Zadnje leto je leto izgubljenih priložnosti in (poskusa) razvrednotenja tistega, kar je slovenskemu narodu sveto. Večkrat sem se spraševal, kje je v preteklosti šlo narobe, da vladajoči ne znajo ali nočejo ceniti svoje države. Skozi leta sem spoznaval, da na samem začetku. Takrat, ko smo postavljali temelje samostojne države.
Slovenci smo si po dolgoletnih sanjah in prizadevanjih v začetku 90. let končno izborili svojo državo. Marsikateri narod pri tem ni uspel. Imamo svoj jezik in bogato zgodovino svoje kulture. Premoremo najboljše športnike, znanstvenike in umetnike. Na marsikaterem področju smo vodilni, a priložnosti ne znamo ali nočemo izkoristiti tam, kjer bi to bilo najbolj potrebno. To je v politki. Že leta prevladuje politika izključevanja in zamujenih priložnosti, saj je delu slovenske politike samoumevno, da so na oblasti izključno samo oni. V primeru, da se po spletu slučaja in nepredvidenih okoliščin zgodi nasprotno, pa uporabijo vsa sredstva, da to stanje hitro spremenijo in da so spet na oblasti oni, v skladu z Dolančevim citatom.
Velika večina ljudi zelo težko razume, da vlada v Sloveniji ukine muzej lastne osamosvojitve, obenem pa na javna mesta vrača kipe diktatorjev. Zelo težko je razumeti, da se ministri in vidni predstavniki vladajočih strank hodijo klanjat množičnemu morilcu ter v Čebine proslavljat nastanek komunistične partije. Težko je razumeti, da predsednica na osrednji državni proslavi namesto o svetem času slovenskega naroda ter ponosu na svojo domovino govori o ekologiji in vsem drugem. Še težje je razumeti, da vlada države, ki je članica EU ukine spominski dan na žrtve komunističnega terorja. Kako lahko ljudje po 32. letih samostojne države razumejo obujanje zastarelih komunističnih konceptov, paradiranje totalitarnih simbolov na državnih proslavah, pozivov po nacionalizaciji premoženja, napadih in nasprotovanju vsemu, kar predstavlja temelj te države in celo upravičevanju pozivov k smrti in nasilju nad drugače mislečimi? Kaj je šlo narobe v naši državi?
Naša država ni nastala zato, da bi v njej živeli sprti in da bi iz leta v leto ne izkoriščali svojega potenciala, ki ga kot narod imamo. Boljši smo od tega in zmoremo veliko več! Brez sodelovanja in iskanja skupnih stičišč ne bo šlo, a za sodelovanje sta potrebni obe strani. Zato se postavlja vprašanje, kako sodelovati z nekom, ki mu je politika izključevanja drugače mislečih in kultura smrti več kot iskanje skupnih kompromisov in kultura življenja? Kako sodelovati z nekom, ki želi, namesto graditi in spodbujati narodno enotnost, izključevati, razdirati in deliti? Kako sodelovati z nekom, ki mu slovenska samostojnost ni bila in ni “intimna opcija”? Kako sodelovati z nekom, ki ima cilj, da s svojimi politikami razvrednoti vse tisto, kar je temelj narodnosti in našega načina življenja?
O novi družbeni pogodbi
Težko je sodelovati z nekom, ki od tebe zahteva, da zamenjaš in se odpoveš svojim vrednotam, ki predstavljajo jedro obstoja. Res je, da se moramo dogovoriti za novo “družbeno pogodbo”, a ne tisto, ki nam jo vseskozi ponuja zgoraj našteta politika izključevanja, ki vodi v razgradnjo temeljev naroda in države. Nikoli se ne smemo, za ceno takšnega “sodelovanja”, odpovedati svojim vrednotam.
Zato se začenja boj za politično normalnost, ki je glas, zaenkrat še tihe, večine. Boj za politiko, ki bo v ospredje postavljala vrednoto človeka, tradicionalne družine, zasebne lastnine. Politiko, ki bo mladim dala perspektivo in starejšim pokazala spoštovanje in hvaležnost. Politiko, ki bo namesto kulture smrti promovirala kulturo življenja. Politiko, ki bo spoštovala kmete in v njih videla ključen člen pri hrbtenici življenja, razvoj podeželja pa bo dala v ospredje njenega delovanja. Politiko, za katero bo slovenska samostojnost še naprej sveti čas slovenskega naroda.
Začenja se boj za uresničitev tisočletnih sanj naših prednikov. Slovenija zmore in si zasluži več.
Dominik Štrakl