Nataša Pirc Musar vedno razglaša, da bo predsednica vseh Slovencev. To so počeli tudi že njeni predhodniki – od Kučana, Drnovška, Turka, pa do Pahorja. Le dvema je to relativno uspelo, dva pa sta bila zvesta vojščaka svoji politični opciji. Pri “nestrankarski” Pirc Musarjevi je več kot očitno komu pripada, kateri del volilnega telesa nagovarja in predvsem, da nikoli ne bo predsednica večine Slovencev, temveč le polovice.
Si predstavljate, da bi Milan Kučan, predzadnji predsednik Centralnega Komiteja zveze Komunistov – človek, ki je svojo kariero preživel v netenju spora med Slovenci, za predsednico podprl kandidatko ali kandidata, ki ne bi bil zvest temu, čemur v Sloveniji pravimo “vrednote Narodnoosvobodilnega boja”? Kdor pozna slovenske razmere, se dobro zaveda, da je to praktično nemogoče, podobno kot je bilo nemogoče v bivšem režimu dobiti dobro službo, ne da bi se včlanil “v partijo”.
Zaradi specifike slovenskega volilnega telesa je pečat odobravanja zadnjega slovenskega komunista predpogoj, da ima katerikoli levičarski kandidat možnost, da se prebije iz margine, hkrati pa ima izbranec levice v drugem krogu zaradi “manjkajočega” dela desnega volilnega telesa (tistih pobitih, izgnanih in indoktriniranih po letu 1945) kar konkretne možnosti za končno zmago. Edini, ki je do sedaj uspel pobegniti temu prekletstvu, je Borut Pahor, pa še ta le zato, ker so ga ljudje pač dojemali kot uspešnega predsednika socialdemokratske stranke.
Jasno profilirana kandidatka
Nataša Pirc Musar je torej kandidatka, ki je jasno profilirana. Je kandidatka trdo socialističnih, jugonostalgičnih in rusofilnih sil, ki so v Sloveniji za razliko od drugih postkomunističnih držav uspele preživeti implozijo svoje ideologije v obdobju 1989–1991. Temu primerno se tudi obnaša. Če so v prvem krogu volitev na raznih partizanskih procesijah videli predvsem skrajneža Milana Brgleza, je v drugem krogu svoje pasje piščalke dodala še Pirc Musarjeva in jasno povedala: “Dragi partizani, ki ste klali po Sloveniji, in vaši potomci, ki so bili dediči vašega velikega rdečega ropa – jaz sem vaša.”
Tudi podpora Zorana Jankovića, ki jo je podprl ob hkratni demonizaciji desnice, je del paketa. Jasno je, kaj pomeni podpora politika, ki je ustvaril kariero na podlagi netenja razkola znotraj naroda.
Konec iskanja narodne sprave
Če se je že prej profilirala kot operativna levičarka, se je zdaj tudi ideološko opredelila na način, s katerim jasno sporoča, kaj lahko od nje pričakujemo. Ne bo posnemala Boruta Pahorja, ki je iskal spravo naroda tako, da je obiskoval tako domobranske kot partizanske grobove. Ne bo predsednica, ki bi se z italijanskim predsednikom poklonila tako žrtvam fašizma kot komunizma. Bo predsednica skrajnih nasilnežev, kot npr. Zoran Predin, ki je Pahorja zmerjal z “izdajalcem”. Bo predsednica tistih RTV-jevcev, ki so za izdajalce označili častno četo Slovenske vojske. Bo predsednica ljubljanskega politkolesarskega združenja kaviarsocialistične ljubljanske smetane (ki ji seveda tudi sama pripada).
Predsednica levičarjev
Nataša Pirc Musar torej ne bo predsednica vseh Slovencev. Bo predsednica levičarjev, ki bo državljane podobno kot Danilo Türk delila na prvo in drugorazredne. Ko bo govorila o Sloveniji, Slovencih in slovenstvu bo imela te termine v mislih le skozi prizmo slovenske levičarske resničnosti. Tam, kjer obstajajo – če parafraziramo propadlega politika Braneta Golubovića – “desni in normalni”. Ona je predsednica “normalnih” v navednicah. Drugi zanjo nismo vredni pomisleka. Zato bi z Natašo Pirc Musar po dveh Pahorjevih mandatih normalnosti zopet dobili predsednika, ki bi že tako toksično politično okolje le še poslabšal.
Andrej Žitnik