V tokratni oddaji Tema dneva je voditeljica Aleksandra Jug gostila Tomaža Meršeta, vodjo društva Družinska pobuda. Merše je izpostavil demografsko problematiko Slovenije, ki na tem področju velja za eno najbolj ogroženih držav na svetu, opozoril pa je tudi na problematične točke dopolnitve zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki je v pripravi.
Kaj prinašajo dopolnitve zakona o starševskem varstvu, po kateri skupini bo vlada tokrat najbolj udarila in kaj je razlog, da država subvencionira izključno le vrtce, čeprav Ustava RS vladi nalaga drugače? O tem in še več v tokratni oddaji Tema dneva, v kateri je bil gost Tomaž Merše, vodja društva Družinska pobuda.
“Zadnja leta se naše oblasti hvalijo, da rodnost na žensko v rodni dobi ni tako zelo nizka kot morda kje drugje, vendar pa zanemarjajo, da so generacije žensk v rodni dobi že tako majhne, da je zato tudi število otrok izredno majhno in nam zadnja leta spet zelo hitro pada. To pomeni, da je nekaj narobe v naši družbi, ko nam ob načeloma dobrih pogojih rodnost tako hitro pada,” je uvodoma dejal Merše, ki je opozoril na demografski problem in njegove posledice, na katere so opozarjali tudi v Družinski pobudi.
Vlada kljub vsemu še vedno ne dela nič
V razmerah, kjer Slovenija beleži pomanjkanje otrok, stagnacijo razvoja ter omejen prihod izobraženih tujcev, ki raje izbirajo bogatejše države, lahko razvoj temelji le na domačem prebivalstvu, zatrjuje in dodaja, da bi morali ravno zato skrbeti za lastno rast prebivalstva. “A vlada še vedno ne dela nič, čeprav bi v takih okoliščinah pričakovali, da bi vlada v dveh letih pripravila nek sistemski zakon, ki bi bistveno izboljševal pogoje za starše v Sloveniji, vendar dobili smo samo predlog nekih minimalnih popravkov za rejniške družine in neko minimalno odpravo birokratskih zapletov za družine z dijaki in študenti pri dodatku za veliko družino, za večino družin pa sploh nič,” poudarja.
“Ob tem, da se je položaj skozi zadnja leta sicer poslabševal vsem državljanom, družinam pa še nekoliko bolj, hkrati pa vlada, ki se kiti s slogani, kot so svoboda, možnost izbire, svoboda izbire in tako naprej, krči možnost izbire, ker ukinja višji otroški dodatek za tiste otroke, ki ne hodijo v vrtec, in s tem seveda de facto v praksi zmanjšuje možnost izbire, ker država pri nas subvencionira izključno javne vrtce in vrtce s koncesijo, ki pravzaprav izvajajo ravno tako javni program, vsega drugega varstva pa ne,” je pojasnil.
Zakaj država subvencionira izključno vrtce?
Tako morajo starši, ki želijo alternativno obliko varstva za svoje otroke, to v celoti sami financirati. Višji otroški dodatek, ki ga je država uvedla (20 % višji), le malenkost zmanjša razliko med otroki, ki so v vrtcih, in tistimi, ki niso, saj je subvencija za vrtec najmanj 100 € na mesec, medtem ko je povišan otroški dodatek največ 33 € mesečno (večinoma pa okoli 13 €). Razlika je torej velika, trdi Merše, kar otroke, ki ne obiskujejo vrtca, postavlja v slabši položaj. Pojavlja se tudi vprašanje, zakaj je vrtec edina možnost, še posebej za otroke, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo v vrtec, saj pediatri ugotavljajo, da je vedno več otrok preobčutljivih na respiratorne bolezni. Ti otroci potrebujejo varstvo v manjših skupinah, vendar mnogi starši tega ne zmorejo finančno kriti, saj “država subvencionira izključno vrtce. Očitno ima tukaj neke motive, tudi politične, ideološke, ker vrtec žal ni več nekaj nevtralnega, ampak je podaljšana roka ideološkega loka tistih, ki danes krojijo politiko,” je dejal.
Na vprašanje voditeljice, zakaj meni tako, pravi, da so temu priča na terenu: “Vidimo, kako se danes ne spodbuja starševstva, se ne spodbuja dobrih odnosov, ampak se vzpodbuja trans ideologija, LGTB ideologija. Poglejte, v Ljubljani nimamo staršem ali pa družinam prijaznih vrtcev, imamo pa LGBT-ju prijazne vrtce,” je dejal in dodal, da se vrtec ne bi smel deklarirati po “prijaznosti” do določenih skupin.
Voditeljica dodaja, da država nekako kaznuje tudi tiste, ki bi mogoče želeli pustiti otroka pri starih starših ali kje drugje, pri čemer Merše dodaja, da bi starši morali potem financirati neko drugo varstvo, česar pa država ne omogoča.
“Gre za popolno nezmožnost izbire, čeprav ustava zahteva oziroma nalaga državi, da zagotavlja možnosti, da starši sami izbirajo vzgojno-izobraževalne programe za svoje otroke,” kar pa je v praksi očitno težje izvedljivo. Poleg tega pa so tudi vrtci vedno dražji. “So edina staršem dostopna oblika varstva zato, ker je subvencionirana, ker država predpiše občinam, da prispevajo nekaj zraven, in če je več otrok hkrati v vrtcu, tudi država prispeva nekaj zraven. Tukaj je bilo narejenega kar precej napredka, saj sedaj, če sta dva otroka istočasno vrtcu, starši plačujejo samo za enega, od tretjega otroka naprej pa je ne glede na to, ali je skupaj z ostalimi v vrtcu ali ne, vrtec brezplačen.” Merše poudari, da je bilo to uveljavljeno s strani vlade Janeza Janše in da so v “svobodni vladi” pri razpravi o proračunu za leto 2024 to želeli ukiniti, a se k sreči zaradi njihove angažiranosti in pritiska javnosti to ni zgodilo.
Zakon prinaša nekaj dobrega za rejniške družine, udari pa še bolj po diskriminiranih
“Po teh, ki že sedaj dobijo zelo malo, ki ne dajo otrok v vrtec in sami poskrbijo zanje – po teh udari. Teh ni tako malo, po naših ocenah jih je okrog šest do sedem tisoč. Za rejniške družine vsekakor prinaša nekaj ugodnosti, zato ker se jim bodo pri odmeri dodatka za veliko družino šteli vsi otroci, lastni in tisti, ki so v rejništvu, tako da to je gotovo dobra rešitev, vendar pa bi potrebovali mnogo več. Danes vemo, da ima samo zaradi davčnih ukrepov te vlade družina, ki ima dva otroka in dve povprečni plači na leto, več kot 1200 evrov manj, kot bi imela, če Goloba vlada ne bi spreminjala davka zakona o dohodnini,” je pojasnil.
Merše dodaja, da so se v tem času vrtci močno podražili. Starši plačajo od 350 do 600 € letno več, pri čemer je vlada, ko se je pogajala s sindikati in odobrila višje plače v teh zavodih, celotno breme teh podražitev prenesla na starše in občine.
Kakšne aktivnosti načrtujejo v prihodnosti?
Mi predvsem opozarjamo na pomanjkljivosti in slabosti predlogov in upamo, da se s tem tudi javnost nekako zgane, podobno, kot je bilo pri usklajevanju družinskih prejemkov, ko so poslanci videli, da je to zaokrožilo v javnosti in da so konkretni podatki jasno z izračuni pokazali, koliko škode so že oni sami naredili družinam in koliko bi jo še, če bi upoštevali vladne predloge, zato so potem glasovali drugače. In tukaj je upanje, da so ljudje, ki morajo glasovati, morda manj pokvarjeni od tistih, ki take predloge pripravljajo, in nočejo biti škodljivi do otrok, staršev in družin.
T. B.