Poleti 1989 je ameriški politolog Francis Fukuyama objavil tezo, da smo doživeli konec zgodovine. Fukuyama, ki je pravzaprav triumfalno razglasil dokončno zmago Zahoda do vekomaj, je v resnici samo povzemal duha tistega časa, ki je vel na Zahodu, ko je Zahod kot zmagovalec izšel iz hladne vojne. Ta velikanska zabloda je usodno pripomogla k začetku padca Zahoda.
Esej z naslovom Konec zgodovine je Fukuyama razširil v knjigo z naslovom Konec zgodovine in poslednji človek, ki je izšla leta 1992. Fukuyamova teza je, da je s prevlado zahodne liberalne demokracije, ki se je zgodila po hladni vojni, in z razpadom Sovjetske zveze človeštvo doseglo konec zgodovine, saj naj bi zahodna liberalna demokracija postala končna oblika človeške vladavine, v kateri naj ne bi bilo več ideoloških političnih bojev. Zahodni sodobniki so ploskali Fukuyami in se posmehovali njegovim kritikom. Najbolj markanten med kritiki je bil ameriški politolog Samuel Huntington, ki je leta 1992 najprej na predavanju in potem leta 1993 v članku v reviji Foreign Affairs objavil članek z naslovom Spopad civilizacij?. Tudi Huntington je razširil svojo tezo v knjigo z naslovom Spopad civilizacij in preoblikovanje svetovnega reda, ki je izšla leta 1996. Huntington se je strinjal s Fukuyamo, da ideoloških bojev na svetu res ne bo več, vendar naj bi se na svetu le obnovilo normalno stanje, za katerega so značilni kulturni konflikti. Različne civilizacije, med katerimi je zahodna le ena, naj bi se bojevale za svetovno prevlado.
Zgodovina se še zdaleč ni končala
Seveda je imel bistveno bolj prav Huntington, saj vidimo, da se je Rusija, ki naj bi bila po Huntingtonu nosilka svoje civilizacije, aktivno postavila po robu Zahodu po njegovem odzivu na agresijo zoper Ukrajino. Nekoliko bolj subtilno, a vsekakor enako odločno to počne tudi Kitajska, ki je po Huntingtonu prav tako nosilka svoje civilizacije. To, da Zahodu v sankcijah proti Rusiji, ki je napadla Ukrajino, ki je po Huntingtonu sodila v domeno ruske civilizacije (in je s tega vidika logično, da je Rusija napadla vse bolj prozahodno Ukrajino), večinoma niso sledile latinskoameriške države, ki jih je Huntington videl kot samostojno civilizacijo, in prav tako ne podsaharska Afrika ter Indija, ki ju je Huntington prav tako videl kot samostojni civilizaciji, kaže, da je zahodna civilizacija le ena od civilizacij, ki danes med seboj tekmujejo. Rastoča moč islamske civilizacije in vse večja svetovna solidarnost muslimanov vsepovsod po svetu, ki je zelo opazna še posebej v času, ko so Palestinci napadli Izrael, prav tako potrjuje Huntingtonovo tezo in smeši Fukuyamovo.
Dejstvo pa je, da sta se v smislu konca vojne ideologij hudo uštela tako Fukuyama kot Huntington. Rast in popularizacija prebujenstva (wokeizem) in skrajno levih ideologij na Zahodu, ki reciklirajo marksistično-komunistično misel znotraj Zahoda, sta dokazali, da ideološkega boja na svetu še zdaleč ni konec. Prebujenstvo in skrajno leve ideologije namreč odkrito in (skoraj) brez zadržkov nasprotujejo ravno zahodni liberalni demokraciji v vseh treh njenih smislih, kar pomeni, da radikalne družbenopolitične struje znotraj Zahoda nasprotujejo zahodni tradiciji (ki je omogočila prevlado Zahoda), demokraciji kot ureditvi (ker naj bi demokracija v skladu s temi radikalnimi idejami “onemogočala” socialno pravičnost oziroma zaščito različnih, resničnih in izmišljenih, socialnih manjšin) ter svobodi (saj naj bi bila ta “nevarna”, zato omenjeni prebujenski radikalci vse bolj propagirajo cenzuro in omejitve s strani zahodnih državnih aparatov, na katere imajo močan vpliv, če jih že ne obvladujejo).
Zahodni civilizaciji klecajo noge
To, da politologi teoretizirajo, seveda ni nevarno. Nevarno pa je, če vladajoče politične strukture znotraj ene civilizacije posvojijo teorije oz. teze, ki se izkažejo za zablodo oz. celo popolno neumnost, kot se je izkazalo pri tezi Fukuyame, ki jo je razvoj dogodkov popolnoma demantiral že v dobrih treh desetletjih po njenem nastanku. In ravno to je ena od najhujših napak zahodne civilizacije, ki so povzročile začetek padca Zahoda. Če namreč nekdo zmotno misli, da nima sovražnikov oz. nasprotnikov, ko jih v resnici ima, in če ravna v skladu s to iluzijo, potem se lahko kaj hitro primeri, da doživi katastrofo oz. propad.
Ker so bili na Zahodu prepričani, da je Zahod tako ali tako zmagal in da do vekomaj ne bo imel konkurence, saj naj bi mu vsi drugi dozdevno sledili, so na Zahodu vladajoče strukture v zadnjih treh desetletjih dopustile, da je opešala vojaška moč. Zaradi prebujencev (wokeistov) je opešala družbena povezanost Zahoda, zaradi katere je bil Zahod nekaj stoletij tako močan. Celo navzven od nekdaj zelo enotne ZDA so danes razcepljene na dva pola – prebujenskega in tradicionalnega. Zaradi novodobne okoljevarstvene religije, o čemer bomo pisali prihodnjič, je opešalo evropsko gospodarstvo, ki ima danes daleč večji, a zaradi omenjene neumnosti neizkoriščen gospodarski potencial, kot ga imajo ZDA, ki so v gospodarskem zatonu že nekaj časa. Gospodarski zaton na Zahodu vsepovsod povzročajo tudi skrajno leve ideologije, ki v imenu fantomske socialne pravičnosti hromijo gospodarstva držav Zahoda.
Zabloda na Zahodu vztraja
Najbolj bizarno je to, da se ideja o koncu zgodovine še vedno mota v glavah tistih, ki na Zahodu obvladujejo politiko in s tem oblast. Nič ne kaže na to, da bi se v veliki večini držav zahodne civilizacije vladajoči zavedali, kako kritična je situacija, ki jo opisujemo. Zahod je v tem trenutku v hudi fazi zanikanja težav. Glede na zdajšnji razvoj dogodkov kaže, da bo v najboljšem primeru minilo vsaj še desetletje, če ne dve ali celo več, preden bo Zahod prešel v naslednjo fazo. Ta faza je lahko faza jeze, obupa, šoka – enega od teh ali kombinacije vseh po malem. V vsakem primeru bo tedaj že prepozno in vprašanje je, ali se bo Zahod še sposoben znova postaviti na noge.
Že če bi danes začeli z reformami in ustreznimi politikami, bi Zahod potreboval nekaj desetletij, da bi se spravil na prejšnjo pozicijo moči, a treba je poudariti, da v tem času Zahodu konkurenčne civilizacije ne bi stale križem rok. Čas absolutne univerzalne prevlade Zahoda v tem svetu je tako minil in se v taki obliki, kot so je bili Zahodnjaki vajeni leta 1990, ne bo vrnil nikoli več.
Tadej Ian