika vlade in predsednice državnega zbora bi lahko s cerkvijo uskladili termin maše za domovino, a tega očitno ni želel nihče.
Kje sta v času maše za domovino kolovratila predsednik vlade in predsednica državnega zbora niti ne vem. Morda je Robert Golob s svojo srčno izbranko Tino Gaber hranil nutrije na ljubljanskem barju in morda je predsednica države Urška Klakočar Zupančič prav v času maše za domovino načrtovala posvojitev še kake opice. Bolj za šalo kot zares, torej.
V začetku junija vsako leto je v Kočevskem rogu prav tako maša za vse po vojni izvensodno pobite ljudi. Prva je bila že leta 1991, ko sta si v roke segla takratni predsednik predsedstva države Milan Kučan in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. To dejanje smo takrat sprejeli kot spravno dejanje, vsaj zdelo se je tako. A seveda nikoli ni bilo tako. Kučan je to zmogel le takrat in vsaj po mojem spominu nikoli več, prav tako pa se praktično ne spomnim nobenega levega politika na najodgovornejših treh mestih v državi, ki bi se zmogel udeležiti omenjene tradicionalne maše v Kočevskem rogu. Tudi letos je bilo tako.
Vsem trem najodgovornejšim v državi je treba zato sporočiti tole: Nataša Pirc Musar, Robert Golob in Urška Klakočar Zupančič, svoje funkcije bi morali opravljati za vse državljanke in državljane in ne le za tiste, ki jim levi del srca bije, desni dela pa je okamenel, tako kot vam.
So pa seveda v »golobnjaku« načrtovali državno proslavo ob dnevu državnosti, na kateri so namenili osrednji nastop pevcu zabavne glasbe Magnificu. Nič posebnega, če ne bi omenjeni že pred časom izjavil, da je na plebiscitu leta 1990 glasoval proti osamosvojitvi Slovenije. Kakšna ironija torej, na proslavi ob dnevu državnosti samostojne Slovenije, proti kateri je bil, sedaj nastopa za davkoplačevalski denar tudi tistih, ki so se borili za osamosvojitev Slovenije.
Dr. Vinko Gorenak